Jedro

Tožnici se neuspešno sklicujeta na materialno procesno vodstvo, saj je bilo postopanje prvostopenjskega sodišča v tem pogledu pravilno. Dalo jima je možnost, da pomanjkljivosti tožbe zoper S. ustrezno odpravita in jima v sklepu tudi pojasnilo svoje stališče v zvezi s tem. Opozorilo ju je tudi, da bo sklepčnost njune tožbe odvisna od tega, katera od dejstev (ki sta jih zatrjevali), bosta navedli za podlago zahtevka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki nosita sami vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tožnic, s katerim sta zahtevali, da jima toženec plača 159.168,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.8.2008 dalje in sicer prvi tožnici 39.792,03 EUR z obrestmi in drugi tožnici 119.376,11 EUR z obrestmi (točka I izreka). Tožnicama je naložilo, da solidarno povrneta tožencu stroške v znesku 3.358,05 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Glavni razlog za zavrnitev zahtevka je ocena, da je tožba nesklepčna.

2. Proti sodbi se pritožujeta tožnici po pooblaščenki. Trdita, da sta ob vložitvi tožbe uporabili institut eventualnega sosporništva in sta glede na isto dejansko in pravno podlago postavili en zahtevek kot primarni zahtevek. Sodišče evidentno temu ni sledilo, saj je pravnomočno zavrnilo zahtevek zoper nepogojno toženo stranko in nato nadaljevalo postopek zoper drugo (pogojno) toženo stranko. Stališče sodišča, da v tožbi ni govora o podredju je zmotno in v nasprotju s trditvami tožnic.

Zmotno in v nasprotju s postopanjem sodišča je stališče sodišča, da tožnici v tej pravdi s samostojnim zahtevkom zahtevata, da sodišče tožencu naloži v plačilo pogodbeno kazen, dogovorjeno z gradbeno pogodbo. To ne drži, saj tožnici zoper drugega toženca nista postavili samostojnega zahtevka. Sodišče je po pravnomočni zavrnitvi zoper nepogojno tožečo stranko začelo z obravnavanjem zahtevka zoper pogojno toženo stranko in tudi o zahtevku zoper pogojno toženo stranko odločilo.

Če ne bi bilo pogojev za eventualno sosporništvo, sodišče o zahtevku zoper pogojno toženo stranko ne bi smelo odločiti s sodbo, pač pa bi moralo ugotoviti, da eventualno sosporništvo ni dopustno. Če sodišče tega ni storilo, potem svoje opustitve ne more sanirati na ta način, da sedaj navaja, da sta tožnici zoper drugo (pogojno) toženo stranko vložili samostojno tožbo. Od sodišča, v katerega rokah je materialno procesno vodstvo, bi se pričakovalo, da bi strankam pojasnilo situacijo o konkretni zadevi, v kolikor je menilo, da je razumevanje strank o vodenju postopka napačno razumljeno. Na stališče, da sodišče nadaljuje postopek zoper drugo (pogojno) toženo stranko je tožnici utrjevalo tudi dejstvo, da je na naroku 8.4.2015 vročilo tožnicama odgovor na tožbo drugega toženca in jima celo dodelilo rok za odgovor na prejeti odgovor in ju je s sklepom celo pozvalo na popravek in dopolnitev tožbe, na kar sta odgovorili z vlogo. Tožnici povzemata potek postopka in navajata, da sta zoper neobrazloženo zavrnitev ostalih dokaznih predlogov uveljavljali bistveno kršitev pravil postopka. Sodišče je odločalo zoper drugega toženca kot zoper (pogojno) toženo stranko in v zvezi z njo vodilo postopek, zato so razlogi izpodbijane sodbe v obrazložitvi nerazumljivi, ko sodišče tožnicama očita, da v njunih navedbah ni govora o podrednosti, kar ni res. Če je sodišče samo izločilo zahtevek zoper drugega toženca v samostojno pravdo, in o tem ni obvestilo tožnic, je tako postopanje nezakonito. To izhaja iz stališča VS RS v judikatu I R 95/2015 z dne 27.8.2015, s katerim je VS RS navedlo, da niti stranka niti sodišče pogojno vložene tožbe ne more izločiti iz postopka proti nepogojno toženi stranki. Niti je ne more preoblikovati v nepogojno tožbo.

