Jedro

Ker si stranki vsebino pogodbenega razmerja razlagata različno, je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno, da pogodbene volje strank ni ugotavljalo samo z razlago listin, ki sta ju stranki zapisali, ampak se je pri ugotavljanju skupnega namena pogodbenikov oprlo tudi na druge dokaze.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je zavrnjen tožničin primarni zahtevek, da ji toženec vrne tri kipe (kip sedeče ženske s sadjem, kip stoječe ženske - akt v velikosti 1,75 m in kip stoječega moškega s torsom v velikosti 1,80 m) in podredni zahtevek, da ji plača 50.000- €. Stroški tožene stranke v višini 2.100- € so naloženi v plačilo tožeči stranki.

Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, z Zakonom o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku ugodeno, podredno pa njeno razveljavitev. Interpretacijo pisnih izjav z dne 25.3.1995 in 28.3.1995 ocenjuje za nepravilno. Ponavlja v postopku na prvi stopnji podano trditev, da je bila izjava z dne 25.3.1995 napisana in podpisana na izrecno željo toženca, kateremu naj bi služila za livarje, da bi ga vzeli resno kot lastnika ter ne bi komplicirali pri izdelavi odlitkov. Izjavo z dne 28.3.1995 ocenjuje za popolnoma jasno. Trdi, da je do prenosa lastninske pravice na vseh treh kipih prišlo pod odložnim pogojem, da toženec tožnici do konca septembra 1995 izroči bronast odlitek „sedeče ženske s sadjem“. Ker se pogoj ni izpolnil, pogodba nima učinka in tožnica utemeljeno zahteva vračilo kipov. Ker se jasni listini glasita drugače, kot ju je interpretiralo sodišče, je podana absolutna bistvena kršitev postopka. Če bi bila pogodbena volja prenos lastninske pravice (listina z dne 25.3.1995), listina z dne 28.3.1995 sploh ne bi bila potrebna oz. bi bila nelogična toženčeva zaveza po vračilu kipov. Zakaj bi namreč toženec, če je že postal lastnik, pristal na zavezo za vrnitev vseh treh kipov? Če bi toženec s podpisom listine z dne 25.3.1995 kupil tri kipe z avtorskimi pravicami, bi tožnica vlivanja ne mogla prepovedati. Opozarja, da ugotovitev o plačilu kipov v višini 13.800- DEM temelji izključno na toženčevi izpovedbi. Pojasnjuje, da sta z mamo toženca ustno večkrat opozarjali, naj zadeve enkrat dokončno uredi. Pogodbeni cilj je bil ustvarjanje zaslužka z vlivanjem kipov in iz tega razloga je toženec kipe dobil v posest. Vse ostale listine in izpovedbe so le posredni dokazi. Zaključek, da bi tožnica z zahtevkom lahko uspela le v primeru, če bi se odlitki delali, pa toženec odlitka ne bi izročil tožnici, je v nasprotju s podpisanimi listinskimi izjavami. Zakaj bi toženec vračal nekaj, kar naj bi že bilo njegovo? Ugotovitev, da toženec kipov ni vlival, je rezultat nekritične obravnave toženčeve izpovedi, v listinski dokumentaciji pa zanjo ni podlage.

Pritožba ni utemeljena.

Pravdni stranki različno razlagata vsebino v marcu 1995 sklenjenega pogodbenega razmerja. Toženec trdi, da je od tožnice tri kipe kupil in jih plačal; tožnici se je zavezal izročiti bronast odlitek enega od kipov, v nasprotnem primeru pa vse tri kipe vrniti. Tožnica zatrjuje, da listina z dne 25.3.1995 ne izkazuje njene prave volje. Sklicuje se na listino z dne 28.3.1995 in zatrjuje: v tožbi zgolj to, da je tožencu izročila tri kipe (razloga za izročitev ne navede); v vlogi z dne 4.4.2007, da je bil dogovorjen prenos lastninske pravice pod odložnim pogojem, da toženec do konca septembra 1995 tožeči stranki dostavi bronasti odlitek kipa ženske s sadjem, v nasprotnem primeru pa je dolžan vse tri skulpture vrniti. Potrjuje, da je od toženca prejela 7.800- DEM are, ki naj bi jo v primeru vračila skulptur obdržala; katero obveznost naj bi ara utrjevala, ne pojasni. Navaja, da izpolnitve pogoja ni onemogočila, ker je zahtevala zgolj to, da se v skladu z dogovorom vsa odprta vprašanja predhodno pisno uredijo.

