Jedro

Četrti odstavek 88. člena ZDR-1 res določa, da se delavcu odpoved pogodbe o zaposlitvi vroča s priporočeno pošiljko s povratnico na naslov prebivališča, določenega v pogodbi o zaposlitvi, vendar pa je potrebno upoštevati tudi določbo šestega odstavka 88. člena ZDR-1 o tem, da se za vročanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo pravila pravdnega postopka, kolikor ni drugače določeno s tem členom. V 88. členu ZDR-1 ni določb o tem, kako se odpoved pogodbe o zaposlitvi vroča delavcu, ki ima pooblaščenca, zato se glede tega vprašanja smiselno uporablja določba prvega odstavka 137. člena ZPP o tem, da kadar ima stranka zakonitega zastopnika ali pooblaščenca, se pisanja vročajo njemu, če ni v ZPP drugače določeno.

Smiselna uporaba pravil pravdnega postopka glede vročanja odpovedi pride v poštev ravno glede vprašanj, ki jih ZDR-1 ne ureja in jih tudi ne izključuje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek, da se ugotovi, da je prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 11. 2014 nezakonito in da pogodba ni prenehala veljati in še vedno velja. Zavrnilo je tudi zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožnika pozove nazaj na delo in ga za čas od 6. 11. 2014 dalje do poziva na delo prijavi v obvezna zavarovanja, mu obračuna plačo, ki bi jo prejel, če bi delal, od te plača davke in prispevek ter tožniku plača neto mesečno plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. naslednjega v mesecu. Zahtevke je zavrnilo na podlagi ugotovitve, da je tožnik 7. 10. 2014 prišel na delo pod vplivom alkohola in da je istega dne verbalno in fizično napadel svojega sodelavca, kar predstavlja hujšo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami). Ugotovilo je, da je tožena stranka odpoved pogodbe o zaposlitvi pravilno vročila tožnikovemu pooblaščencu.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je z dejanskim ugotovitvam in pravnimi stališči prvostopenjskega sodišča. 3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da tožnik odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni nikoli prejel, tožbo pa je vložil v roku 30-ih dni od dneva, ko je na Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije izvedel, da ga je tožena stranka odjavila iz obveznih zavarovanj. Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila vročena zgolj odvetniku A. A., ki je tožnika zastopal na zagovoru pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. V pooblastilu, ki je bilo toženi stranki vročeno na zagovoru, ni bilo izrecno določeno, da pooblastilo obsega tudi vročitev morebitne odpovedi. Pri vročanju odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne pride v poštev smiselna uporaba določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami), saj četrti odstavek 88. člena ZDR izrecno določa, da se delavcu odpoved pogodbe o zaposlitvi vroča s priporočeno pošiljko s povratnico. Smiselna uporaba določb ZPP pri vročanju bi prišla v poštev le v primeru, če npr. delavca ob vročanju pošte ne bi bilo doma in bi se smiselno uporabila določba 140. člena ZPP. Sedaj veljavni ZDR-1 je vprašanje vročanja uredil drugače, kot prej veljavni Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami).

4. Tožena stranka je v odgovoru na revizijo prerekala revizijske navedbe in predlagala, da Vrhovno sodišče revizijo zavrne kot neutemeljeno.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Sodišče prve in druge stopnje sta pravilno uporabili materialno pravo, ko sta šteli, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku pravilno vročena tako, da je bila vročena njegovemu pooblaščencu. Res je sicer, da četrti odstavek 88. člena ZDR-1 določa, da se delavcu odpoved pogodbe o zaposlitvi vroča s priporočeno pošiljko s povratnico na naslov prebivališča, določenega v pogodbi o zaposlitvi, vendar pa je potrebno upoštevati tudi določbo šestega odstavka 88. člena ZDR-1 o tem, da se za vročanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo pravila pravdnega postopka, kolikor ni drugače določeno s tem členom. V 88. členu ZDR-1 ni določb o tem, kako se odpoved pogodbe o zaposlitvi vroča delavcu, ki ima pooblaščenca, zato se glede tega vprašanja smiselno uporablja določba prvega odstavka 137. člena ZPP o tem, da kadar ima stranka zakonitega zastopnika ali pooblaščenca, se pisanja vročajo njemu, če ni v ZPP drugače določeno.

8. Zmotno je revizijsko stališče, da smiselna uporaba določb pravdnega postopka glede vročanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi pooblaščencu ne pride v poštev, ker ZDR-1 ne dela razlike med delavcem, ki ima pooblaščenca in delavcem, ki ga nima. Smiselna uporaba pravil pravdnega postopka glede vročanja odpovedi pride v poštev ravno glede vprašanj, ki jih ZDR-1 ne ureja in jih tudi ne izključuje. Okoliščina, da ZDR-1 ne določa ničesar glede vročanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu, ki je v postopku odpovedi imel pooblaščenca, pomeni, da je v takem primeru potrebno smiselno uporabiti določbo prvega odstavka 137. člena ZPP.

9. Protispisna je revizijska navedba, da je tožnikov pooblaščenec imel zgolj pooblastilo za zagovor in da v pooblastilu ni bilo določeno, da velja tudi za vročitev morebitne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tovrstne pritožbene navedbe je s sklicevanjem na vsebino pooblastila pravilno zavrnilo že sodišče druge stopnje. Tožnik je odvetnika A. A. pooblastil na obrazcu, ki izrecno določa, da pooblastilo obsega tudi sprejem odločb, vabil, vlog nasprotnih strank in drugih pisanj, potem ko je dano pooblastilo in v zvezi z zadevo, v kateri je pooblastilo dano. Takšna vsebina pooblastila pomeni, da je bil pooblaščenec izrecno pooblaščen tudi za sprejem odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

10. Sodišče druge stopnje je zato pravilno uporabilo materialno pravo, ko je na podlagi šestega odstavka 88. člena ZDR-1, ob smiselni uporabi prvega odstavka 138. člena ZPP štelo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku vročena s tem, da je bila vročena njegovemu pooblaščencu.

11. ZDR-1 je vročanje odpovedi podobe o zaposlitvi delavcu v marsičem res uredil drugače, kot je bilo urejeno v ZDR, vendar pa ta drugačna ureditev ne pomeni, da delodajalec odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne more veljavno vročiti delavčevemu pooblaščencu, če je ta v zvezi z nameravano odpovedjo delavca zastopal pred delodajalcem. Glede tega vprašanja je razlika med obema zakonoma zgolj v tem, da je ZDR izrecno določal, da delodajalec redno ali izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi vroča po pravilih pravdnega postopka, ZDR-1 pa v zvezi z vročanjem odpovedi pogodbe o zaposlitvi napotuje na smiselno uporabo ZPP glede vprašanj, ki v 88. členu ZDR-1 niso drugače urejena. Zgoraj je že pojasnjeno, da 88. člen ZDR-1 glede vprašanja vročanja pooblaščencu nima določb, ki bi bile drugačne od pravil pravdnega postopka.

12. Vrhovno sodišče ugotavlja, da z revizijo uveljavljeni razlog ni podan, zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.