Jedro

Iz vsebine predloga ni mogoče izluščiti vprašanja, ki bi preseglo raven graje ugotovljenega dejanskega stanja – torej relevantnega pravnega vprašanja v pomenu določb 367.a člena ZPP, ki bi z vidika zagotovitve pravne varnosti in usmeritve ali poenotenja sodne prakse terjalo odgovor oziroma odločitev Vrhovnega sodišča.

Izrek

Predlog se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tako primarno uveljavljani tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica terjala od toženca izročitev treh kipov, natančneje opredeljenih v prepisu zahtevka pod 1. točko izreka prvostopenjske sodbe, kakor tudi podredno uveljavljani tožbeni zahtevek za plačilo 50.000,00 EUR s pripadki, sodišče druge stopnje pa je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Tožnica je vložila predlog za dopustitev revizije zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, v katerem polemizira s stališči iz obrazložitve pravnomočne sodbe – predvsem glede interpretacije listin z dne 25. 3. 1995 in z dne 28. 3. 1995, ki sta jih podpisali stranki, in graja v postopku ugotovljeno dejansko stanje oziroma dokazno oceno sodišč glede vsebine dogovora strank iz leta 1995 o prodaji spornih kipov tožencu. Na kršitve in nelogičnosti v obrazložitvi prvostopenjske sodbe je tožnica konkretno in natančno pokazala že v pritožbenih navedbah, vendar jih je sodišče druge stopnje prezrlo in s tem storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

3. Predlog ni popoln.

4. Glede na vsebino obrazložitve predloga je treba ugotoviti, da tožnica ni zadostila formalnim zahtevam o obveznih sestavinah predloga za dopustitev revizije iz določbe četrtega odstavka 367.b člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), po kateri mora stranka v predlogu za dopustitev revizije natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče druge stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; natančno in konkretno mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma zatrjevati njen neobstoj in morebitno neenotnost sodne prakse višjih sodišč, ki jo mora izkazati s predlogu priloženimi judikati. Zakon torej postavlja stroge zahteve po obveznih sestavinah predloga za dopustitev revizije, ki pa jim tožnica ni zadostila. Iz vsebine njenega predloga namreč ni mogoče izluščiti vprašanja, ki bi preseglo raven graje ugotovljenega dejanskega stanja – torej relevantnega pravnega vprašanja v pomenu določb 367.a člena ZPP, ki bi z vidika zagotovitve pravne varnosti in usmeritve ali poenotenja sodne prakse terjalo odgovor oziroma odločitev Vrhovnega sodišča. Predlog, v katerem tožnica le polemizira z razlogi pravnomočne sodbe (očitek procesne kršitve ni zatrjevan v skladu z zahtevami iz določbe četrtega odstavka 367.b člena ZPP), sicer pa obrazloženo ne zatrjuje odstopa od sodne prakse, niti da prakse Vrhovnega sodišča ne bi bilo (v predlogu ni sklicevanja na konkretne judikate Vrhovnega sodišča, priloženi pa mu tudi niso judikati, ki bi kazali na neenotnost sodne prakse višjih sodišč), torej ne vsebuje sestavin, zahtevanih z že navedeno določbo četrtega odstavka 367.b člena ZPP in ga je zato bilo treba na podlagi določbe šestega odstavka 367.b člena istega zakona zavreči. 5. Ne glede na pravkar obrazloženo je treba v zvezi s pravnomočno odločitvijo o zavrnitvi podredno uveljavljanega zahtevka za plačilo 50.000,00 EUR s pripadki opozoriti tudi še na določbo drugega odstavka 367. člena ZPP kot oviro za vsebinsko odločanje o predlogu za dopustitev revizije v tem delu, v katerem vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000,00 EUR (dovoljena revizija).