Jedro

Po 14. členu ZDen gre pravica do vrnitve premoženja cerkvam in drugim verskim skupnostim, njihovim ustanovam oziroma redom, ki ob uveljavitvi tega zakona delujejo na območju Republike Slovenije. ZDen torej pravico do vračila premoženja subjektom iz 14. člena ZDen veže na pogoj delovanja na območju Republike Slovenije na dan 7.12.1992. Ta pravica pa gre skladno z določbami 3., 4. in 5. člena ZDen le tistim subjektom, katerim je bilo premoženje podržavljeno po predpisih oziroma na način, določen v navedenih določbah ZDen. Po presoji Vrhovnega sodišča ima glede na navedeno položaj denacionalizacijskega upravičenca pri vračanju podržavljenega premoženja lahko le tisti pravni subjekt iz 14. člena ZDen, ki je bil ob podržavljenju lastnik premoženja in ki je ob uveljavitvi ZDen dne 7.12.1991 deloval na območju Republike Slovenije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00) tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijano odločbo tožene stranke z dne 23.5.2003 ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka odločila, da se upravičenki Škofiji B. določi odškodnina v obliki obveznic SOD v višini 550.119,00 DEM v tolarski protivrednosti, namesto podržavljene nepremičnine palače ... in ..., stoječe na delu parc. št. 16 k.o..., ki ji jih je zavezanka dolžna izročiti v trem mesecih po pravnomočnosti te odločbe.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na 14. člen Zakona o denacionalizaciji (ZDen, Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 - odl. US, 13/93 - odl. US, 31/93, 24/95 - odl. US, 20/97 odl. US, 23/97 - odl. US, 65/98, 76/98 - odl. US, 66/00, 11/01 - odl. US, 54/02 - odl. US in 18/05 – odl. US). Navaja, da cerkev pravico uveljavlja kot pravna oseba, njen status pravne osebe pa se presoja glede na državno pravo. Med strankama naj ne bi bilo sporno, da se zahtevek Škofije B. nanaša na denacionalizacijo stavbe, stoječe na delu parc. št. 17 in 19 k.o..., ki je bila razlaščena z odločbo Komisije za razlastitev OLO K. z dne 22.10.1954, v kateri je kot lastnik naveden P. za parc. št. 17, oziroma V., za prac. št. 19. Navaja, da stranke soglašajo, da je bila razlaščena stavba semenišče v kompleksu drugih stavb, in je spadala v premoženje Škofije P. Nadalje navaja, da je vlagateljica položaj upravičenke utemeljevala na ponovni vzpostavitvi Škofije B. s papeško bulo „Prioribus saeculi“ z dne 17.10.1977, s katero so ji bili priključeni tisti deli ozemlja goriške, tržaške in reške škofije, ki so se nahajali znotraj meja tedanje Socialistične Republike Slovenije, ter v tem obsegu tudi cerkveno premoženje in pravice. Meni, da glede na takšno dejansko stanje tožena stranka ni pravilno odločila, da je Škofija B. upravičena do vrnitve razlaščene stavbe. Navaja, da Škofija P., ki ji je bila kot pravni osebi sporna stavba razlaščena, ni prenehala obstajati. Škofija B. zato naj ne bi mogla biti upravičen vlagatelj po tretjem odstavku 15. člena ZDen, prav tako pa tudi ne po 14. členu ZDen. Meni, da je ponovna vzpostavitev Škofije B. s papeško bulo leta 1977 pomenila uskladitev delnih cerkva oziroma območij njihovega delovanja z državnimi mejami, posledična prerazporeditev premoženja pa ne pomeni, da je Škofija B. vstopila v položaj cerkvene pravne osebe, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, tako da bi se lahko štela za upravičenko po 14. členu ZDen. Glede na navedeno meni, da je sklep tožene stranke, da je bila sporna stavba podržavljena Škofiji B., napačen, tej pa zmotno priznan položaj denacionalizacijske upravičenke, zato je moralo izpodbijano odločbo odpraviti in zadevo vrniti toženi stranki v ponoven postopek, v katerem bo ta morala ponovno odločiti, ali je Škofija B. lahko denacionalizacijska upravičenka za obravnavano premoženje.

