Jedro

Če cerkvena pravna oseba ob uveljavitvi ZDen ni delovala na območju Republike Slovenije, ne more biti upravičenec po 14. členu ZDen. Kadar so se območja delovanja cerkvenih pravnih oseb uskladila z državnimi mejami in se je zato prerazporedilo tudi premoženje, to ne pomeni, da je cerkvena pravna oseba, na območju katere leži podržavljena nepremičnina, vstopila v položaj cerkvene pravne osebe, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, če ta cerkvena pravna oseba ni prenehala obstajati.

Izrek

1. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za kulturo Republike Slovenije št... z dne 23. 5. 2003 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek. 2. Zahteva Škofije AA za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odločila, da se upravičenki Škofiji AA določi odškodnina v višini 550.119,00 DEM namesto vrnitve podržavljene nepremičnine, palače ... v A, ulica B št..., stoječe na delu parcele št. 168 k.o. A (1. točka izreka), da je Slovenska odškodninska družba, d.d. dolžna v treh mesecih po pravnomočnosti odločbe upravičenki iz 1. točke izročiti obveznice (2. točka izreka) in da vse stroške v zvezi z zahtevo za denacionalizacijo nosi vlagateljica zahtevka (3. točka). V obrazložitvi odločbe navaja, da ji je bila zahteva Škofijskega ordinariata AA za denacionalizacijo navedene nepremičnine odstopljena v reševanje, ker je nepremičnina razglašena za spomenik meščanske arhitekture. V času podržavljenja je palača ... stala na delu parcele št. 1207 in delu parcele št. 1209, ki sta bili odvzeti cerkveno pravni osebi CC in DD - Rimskokatoliško škofijstvo v B z odločbo Komisije za razlastitve OLO A z dne 22. 10. 1954 na podlagi Odlokov o razlastitvi OLO A z dne 15. 9. 1954, opr. št. P 41/1, P 42/2, P 43/1 in P 40/1. Podlaga za denacionalizacijo je 12. točka 3. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen). Po presoji tožene stranke je vlagateljica dokazala pravno kontinuiteto. Škofija AA je bila ponovno ustanovljena z listino papeža ... "......" z dne 17. 10. 1977. Papeška bula obnavlja Škofijo AA in določa, da ji pripada cerkveno premoženje v mejah novo nastale škofije po kanonu 1500 in 1501 Zakonika o cerkvenem pravu, ki urejata pravno nasledstvo v primeru spremenjenih razmejitev med cerkvenimi pravnimi osebami, v tem primeru med Škofijo BB in Škofijo AA. Vse premoženje nekdanje Župnije BB na teritoriju Republike Slovenije je pripadlo novoustanovljeni oziroma obnovljeni Škofiji AA. Pri tem se je tožena stranka sklicevala na 14. člen ZDen in na tretji odstavek 15. člena ZDen. Palača ... sedaj predstavlja del objektov na parceli št. 168 vl. št. 942 k.o. A, ki je vpisana kot družbena lastnina v uporabi HHH v A, v času podržavljenja pa je predstavljala del semenišča. Zavezanka za vrnitev v naravi Republika Slovenija je ugovarjala ovire za tako obliko denacionalizacije po 1. in 4. točki 19. člena ZDen, ki jih je po presoji tožene stranke izkazala. Slovenska odškodninska družba kot zavezanka za plačilo odškodnine ni ugovarjala višini odškodnine, ki jo je ugotovil sodni izvedenec AA v svojem elaboratu z dne 19. 4. 2000 in 21. 2. 2002 in jo je izračunal na podlagi Pravilnika o metodologiji za ocenjevanje kulturnih spomenikov in naravnih znamenitosti, v višini 550.119,00 DEM. Njen ugovor, da je vprašljiva aktivna legitimacija vlagateljice glede na dejstvo, da Škofijstvo v B ob uveljavitvi ZDen ni delovalo na območju Republike Slovenije, in dejstvo, da Škofija AA ni pravna naslednica Škofije BB, pa je zavrnila, ker je legitimacija Škofije AA kot novo nastale škofije na območju prejšnje Škofije BB na ozemlju Republike Slovenije utemeljena s kanoni 1500 in 1501 ter listino "......".

