Jedro

Tožena stranka ni poskrbela za to, da bi imela predalčnik. S tem je sama otežila vročanje sodnih in vseh drugih pisanj. Od vročevalca se ne more zahtevati kakšne posebne pritrditve sodnega pisanja, ki je zakon niti ne predpisuje, če sam naslovnik s svojo opustitvijo ne poskrbi za nemoten poštni promet.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom, popravljenim s popravnim sklepom, je prvostopenjsko sodišče zavrnilo predlog za razveljavitev klavzule pravnomočnosti. S predlogom je tožena stranka, poskušala doseči razveljavitev klavzule pravnomočnosti na zamudni sodbi, izdani zoper njo. Tožena stranka ima pravno obliko družbe z omejeno odgovornostjo.

2. Vročevalec ni mogel vročiti pošte pooblaščeni osebi tožene stranke (133. člen ZPP). Prvostopenjsko sodišče je namreč ugotovilo, da je tožena stranka imela v času vročanja zamudne sodbe (z dne 15. 5. 2017) registriran sedež na naslovu B. 241, K. in tam tudi poslovne prostore. Vročevalec M. S. je izpovedal, da ni bilo na zgradbi na naslovu B. 241, K. nobenega napisa, ki bi kazal na obstoj tožene stranke. Tam je bila pekarna, v katero je večkrat vstopil in vprašal glede tožene stranke. Odgovor je bil, da se tam ne podpisuje za toženo stranko. Poslovodja pekarne je potrdila, da ni prevzemala pošte za toženo stranko.

3. Na prej navedenem naslovu tožena stranka tudi ni imela predalčnika. Vročitev ni mogla biti opravljena niti po 1. odstavku 141. člena ZPP, in je bilo pisanje vrnjeno sodišču. Vročevalec je lahko le še pritrdil obvestilo o pošiljki na vratih (2. odstavek 141. člena ZPP). Vročevalec je tako ravnal; listek je zataknil na vhodna vrata, za okvir za svetlobo na vratih. S tem je bila vročitev pravilno opravljena. Naslovnik pa kasneje pošte ni dvignil in je bila pošta vrnjena sodišču 13. 6. 2017. 4. Zoper prvostopenjski sklep je vložila pritožbo tožena stranka. V pritožbi navaja svoje pravno mnenje, da naj bi si pritožbeno sodišče (v predhodnem sklepu) nepravilno razložilo sklep VS RS, opr. št. II Ips 243/2010. Predlog tožene stranke z dne 23. 10. 2017, v katerem je hkrati uveljavljala nepravilno vročitev tožbe in nepravilno vročitev sodbe, bi moralo obravnavati enotno, kot predlog za obnovo postopka na temelju 2. točke 394. člena ZPP.

5. Pritožba tožene stranke poleg tega še navaja, da naj bi bil izpodbijani sklep nejasen, ker naj ne bi navedel, ali se nanaša na tožbo ali zamudno sodbo. Dejansko stanje naj bi bilo ugotovljeno nepravilno. Vročevalec M. S. je izpovedal, da je obvestilo zataknil na rob vhodnih vrata, in sicer za okvir za svetlobo. Ni ga nalepil in ga tudi ni mogel "prav orenk" zatakniti. Dopustil je, da bi bil listek lahko odpihnjen, če bi kdo odprl vrata. Priča naj bi izpovedala, da v konkretnem primeru obvestilo ni bilo pritrjeno na vrata, ampak je bilo le zataknjeno na rob vrat, in tudi ne trdno.

6. Prvostopenjsko sodišče naj bi kršilo ustavno pravico tožene stranke do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), ker je v ponovljenem postopku na temelju enakega dejanskega stanja odločilo drugače kot v prvem postopku. Ta se je končal s sklepom z dne 25. 9. 2018. V njem je predlogu tožene stranke ugodilo in dovolilo obnovo postopka.

7. Na pritožbo je tožeča stranka odgovorila. V odgovoru na pritožbo je med drugim navedla, da je iz r. št. 4 do 6 obrazložitve prvostopenjskega sklepa jasno razvidno, na katero od obeh vročitev se nanaša odločitev prvostopenjskega sodišča. Vročitev naj bi bila opravljena pravilno, saj je vročevalec zataknil sporočilo o poštni pošiljki; ni bilo le na primer odvrženo ali odloženo.

8. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče jo zavrnilo in potrdilo prvostopenjski sklep (2. točka 365. člena ZPP).

9. V zadevi z opr. št. VS RS, št. II Ips 243/2010 je revizijsko sodišče odločalo le še o pravnem sredstvu tožeče stranke zoper odločitev drugostopenjskega sodišča o zavrženju predloga za obnovo postopka; pravnega sredstva zoper odločitev o predlogu za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti ni tožeča stranka niti vložila, niti ni VS RS odločalo o njem. V tej zadevi pa je toženec predlog za razveljavitev klavzule pravnomočnosti dal, četudi le smiselno. Prej navedena zadeva, o kateri je odločalo VS RS, in ta zadeva, si nista povsem enaki. S tem je odgovorjeno na prvi pritožbeni očitek.