Stranka z interesom Škofija B. v pritožbi navaja, da ne sprejema razlage sodišča glede njene aktivne legitimacije v postopku denacionalizacije, češ da ni pravna naslednica Škofije P., ki ni prenehala obstajati, temveč le prenehala delovati na območju RS. Navaja, da je s papeško bulo iz leta 1977 obnovljena škofija glede na družbene in politične spremembe na območju ponovno vzpostavljene škofije popolnoma vstopila v položaj cerkvene pravne osebe, ki ji je bilo nepremično premoženje podržavljeno. Premoženje cerkvene pravne osebe naj bi se obravnavalo skladno z namembnostjo, to pa je opravljanje božje službe. Navaja, da je namembnost pogoj za lastninsko pravna upravičenja cerkvene pravne osebe. Glede na kanon 1254 ZCP in naslednje ena pravna oseba na območju druge pravne osebe ne more opravičiti lastninskopravnih upravičenj. Sklicuje se tudi na določbe 8. člena Zakona o pravnem položaju verskih skupnosti, na podlagi katerega je bilo stranki s popravo imena priznano lastništvo nepremičnin pravnega prednika Rimskokatoliškega škofijstva P., kar potrjuje pravno kontinuiteto v korist Škofije B. Tožeča in tožena stranka na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Po 14. členu ZDen gre pravica do vrnitve premoženja cerkvam in drugim verskim skupnostim, njihovim ustanovam oziroma redom, ki ob uveljavitvi tega zakona delujejo na območju Republike Slovenije. ZDen torej pravico do vračila premoženja subjektom iz 14. člena ZDen veže na pogoj delovanja na območju Republike Slovenije na dan 7.12.1992. Ta pravica pa gre skladno z določbami 3., 4. in 5. člena ZDen le tistim subjektom, katerim je bilo premoženje podržavljeno po predpisih oziroma na način, določen v navedenih določbah ZDen. Po presoji vrhovnega sodišča ima glede na navedeno položaj denacionalizacijskega upravičenca pri vračanju podržavljenega premoženja lahko le tisti pravni subjekt iz 14. člena ZDen, ki je bil ob podržavljenju lastnik premoženja in ki je ob uveljavitvi ZDen dne 7.12.1991 deloval na območju Republike Slovenije. Smiselno enako stališče je Vrhovno sodišče Republike Slovenije sprejelo že v zadevi, opr. I Up 657/2000 z dne 12.4.2001 in I Up 864/2003 z dne 19.1.2006. V obravnavani zadevi ni sporno, da premoženje, na katerega se nanaša v tem upravnem sporu izpodbijana upravna odločba, ni bilo podržavljeno pritožnici, ampak Škofiji P., ki je bila ob podržavljenju zemljiškoknjižna lastnica tega premoženja. Ob takšnem dejanskem stanju je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da pritožnica ne more biti upravičenka do denacionalizacije po 14. členu ZDen, saj bi ta položaj lahko šel le razlaščeni pravni osebi, v konkretnem primeru pa to ni pritožnica.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje tudi pravilno presodilo, da pritožnica položaja upravičenke do denacionalizacije iz 14. člena ZDen ni pridobila na podlagi papeške bule „Prioribus saeculi“ z dne 17.10.1977, s katero je bila ponovno vzpostavljena Škofija B. Pravilen je namreč sklep sodišča prve stopnje, da pritožnica na podlagi navedenega cerkvenega dokumenta glede podržavljenega premoženja ni vstopila v pravni položaj razlaščene cerkvene pravne osebe. B. škofija, ki je bila pred tem od leta 1828 do ponovne vzpostavitve pridružena tržaški škofiji, je glede na besedilo papeške bule nastala iz delov ozemlja goriške, tržaške in reške škofije, ne pa tudi poreške škofije. Glede delitve premoženja med ponovno ustavljeno Škofijo B. in ostalimi v dokumentu omenjenimi škofijami, med katerimi je tudi Škofija P., se navedena papeška bula sklicuje na kanon 1500 Zakonika cerkvenega prava (proglašenega v letu 1917, v nadaljevanju ZCP/17), ki je vsebinsko enak kanonu 122 Zakonika cerkvenega prava (ki je stopil v veljavo 27.11.1983, v nadaljevanju ZCP/83). Kanon 1500 ZCP/17 za primer, da se ozemlje cerkvene pravne osebe tako razdeli, da se ali njen del združi z drugo pravno osebo, ali pa se na odcepljenem delu ustanovi nova pravna oseba, določa, da mora za delitev pristojna cerkvena oblast v primernem razmerju, kakor je prav in pravično, razdeliti tudi skupno imovino, ki je bila določena v korist vsega ozemlja, in dolg, ki je bil napravljen za vse ozemlje; upoštevati pa se morajo volja pobožnih ustanoviteljev ali darovalcev, zakonito pridobljene pravice in posebne določbe, ki veljajo za pravno osebo. Določba navedenega kanona bi po presoji pritožbenega sodišča lahko bila le pravna podlaga za presojo, ali je glede določenega premoženja podano pravno nasledstvo med dvema cerkvenima pravnima osebama, ne omogoča pa, kot je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje, da bi pritožnica vstopila neposredno v pravni položaj razlaščene pravne osebe.