Tožeča stranka izpodbija odločbo tožene stranke zaradi napačne uporabe materialnega prava. Meni, da ni podan temelj za denacionalizacijo glede na dejstvo, da je bila nepremičnina podržavljena tuji cerkveni osebi, ki ob uveljavitvi ZDen ni delovala na območju Republike Slovenije. Škofijski ordinariat AA ni pravni naslednik Škofije BB, ker ta ni prenehala obstajati, pač pa je prenehala delovati na območju Republike Slovenije. Dejstvo, da Škofija AA teritorialno pokriva območje, ki je bilo prej v pristojnosti Škofije BB, ni dokaz o pravnem nasledstvu. Pravica vrnitve po ZDen pa je vezana na delovanje cerkvene pravne osebe na območju Republike Slovenije v času uveljavitve ZDen. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek oziroma v zadevi samo odloči. Stranka z interesom v tem postopku Škofija AA v odgovoru na tožbo navaja, da je tožena stranka njeno legitimacijo zanesljivo ugotovila in odločitev vezala na cerkveno pravo. To ugotovitev je mogoče navezati tudi na 8. člen Zakona o pravnem položaju verskih skupnosti, na podlagi katerega je bilo stranki s popravo imena priznano lastništvo nepremičnin pravnega prednika Rimokatoliškega škofijstva BB, kar posledično potrjuje pravilnost zaključka pravne kontinuitete v korist Škofije AA. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.

Tožena stranka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa je prijavil udeležbo v postopku z vlogo št... z dne 22. 7. 2003. Tožba je utemeljena.

Upravičenost cerkve do denacionalizacije podržavljenega premoženja ureja 14. člen ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92-odločba US, 13/93-odločba US, 31/93, 24/95-odločba US, 20/97-odločba US, 23/97-odločba US, 65/98, 76/98-odločba US, 66/00, 66/00-obv. razl., 11/01-odločba US in 54/02-odločba US), ki določa, da gre pravica do vrnitve cerkvam in drugim verskim skupnostim, njihovim ustanovam oziroma redom, ki so ob uveljavitvi ZDen delovali na območju Republike Slovenije. Pravico do denacionalizacije uveljavlja cerkev kot pravna oseba. Status pravne osebe se presoja po državnem pravu. Po 7. členu Zakona o pravnem položaju verskih skupnosti v Socialistični Republiki Sloveniji (Uradni list SRS, št. 15/76) so verske skupnosti oziroma njihovi ustrezni organi pravne osebe po civilnem pravu. Katoliški cerkvi, njenim teritorialnim in personalnim cerkvenim institucijam s sedežem v Republiki Sloveniji, ki imajo to osebnost po normah kanonskega prava, je Republika Slovenija posebej priznala pravno osebnost v Sporazumu med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem o pravnih vprašanjih (Uradni list RS-mednarodne pogodbe, št. 4/04). Po 14. členu ZDen so torej denacionalizacijski upravičenci cerkvene pravne osebe, ki so na dan uveljavitve ZDen, tj. 7. 12. 1991 delovale na območju Republike Slovenije.

Med strankami ni sporno, da se je zahtevek Škofije AA nanašal na denacionalizacijo stavbe, stoječe na delu parceli št. 1207 in 1209 k.o. A, ki je bila razlaščena z odločbo Komisije za razlastitev OLO A z dne 22. 10. 1954, v kateri je kot lastnik naveden CC (kraj C) (za parcelo št. 1207) oziroma DD (za parcelo št. 1209). Iz predloženih spisov izhaja, da stranke soglašajo, da je bila razlaščena stavba semenišče v kompleksu drugih stavb in je spadala v premoženje Škofije BB. Vlagateljica zahtevka je svoj položaj denacionalizacijske upravičenke za navedeno stavbo utemeljevala na ponovni vzpostavitvi Škofije AA s papeško bulo "......" z dne 17. 10. 1977. S tem aktom je bila škofija AA, ki je bila od leta 1828 združena s škofijo EE, in je v času, ko je bila izvedena razlastitev, delovala kot apostolska administratura, ponovno vzpostavljena in so ji bili priključeni tisti deli ozemlja škofij FF, EE in GG, ki so se nahajali znotraj meja tedanje Socialistične Republike Slovenije. V tem obsegu ji je bilo prisojeno tudi cerkveno premoženje in pravice.