Da sta tožnici tožili drugega toženca podredno izhaja iz trditvene podlage tožbe. To ugotavlja sodišče v 25. točki obrazložitve, nato v isti točki ugotavlja, da sta bili toženi stranki toženi kot enakovredni stranki. Razlogi so nejasni, sodišče prihaja v tem delu samo s seboj v nasprotje in sodbe zato ni mogoče preizkusiti. Uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Stališče sodišča v 25. točki smiselno pomeni, da tožnici v nadaljevanju postopka ne bi smeli zatrjevati dodatnih okoliščin. Zakaj ne, sodišče ni pojasnilo. Edino pravilno stališče oziroma razumevanje sodbe je tako, da je sodišče zahtevek zoper drugega toženca obravnavalo in o zahtevku zoper drugega toženca odločalo po vsebini, kar izhaja iz 17. točke obrazložitve sodbe, to pomeni, da je sledilo tožbi in nadaljnjim trditvam tožnic v tožbi, vloženi na način, po prvem odstavku 192. člena ZPP. Pritožba od pritožbenega sodišča pričakuje, da se bo do tega vprašanja izrecno odločilo iz tu (verjetno v pritožbi) navedenih pritožbenih razlogov, glede katerih je zavzelo stališče tudi VS RS. Pritožba se zavzema za spremembo sodbe na pritožbeni stopnji. Obrazložitev je napačna in nezakonita in je posledica pomanjkljivega in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe pravil o reševanju predhodnega vprašanja in združitve postopkov. Sodišče je o zahtevku odločalo na podlagi trditev v tožbi v času vložitve tožbe, ni pa upoštevalo navedb tožene stranke, ki je v odgovoru na tožbo osporavala pomen izjave z dne 7.7.2009, kot izjave po 122. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), niti ni upoštevalo navedb in pravno pomembnih trditev ter dokaznih predlogov, ki sta jih tožnici podali v prvi pripravljalni vlogi naslovljeni Poprava oz. dopolnitev tožbe. V odgovoru na tožbo je tožena stranka torej osporavala vsebino izjave z dne 7.7.2009 in njeno naravo v smislu kot sta jo zatrjevali tožeči stranki, to je po 122. členu OZ in sta trdili, da gre za prenos terjatev in ne za prenos pravic in obveznosti iz pogodbe. Že ta ugovor tožene stranke pomeni, da je postalo najmanj z vložitvijo odgovora na tožbo jasno, da je sporna narava izjave z dne 7.7.2009. Da je to sporno, sta tožnici izvedeli šele potem, ko jima je sodišče na naroku 8.4.2015 izročilo odgovor tožene stranke na tožbo. Tožnici sta sicer veljavnost izjave kot izjave po 122. členu OZ prerekali, vendar pa sta kljub temu v tožbi in tudi kasneje dopuščali možnost drugačne odločitve, zato sta predlagali, naj sodišče o veljavnosti/neveljavnosti izjave z dne 7.7.2009 odloči kot o predhodnem vprašanju. Če bi se tekom postopka izkazalo, da je izjava veljavna in da predstavlja prenos pravic in obveznosti na drugega toženca iz gradbene pogodbe in aneksa, potem ni nobenega dvoma o tem, da je zavezanec za plačilo drugi (pogojni) toženec. Tožnici sta navajali v tožbi in v vlogah, da je drugi toženec od njiju na podlagi te izjave zahteval plačila iz gradbene pogodbe in aneksa. V času vročitve odgovora na tožbo in kasneje so se okoliščine spremenile. Drugi toženec je 30.3.2011 vložil tožbo zoper tožnici in zahteval 364.569,79 EUR iz naslova gradbene pogodbe in aneksa. Pritožba v nadaljevanju razlaga na katerih pravnih podlagah utemeljuje toženec svojo aktivno legitimacijo v tej drugi pravdi P 152/2011. Zaključuje, da je tudi v tistem postopku aktivna legitimacija, ki temelji na gradbeni pogodbi, sporna. Gre za isto predhodno pravno vprašanje, od katerega bo odvisna, tam aktivna, tu pa pasivna legitimacija drugega toženca. Glede na to, da sta tožnici v tem postopku predložili vse listine, na katerih drugi toženec uveljavlja aktivno legitimacijo v postopku P 152/2011 in da sta tudi predlagali vpogled v spis ter terjali, da se to vprašanje v razmerju do drugega toženca reši, torej da se reši vprašanje pravnega razmerja drugega toženca do tožnic v tem postopku in v postopku P 152/2011, ki mora biti enotno rešeno, je bil na mestu in utemeljen tudi predlog tožnic, da se postopka združita, v kolikor sodišče ne bi prekinilo postopka zaradi rešitve tega vprašanja v postopku P 152/2011. Od rešitve tega vprašanja je odvisno, ali imata tožnici dajatveni zahtevek do drugega toženca iz naslova pogodbene kazni ali ne in če ne, ali imata oziroma ali lahko uveljavljata to terjatev po pogodbi z ugovorom zoper tožnika v pravdi P 152/2011. Sodišče se s temi vprašanji ni na noben način ukvarjalo. Omejilo se je na izjavo z dne 7.7.2009, ki jo je tožeča stranka uveljavljala v tožbi. Sodba o tem nima nobenih razlogov, saj se sodišče ni opredelilo do veljavnosti oziroma neveljavnosti izjave z dne 7.7.2009. Glede ostalih podlag, ki jih je tožeča stranka uveljavila v tem postopku in zatrjevala, da na njihovi podlagi drugi toženec iz iste pravne in dejanske podlage vtožuje terjatev zoper tožnici iz naslova plačil iz gradbene pogodbe, pa prav tako sodba nima razlogov. Sodišče je ustvarilo nedopusten položaj, ko bo lahko glede istega vprašanja odločeno v dveh postopkih različno. Gre za neutemeljeno, nepošteno in nepravično naklanjanje koristi drugi toženi stranki.