Ker si stranki vsebino pogodbenega razmerja razlagata različno, je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno, da pogodbene volje strank ni ugotavljalo samo z razlago listin, ki sta ju stranki zapisali (zapis z dne 25.3.1995 – dokaz B 1 in zapis z dne 28.3.1995 – dokaz A2). Pravilno se je pri ugotavljanju pogodbene volje (skupnega namena strank) oprlo na izpovedi obeh strank, pa tudi druge dokaze. S tem je sledilo napotilu iz 2. odstavka 99. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki ga je treba uporabiti, ker obligacijsko razmerje izvira iz časa veljavnosti tega zakona (1060 čl. Obligacijskega zakonika). Pritožbena trditev, da je jasna listinska gradiva sodišče interpretiralo drugače kot se dejansko glasijo in s tem storilo absolutno bistveno kršitev postopka, že iz tega razloga ne more biti utemeljena.

Pritožnica prihaja sama s seboj v nasprotje, ko na eni strani zatrjuje jasna listinska dokazila o sklenjenem pravnem poslu, po drugi strani pa je ravno ona tista, ki listini z dne 25.3.1995 odreka dokazno moč, ker naj bi vsebina te listine ne odražala pogodbene volje strank. Tudi listina z dne 28.3.1995 ni celovit zapis pogodbenega razmerja, ampak kratek zapis ene od toženčevih izpolnitvenih dolžnosti in zapis sankcije za primer njene neizpolnitve. Tudi necelovit zapis pogodbene volje strank in tožničino nasprotovanje vsebini listine z dne 25.3.1995 sta razlog, da je sodišče pogodbeno voljo strank ugotavljalo tudi z drugimi predlaganimi dokazi.

Dokazna ocena izvedenih dokazov je logična in razumljiva in ji pritožbeno sodišče pritrjuje. Soglaša, da ni razloga, da toženčevi logični in z drugimi dokazi skladni izpovedi ne bi sledili tudi v delu, v katerem izpoveduje o plačilu kupnine. Glede na to, da celovit zapis pravnega posla ni bil izdelan, ni nenavadno, da listinski dokaz o dogovorjeni in plačani kupnini ne obstaja. Pogodbenika sta v času sklepanja pogodbe drug drugemu očitno zaupala, saj sta zapisala zgolj tisti del pravnoposlovnega razmerja, za katerega sta ocenila, da ga bosta morala dokazovati navzven oz. bo realiziran v prihodnosti: toženec je potreboval potrdilo, da je lastnik kipov in lahko izdeluje odlitke – dokaz B1, tožnica se je s pisno listino zavarovala, da bo v bodoče zapadla izpolnitev (izročitev odlitka) izpolnjena - dokaz A2. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim tudi v oceni tožničine izpovedi. Njena izpoved, da je lastništvo kipov in prehod avtorskih pravic na toženca pisno potrjevala z namenom, da toženec pri naročanju odlitkov ne bi imel težav, bi bila prepričljivejša, če bi navedla, zakaj kot lastnica negativov toženca za izdelavo odlitkov ni pooblastila. Tožnica je neprepričljiva tudi zato, ker njena izpoved ne potrjuje njenih trditev. V svoji izpovedi dne 8.5.2007 (list. št. 28) in dne 17.11.2009 (list. št. 98) ne potrjuje sklenitve kupoprodajne pogodbe pod odložnim pogojem (njeno sklenitev zatrjuje v vlogi z dne 4.4.2007), ampak zatrjuje zgolj izročitev kipov zaradi izdelave odlitkov, pri čemer naj bi bila varščina dana zaradi izvedbe odlitkov. Sklicuje se na nedorečenost pogojev za odlivanje, nič pa ne pove, v kakšni smeri jih je ona postavljala oz. jim je toženec nasprotoval. Dne 8.5.2007 je izpovedala, da je dokument o izročitvi are obstajal, a ga je vzel toženec. Dne 17.11.2009 je izpovedala, da dvomi, da sta znesek 7.800- DEM kamorkoli zapisala.

Tudi priča M. A. G. o vsebini posla ni določno izpovedala. Sodišče je zato utemeljeno sledilo tožencu, da je kipe kupil – prevzel v posest in plačal, torej postal njihov lastnik. Vrnitev kipov ni utemeljena niti s toženčevo zavezo, da v primeru neizročitve bronastega odlitka vrne vse tri kipe, saj je izpolnitev toženčeve obveznosti preprečila tožnica sama s prepovedjo vlivanja v bron (138. čl. ZOR). Pritožbeno sklicevanje, da bi toženec, ki se je štel za lastnika negativov in avtorskih pravic, odlitke kljub prepovedi lahko izdeloval, zanika izpoved priče P. M.. Zaradi tožničinega nasprotovanja izdelavi odlitkov (dopis toženkinega pooblaščenca z dne 28.8.1995 - B2) in ker izdelava odlitkov lahko pomeni tudi poseg v avtorsko pravico, tožencu ni mogoče očitati, da se je podredil tožničinim odločnim prepovedim izdelovanja odlitkov. Ker je toženec obveznost izročitve bronastega odlitka prevzel ob izročitvi negativov dne 28.3.1995, torej v fazi sklepanja pogodbe, ni mogoče slediti niti pritožbeni trditvi, da je bil toženčev podpis listine z dne 28.3.1995 nelogično ravnanje.

Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. čl. ZPP).