Jedro

Tožniku je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pravilno vročena, v skladu z določbo šestega odstavka 88. člena ZDR-1, saj je v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pri delodajalcu pooblastil odvetnika, ki je v skladu s pooblastilom lahko sprejel odpoved pogodbe o zaposlitvi. Neutemeljene so tožnikove navedbe, da je imel pooblaščenec pooblastilo le za zagovor pri delodajalcu, ker to iz pooblastila ne izhaja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi dne 5. 11. 2014 nezakonito, da pogodba o zaposlitvi, sklenjena med tožnikom in toženo stranko ni prenehala veljati in še vedno traja. Zavrnilo je tudi reintegracijski in reparacijski zahtevek ter zahtevek na povračilo stroškov postopka.

2. Zoper sodbo se iz razloga napačne uporabe materialnega prava pritožuje tožnik. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in toženi stranki naloži povračilo pravdnih stroškov.

Bistveno je vprašanje vročitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila vročena le odvetniku A.A., ki je zastopal tožnika pri zagovoru. Tožniku izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila vročena, niti je ni nikoli dejansko prejel, zato je prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi nezakonito. Upoštevajoč načelo „in favorem laboratoris“ v konkretnem primeru pomeni, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku ni bila vročena in je posledično prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi nezakonito. V četrtem odstavku 88. člena ZDR-1 je določeno, da se delavcu vroča odpoved pogodbe o zaposlitvi s priporočeno pošiljko s povratnico. Smiselna uporaba ZPP ne pride v poštev, saj ZDR-1 izrecno določa način vročitve. Stališče sodišča prve stopnje, češ da ZDR-1 nima določb, kako se vroča odpoved pogodbe osebi, ki ima pooblaščenca, je pravno napačno. ZDR-1 ne dela razlike med delavcem, ki ima pooblaščenca in delavcem, ki ga nima. V obeh primerih je potrebno postopati po četrtem odstavku 88. člena ZDR-1. Pooblaščenec je imel samo eno pooblastilo in sicer za zagovor, ki se je z zagovorom izčrpal. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da so pritožbene navedbe neutemeljene in odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 11. 2014, ki jo je tožena stranka podala tožniku na podlagi 2. alineje 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. list RS, št. 21/2013).

7. Glede na trditve tožnika je sodišče prve stopnje najprej presojalo pravilnost vročitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ugotovilo je, da se je tožnik zagovora udeležil skupaj s pooblaščencem odvetnikom A.A., ki ga je tožnik pooblastil za zastopanje v postopku pred delodajalcem. Iz pooblastila izhaja, da ga je tožnik pooblastil za zastopanje v postopku brez omejitev in da ga je pooblastil tudi za sprejem odločb, vabil, vlog nasprotne stranke in drugih pisanj v zvezi z zadevo, v kateri je dal pooblastilo. Tako je bil pooblaščenec odvetnik upravičen zanj sprejeti tudi izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pooblaščenec tožnika je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi sprejel 5. 11. 2014, tožnik pa je nato v roku 30 dni vložil tožbo na sodišče. 8. ZDR-1 v 88. členu bistveno drugače ureja vročanje, kot je to urejal prej veljavni Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. list RS, št. 42/2002 in naslednji). Drugi odstavek 88. člena ZDR-1 določa, da se redna ali izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi vroča: - praviloma osebno v prostorih delodajalca, - s priporočeno pošiljko s povratnico, -z objavo na oglasnem mestu pri delodajalcu, ki je dostopno delavcu.

Po določbi šestega odstavka 88. člena ZDR-1 se za vročanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo pravila pravdnega postopka, kolikor ni drugače določeno s tem členom.

Dejstvo, da je pooblaščenec tožnika prejel izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi izhaja že iz tožbenih navedb, tožnik pa vztraja, da je prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi nezakonito, ker mu izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila vročena.

9. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je bila tožniku izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pravilno vročena, v skladu z določbo šestega odstavka 88. člena ZDR-1. Tožnik je v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pri delodajalcu pooblastil odvetnika, ki je v skladu s pooblastilom lahko sprejel odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je imel pooblaščenec pooblastilo le za zagovor pri delodajalcu, kar pa iz pooblastila ne izhaja. Tožnik je bil seznanjen z odpovedjo in je tudi v roku vložil tožbo na sodišče. 10. Pritožbeno sodišče v okviru preizkusa sodbe po uradni dolžnosti ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ob popolno ugotovljenem dejanskem stanju tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Tožena stranka je glede na očitane kršitve dokazala obstoj odpovednega razloga po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, zato je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna.

11. Ker niso podani razlogi, ki jih uveljavlja pritožba, niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni opredelilo, saj niso odločilnega pomena (360. člen ZPP).

12. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sam krije svoje pritožbene stroške (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).