Jedro

Tožnica je lastnica spornega stanovanja, ki ga je s pogodbo o finančnem leasingu z dne 8. 12. 2015 dala v leasing tožencu. Toženec dalj časa ni poravnaval leasing obrokov, tudi po večkratnem opominjanju ni poravnal večjega števila zapadlih terjatev. V zamudi je bil z več kot 1/8 pogodbene obveznosti. Tožnica je zato 6. 5. 2016 odstopila od pogodbe. Prvostopenjsko sodišče je prepričljivo ugotovilo, da je tožnica odstopila od pogodbe upravičeno in da toženec najkasneje od takrat (od 6. 5. 2016) uporablja sporno stanovanje brez veljavnega pravnega naslova.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijana sodba.

II. Stranki nosita sami vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče razsodilo, da mora tožena stranka (v nadaljevanju: toženec) izprazniti stanovanje – posamezni del št. 7 v stavbi št. 3563 – k.o. 0000 - A., na naslovu [ ... ] in ga prostega stvari in oseb izročiti tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnica) ter vrniti ključe v roku 90 dni (točka I izreka). Tožencu je naložilo v plačilo 4.630,10 EUR tožničinih pravdnih stroškov, ki jih mora v primeru zamude plačati skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka).

2. Proti sodbi se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženec po pooblaščencu. Predlaga razveljavitev sodbe in zavrnitve zahtevka (spremembo sodbe), podrejeno vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je že v odgovoru na tožbo opozoril, da ima predmet pogodbe (stanovanje) pravno napako. Tožnica je za to pomanjkljivost vedela, zaradi česar ji po mnenju toženca pogodbena izključitev odgovornosti za napako, ne bi smela biti dopustna oziroma drugače povedano, bi to določilo pogodbe o finančnem leasingu nepremičnine moralo biti nično. Iz citirane pogodbe res izhaja, da tožnica ne prevzema nikakršnih obveznosti glede funkcionalne ali tehnične sposobnosti objekta, ki je predmet leasinga, kakor tudi ne za pridobitev ali prenehanje uradnih dovoljenj in soglasij za njegovo uporabo, vendar je potrebno poudariti, da je toženec laik na tem področju, ki bi ga moralo pravo varovati. Tožencu je morda res bilo znano, da od tožnice ne bo mogel zahtevati izdaje uporabnega dovoljenja, saj ga tožnica ne more izdati, ker za to ni pristojna, zagotovo pa mu ni bilo znano dejstvo, da uporabnega dovoljenja stanovanje preprosto nima. Zagotovo pa je bilo to dejstvo poznano tožnici oziroma ji ni moglo ostati neznano, ki je prava uka stranka in ima na voljo vse mehanizme in vzvode, da to okoliščino preveri najpozneje pred sklenitvijo leasing pogodbe. Ker te dolžnosti ni opravila, se ne more sklicevati na pogodbeno določilo, ki odgovornost izključuje. Gre za specifično pravno napako. Za odgovornost tožnice so izpolnjene vse zakonske predpostavke. Res je, da je toženec sam izbral predmet leasing pogodbe, vendar je pri tem poslu tožnica aktivno sodelovala in bi morala toženca in sebe zavarovati ter predhodno pred sklenitvijo pogodbe preveriti obstoj gradbenega in uporabnega dovoljenja za predmet leasinga. Kolikor bi se izkazalo, da predmet leasinga nima vseh dovoljenj javno pravne narave, bi morala odreči sklenitev leasing pogodbe. V kolikor bi toženec vedel za te omejitve, leasing pogodbe ne bi sklenil. Toženec obveznosti po leasing pogodbi res ni izpolnjeval, ker preprosto tega ni zmogel. Sedaj pa, ko bi želel najti kupca oziroma drugega leasingojemalca, ki bi vstopil v pravice toženca in bi s tem toženec dobil povrnjeno vsaj razliko z že plačanimi leasing obroki, tega ne more storiti, ker stanovanje nima uporabnega dovoljenja.

3. Tožnica je odgovorila na pritožbo. Predlaga zavrnitev pritožbe in povrnitev pritožbenih stroškov.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz neizpodbijanih sodbenih ugotovitev izhaja, da je tožnica lastnica spornega stanovanja, ki ga je s pogodbo o finančnem leasingu z dne 8. 12. 2005 dala v leasing tožencu. Toženec dalj časa ni poravnaval leasing obrokov, tudi po večkratnem opominjanju ni poravnal večjega števila zapadlih terjatev1. V zamudi je bil z več kot 1/8 pogodbene obveznosti2. Tožnica je zato 6. 5. 2016 odstopila od pogodbe. Prvostopenjsko sodišče je prepričljivo ugotovilo, da je tožnica odstopila od pogodbe upravičeno in da toženec najkasneje od takrat (od 6. 5. 2016) uporablja sporno stanovanje brez veljavnega pravnega naslova. Teh ugotovitev toženec ni izpodbil. Sodba, ki mu nalaga, da izroči sporno stanovanje v posest tožnici in ji vrne ključe, je zato pravilna. Toženec jo s ponavljanjem pritožbenih navedb o tem, da stanovanje nima uporabnega dovoljenja, ni uspel omajati. Nanje je pravilno odgovorjeno v razlogih sodbe, ki jih pritožba izpodbija brez ustreznih protiargumentov. Zato in ker ni zasledilo niti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

6. Pritožbeno sodišče je odločilo še, da stranki nosita sami vsaka svoje pritožbene stroške. Toženec jih mora nositi zato, ker je s pritožbo propadel, tožnica pa zato, ker s svojim odgovorom ni doprinesla k odločitvi. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbah prvega odstavka 165., prvega odstavka 154. in prvega odstavka 155. člena ZPP).

1 Toženec v pritožbi navaja, da obveznosti po leasing pogodbi res ni izpolnjeval, ker preprosto tega ni zmogel. 2 Stanje zapadlih neporavnanih obveznosti je glede na celotno pogodbeno obveznost v višini skoraj 130.000 EUR na dan 5.5.2016 znašalo več kot 62.000 EUR, že ob opominu pred odstopom od pogodbe pa je toženec dolgoval več kot 20.000 EUR.