10. Pritožbeno sodišče ni imelo nobenih težav pri ugotavljanju, na katero odločbo se prvostopenjski sklep nanaša. Posebej jasno je to razvidno iz prvostopenjskega sklepa, r. št. 6, ki se izrecno navaja zamudno sodbo z dne 15. maja 2017. Da se izpodbijani sklep nanaša prav na to sodbo, je tudi razvidno iz r. št. 3, r. št. 4 in še nekaterih drugih delov obrazložitve prvostopenjskega sklepa.

11. Pritožnica ne izpodbija sklepanja prvostopenjskega sodišča, da vročevalec ni mogel vročiti po 133. členu ZPP, ker na sedežu tožene stranki ni bilo za sprejem upravičene osebe. Prvostopenjsko sodišče tudi ni zmotno ugotovilo dejanskega stanja, kolikor se je nanašalo na osebno vročitev po 142. členu ZPP. Obrazložitev prvostopenjskega sodišča je pravilno povzela del izpovedi vročevalca zamudne sodbe, in sicer v r. št. 7. To je bil tisti del, ki se nanaša na sam način pritrditve obvestila o nahajališču sodnega pisanja. Tožena stranka navaja v pritožbi še tisti del izpovedi vročevalca, ki ga prvostopenjsko sodišče ni povzelo. Ta del pa je bil, da obvestilo ni bilo zataknjeno prav trdno. Takšna je izpoved vročevalca res bila, toda zaradi tega dejansko stanje še ni bilo ugotovljeno nepravilno. Očitno je namreč, da želi pritožnica pravzaprav uveljaviti pritožbeni razlog zmotne uporabe pravnih pravil o vročanju.

12. Glede tega je pritožbeno sodišče drugačnega mnenja in se s pravno presojo prvostopenjskega sodišča strinja. Ker je zoper zamudno sodbo dopustna posebna pritožba (1. odstavek 142. člena ZPP), je bilo treba sicer vročitev opraviti kot t. i. osebno vročitev po 142. členu ZPP. Odločitev prvostopenjskega sodišča je pravilna ne glede na to, da jo je oprlo na 141. člen ZPP. Sicer 142. člen ZPP ne določa nobenih posebnih pravil za osebno vročitev družbi z omejeno odgovornostjo. Zakonsko praznino pa je zapolnila že odločba VS RS, opr. št. II Ips 13/2010. Odločila je, da se za vročanje osebam iz 3. odstavka 139. člena ZPP smiselno uporabljajo 3. do 5. odstavek 142. člena ZPP. Ker je tožena stranka ena od oseb, na katere se nanaša 3. odstavek 139. člena ZPP, je torej treba smiselno uporabiti prej navedene določbe.

13. Določba 3. odstavka 142. člena ZPP določa, da se pisanje pusti v predalčniku oziroma na vratih, v predalčniku oziroma na vratih stanovanja pa se pusti obvestilo o nahajališču pisanja (1. stavek 3. odstavka 142. člena ZPP). Obvestilo se pusti na vratih stanovanja, pri gospodarskih pravnih družbah pa poslovnega prostora le, če predalčnika ni.

14. Ker tožena stranka predalčnika ni imela, ji je bilo torej treba na vratih v poslovnih prostorih na sedežu pustiti obvestilo. Tako pa je vročevalec tudi ravnal. Kakšnega posebnega načina puščanja obvestila ZPP ne predpisuje. Bilo pa je puščeno tako, da je bilo pritrjeno z zatikanjem za okvir za svetlobo na vratih. Tožena stranka ni poskrbela za to, da bi imela predalčnik. S tem je sama otežila vročanje sodnih in vseh drugih pisanj. Od vročevalca se ne more zahtevati kakšne posebne pritrditve sodnega pisanja, ki je zakon niti ne predpisuje, če sam naslovnik s svojo opustitvijo ne poskrbi za nemoten poštni promet. 15. Po preteku petnajstdnevnega roka se pisanje vrne sodišču, če naslovnik nima predalčnika (4. stavek 4. odstavka 142. člena ZPP). Vse to pa se je dogodilo (gl. l. št. 19).

16. S sklepom Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 937/2018 z dne 20. 12. 2018 je bil razveljavljen sklep Okrožnega sodišča v Kranju, opr. št. I Pg 68/2017-60. Na (zaradi razveljavitve) neveljavni sklep pa prvostopenjsko sodišče ni bilo vezano in je v novem postopku (opr. št. I Pg 259/2018-72) lahko odločilo drugače, kot je odločilo v prejšnjem.1 Posebej tega ni bilo dolžno obrazlagati. Pravice tožene stranke zaradi takšnega ravnanja niso bile kršene. Ni imela namreč pravice zahtevati, da bo ponovna odločitev prvostopenjskega sodišča vsebinsko enaka kot prva.

17. Pritožbeno sodišče je moralo odločiti še o stroških pritožbe (1. odstavek 165. člena ZPP). Ker pritožba ni bila uspešna, pritožnica ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (1. odstavek 154. člena ZPP).

1 Posebej tega ni bilo dolžno obrazlagati.