Jedro

Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena ZPP). Vrhovno sodišče je ugotovilo, da navedeni pogoji za dopustitev revizije niso podani, zato je toženčev predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnica je lastnica stanovanja s posameznim delom št. 7, v stavbi št. 3563, k. o. ..., ki ga je s pogodbo o finančnem leasingu z dne 8. 12. 2005 dala v leasing tožencu. Toženec ni poravnal več leasing obrokov, ki znašajo več kot 1/8 njegove pogodbene obveznosti, tudi po večkratnih opominih ne, zato je tožnica odstopila od pogodbe in v tej pravdi zahteva toženčevo izselitev.

2. Toženec je priznal, da obveznosti po pogodbi ni poravnal. Zatrjeval pa je tudi, da je bil ob nakupu izigran, saj sporno stanovanje nima uporabnega dovoljenja in je črna gradnja.

3. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan izprazniti stanovanje in ga prostega stvari in oseb izročiti tožnici v roku 90 dni. Obrazložilo je, da je tožnica upravičeno in na s pogodbo dogovorjen način odstopila od pogodbe o finančnem leasingu, zato je tožbeni zahtevek na podlagi 92. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) in 111. člena Stanovanjskega zakonika (v nadaljevanju SZ-1) utemeljen. Pojasnilo je še, da navedbe toženca, da stanovanje nima uporabnega dovoljenja in je črna gradnja ter da ga je tožnica izigrala, niso relevantne v predmetnem postopku, saj iz 10.1 in 10.2 točk pogodbe izhaja, da je leasingojemalec dolžan sam zagotoviti izpolnitev vseh zahtev pooblaščenih državnih organov, inšpekcij in javnih zavodov ter da leasingodajalec ne prevzema nikakršnih obveznosti glede funkcionalne ali tehnične sposobnosti predmeta leasinga ter tudi ne za pridobitev uradnih dovoljenj in soglasij za njegovo uporabo. Na podlagi navedenega je sodišče presodilo, da je tožencu ob sklepanju pogodbe moralo biti znano, da od tožnice ne more zahtevati ureditve morebiti nelegalno zgrajenega stanovanja oziroma pridobitve uporabnega dovoljenja. S temi vprašanji bi se moral toženec ukvarjati pred sklenitvijo pogodbe.

4. Sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. V celoti je sledilo razlogom sodišča prve stopnje.

5. Zoper sodbo sodišča druge stopnje toženec vlaga predlog za dopustitev revizije in postavlja vprašanje, ali je sodišče druge stopnje pri ugotavljanju, ali je tožnica upravičeno odstopila od pogodbe kljub toženčevemu ugovoru neizpolnjene pogodbe in nepoštene poslovne prakse, ravnalo pravilno in v skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS. Navaja, da nižji sodišči neupravičeno nista upoštevali ugovorov toženca, da tožnica ni izpolnila svoje obveznosti, da je pri sklepanju pogodbe kršila dobre poslovne običaje in da je pogodba nična, zato toženec skladno z načelom sočasnosti izpolnitve (101. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ) upravičeno ni izpolnjeval pogodbenih obveznosti, sklep nižjih sodišč, da je tožnica upravičeno odstopila od pogodbe, pa ni pravilen. Sodišče ni upoštevalo dejstva, da je tožnica za to pomanjkljivost vedela in jo je tožencu zamolčala, zato je takšno pogodbeno določilo nično (86. člen OZ). Poslovna praksa tožnice pa je tudi zavajajoča (2. alineja prvega odstavka 5. člena Zakona o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami). Poleg navedenega gre za oderuško pogodbo (119. člen OZ).

6. Predlog ni utemeljen.

7. Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena ZPP). Vrhovno sodišče je ugotovilo, da navedeni pogoji za dopustitev revizije niso podani, zato je toženčev predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).