Pritožba izpodbija razloge v zvezi s predlogom za združitev tega postopka s postopkom P 152/2011. Sodišče ni navedlo niti pravih niti tehtnih razlogov za to odločitev. Ne drži, da naj bi bila zadeva P 152/2011 pred zaključno fazo. Narok za glavno obravnavo je bil nazadnje 5.4.2016 in je bil preložen za nedoločen čas, zaradi oblikovanja naloge za izvedenca in izjasnitve strank. Sodišče še ni postavilo izvedenca. Odločilno za presojo smotrnosti je, da v tisti zadevi še ni razjasnjena materialnopravna aktivna legitimacija tožnika in se do nje sodišče še ni opredelilo. Sodišče napačno razloguje, da črpata tožnici pasivno legitimacijo le iz izjave z dne 7.7.2009. Nezmožno preizkusa in neobrazloženo je stališče sodišča (v točki 10 obrazložitve), da združitev ne bi vplivala na vprašanje sklepčnosti tožbenega zahtevka, kot tudi, da se z združitvijo zadev vprašanje sklepčnosti ne bi v ničemer spremenilo. V zvezi s tem zato pritožba zatrjuje kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Razlogi so v nasprotju z vsebino listin in zapisnikov v zadevi P 152/2011, v katere je sodišče vpogledalo.