Ob takem dejanskem stanju je po presoji sodišča tožena stranka nepravilno odločila, da je Škofija AA upravičena do vrnitve razlaščene stavbe.

Sodišče se strinja s toženo stranko in Škofijo AA (v tem upravnem sporu stranka z interesom), da je notranja razmerja v cerkvi oziroma med delnimi cerkvami treba ugotavljati po kanonskem pravu, tj. po normah, vsebovanih v Zakoniku cerkvenega prava (Codex Iuris Canonici, v nadaljevanju: CIC) z veljavnostjo od 27. 11. 1983. Po 120 kanonu CIC pravna oseba preneha obstajati, če jo pristojna oblast zakonito odpravi ali če sto let ne deluje. Škofija BB, ki ji je bila kot pravni osebi cerkvenega prava sporna stavba razlaščena, ni prenehala obstajati. Škofija AA torej ne bi mogla biti upravičeni vlagatelj (vložiti zahteve za upravičenca, ki ga več ni) po tretjem odstavku 15. člena ZDen. Sicer pa zahteve tudi ni vložila v tem svojstvu, temveč kot neposredna upravičenka po 14. členu ZDen. Po presoji sodišča pa tudi upravičenka po 14. členu ZDen ne more biti. Ponovna vzpostavitev Škofije AA s papeško bulo leta 1977 je pomenila uskladitev delnih cerkva (kanon 368 CIC) oziroma območij njihovega delovanja z državnimi mejami. Temu posledična prerazporeditev premoženja (tožena stranka navaja kanon 1500, identično vsebino ima sedaj kanon 122 CIC, ki ureja delitev skupnega premoženja, če se cerkvena javna pravna oseba razdeli) pa po mnenju sodišča ne pomeni, da je Škofija AA v položaj cerkvene pravne osebe, ki ji je bilo premoženje podržavljeno tako, da bi se lahko štela za upravičenko po 14. členu ZDen. Po listinskih dokazih v spisu je bila stavba podržavljena Škofiji BB, to je cerkveni pravni osebi, ki ni prenehala obstajati, ob uveljavitvi ZDen pa ni delovala na območju Republike Slovenije. Na podlagi teh dejstev je sklep tožene stranke, da je bila stavba ... podržavljena Škofiji AA, napačen in ji je zmotno priznala položaj denacionalizacijske upravičenke. Tožba, ki izpodbija takšno odločitev, je utemeljena. Zato je moralo sodišče izpodbijano odločbo odpraviti in zadevo vrniti toženi stranki v ponovni postopek, v katerem bo morala v skladu s stališčem sodišča v tej sodbi ponovno odločiti, ali je Škofija AA lahko denacionalizacijska upravičenka za v tem postopku zahtevano premoženje.

Sodišče je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS), ker je presodilo, da na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku za izdajo izpodbijane odločbe ne more rešiti spora, ker je bil iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep glede dejanskega stanja in ker je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo. Zadevo je na podlagi drugega in v smislu tretjega odstavka iste določbe vrnilo toženi stranki v ponovni postopek Zahtevek za povrnitev stroškov postopka stranke z interesom v tem postopku, Škofije AA, je zavrnilo na podlagi tretjega odstavka 23. člena ZUS, ki določa, da v primeru, ko sodišče odloča samo o zakonitosti upravnega akta, kot je odločalo v tem upravnem sporu, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.