Na drugačno presojo pritožbenega sodišča glede zatrjevanega denacionalizacijskega upravičenja pritožnice ne vpliva niti pritožničino sklicevanje na namembnost cerkvenega premoženja, s čimer naj bi bila po njenih zatrjevanjih glede na določbe kanona 1254 ZCP/83 in naslednjih povezana lastninskopravna upravičenja cerkvenih pravnih oseb na določenem ozemlju. Po presoji pritožbenega sodišča iz navedenih določb ZCP/83 ne izhaja zatrjevano pravno naziranje, saj ima po določbi kanona 1256 ZCP/83 lastninsko pravico na premoženju pod vrhovno oblastjo rimskega papeža pravna oseba, ki si je premoženje zakonito pridobila. Pritožnica svojega naziranja tudi ne izkazuje s sklicevanjem na zemljiškoknjižni vpis poprave imena lastnika v vl.št. .. k.o... na ime Rimskokatoliškega škofijstva v P., izveden na podlagi 8. člena Zakona o pravnem položaju verskih skupnosti (Uradni list SFRJ, št. 22/53), ki določa, da so verske skupnosti in njihovi ustrezni organi pravne osebe po civilnem pravu. Takšen vpis po presoji pritožbenega sodišča namreč ne izkazuje pravne kontinuitete v korist pritožnice, ampak iz njega le izhaja, da je tedaj veljavni pravni red kasneje razlaščeni Škofiji P. priznaval lastnost pravne osebe in s tem sposobnost biti nosilec lastninskopravnih upravičenj.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo tudi, da glede na to, da razlaščena pravna oseba Škofija P., ki ni prenehala obstajati, ne izpolnjuje pogojev iz 14. člena ZDen, pritožnica ni upravičena vlagateljica zahteve za denacionalizacijo v smislu tretjega odstavka 15. člena ZDen. Vrhovno sodišče je že v zadevi II Up 40/99 z dne 1.3.2001 in U 1660/95 z dne 17.11.1999, sprejelo stališče, da ni mogoče uveljavljati pravnega nasledstva po razlaščencu, ki ne izpolnjuje pogojev za denacionalizacijsko upravičenje iz 14. člena ZDen, to je delovanje na območju Republike Slovenije ob uveljavitvi ZDen. V obravnavani zadevi ni sporno, da je razlaščena Škofija P. ob uveljavitvi ZDen še obstajala, ni pa delovala na območju Republike Slovenije, zato ne more imeti položaja upravičenke do denacionalizacije. Ker pritožnica na podlagi zatrjevanega pravnega nasledstva ne more uveljavljati več upravičenj kot jih ima prejšnja lastnica podržavljenega premoženja, tudi na podlagi določbe tretjega odstavka 15. člena ZDen ne more biti upravičena vlagateljica zahteve za denacionalizacijo, zato sodišču zatrjevanega obstoja pravnega nasledstva med pritožnico in razlaščenko ni bilo treba presojati.

Ker torej niso podani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena Zakonu o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US) kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.