Pritožnici navajata, da se ne zadovoljita s stališčem sodišča v 27. točki obrazložitve, ko je sodišče zavrnilo njuno procesno grajo, ki sta jo uveljavljali kot procesno kršitev v pripravljalni vlogi z dne 7.12.2015. Sodišče ni pojasnilo, ali je sploh vročilo tožbo prvi toženi stranki ali je ta nanjo odgovorila in ali je bil stečajni upravitelj obveščen o pravdi oziroma povabljen, da se izjasni o prevzemu pravde. Sodišče ne more iz svojih procesnih kršitev do tožnic sanirati z očitkom tožnicama o njuni pasivnosti. Prvostopenjskemu sodišču očitata, da je v predmetni pravdi ravnalo napačno, ko je hkrati z izdajo sklepa o nadaljevanju postopka odločilo tudi o tožbenem zahtevku tožnic zoper prvega toženca, ker tožnici nista v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev predlagali nadaljevanje postopka. Ta zaključek in posledično sodba, s katerim je odločilo zoper prvega toženca je bil nezakonit, protiustaven, v nasprotju s prakso v RS. Sodišče bi moralo po izdaji sklepa o nadaljevanju postopka, o katerem bi moralo obvestiti stečajnega dolžnika, nadaljevati pravdo in v nadaljnji pravdi odločati o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Sodba o zavrnitvi zahtevka zoper prvega toženca je postala pravnomočna. To pa je napačno tudi z vidika vsebine prerekanja terjatve, saj jo je stečajni upravitelj prerekal pogojno. Upravitelj je vezal prerekanje na dokončanje pravde, zato bi moralo sodišče po izdaji sklepa o nadaljevanju postopka v nadaljevanju pravde odločiti o tem odstopu in ne hkrati s sklepom odločiti o zahtevku. Odločitev o zavrnitvi zahtevka zoper prvega toženca v ničemer ne vpliva na odločitev v predmetni zadevi. Menita, da je združitev postopka nujna, smotrna in ekonomična. Ker izpodbijata 1. točko izreka, izpodbijata tudi stroškovno odločitev.

3. Toženec je po svojem pooblaščencu odgovoril na pritožbo, predlagal zavrnitev pritožbe in povrnitev pritožbenih stroškov.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po mnenju pritožbenega sodišča je odločitev pravilna in jo tožnici s svojimi pritožbenimi argumenti nista uspeli omajati. V obsežni pritožbi, ki obsega enajst strani, napadata predvsem postopanje prvostopenjskega sodišča. Kolikor se očitki nanašajo na postopanje gospodarskega sodišča in na delno sodbo, s katero je bil zavrnjen tožbeni zahtevek zoper M. d.o.o. L.1, ne moreta uspeti, saj je omenjena odločitev pravnomočna. Pritožbeno sodišče se zato ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je gospodarsko sodišče odločilo pravilno, ko je tožbeni zahtevek zoper navedeno toženko zavrnilo (zavrnilo ga je zato, ker je bil zoper to stranko začet stečaj, postopek je bil prekinjen, tožnica pa ni pravočasno predlagala nadaljevanje postopka). Preizkusilo pa je številne očitke, s katerimi tožnici merita na procesne kršitve v tem postopku2 in ugotovilo, da niso utemeljeni. Na tiste, ki se nanašajo na relativne postopkovne kršitve in niso ustrezno konkretizirani (ko tožnici ne pojasnita kako naj bi posamezna kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe), pritožbeno sodišče ni odgovarjalo, prav tako ni odgovarjalo na nebistvene trditve pritožbe.

6. V izpodbijani sodbi se je prvostopenjsko sodišče opredelilo do vseh pravno relevantnih navedb strank, sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, je jasna in razumljiva, brez očitanih neskladij in protispisnosti in je v celoti zmožna preizkusa. Zatrjevani kršitvi 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP nista podani, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere mora v skladu s 350. členom ZPP paziti po uradni dolžnosti.

7. Ni res, da sta tožnici že v tožbi uporabili institut eventualnega sosporništva. Da to ne drži, jasno izhaja iz tožbenega predloga. Zahtevali sta, da jima tožena stranka plača 159.168,14 EUR z obrestmi3 in sicer prvi tožnici 39.792,03 EUR z obrestmi4 in drugi tožnici 119.376,11 EUR z obrestmi5 ter jima nerazdelno povrne stroške postopka, pri čemer sta na strani tožene nastopali M. d.o.o. .L. in R.S. Tudi če sta imeli tožnici v mislih, da je S. tožen podrejeno, nista tako oblikovali tožbe. Po pravnomočnosti delne sodbe, je ostal odprt še zahtevek zoper S. Tožba je bila zaradi trditev, na katerih sta tožnici utemeljevali njegovo pasivno legitimacijo, nerazumljiva. Zakaj je do tega prišlo, ni pomembno. Tožnici se neuspešno sklicujeta na materialno procesno vodstvo, saj je bilo postopanje prvostopenjskega sodišča v tem pogledu pravilno. Dalo jima je možnost, da pomanjkljivosti tožbe zoper S. ustrezno odpravita in jima v sklepu z dne 11.12.2015 tudi pojasnilo svoje stališče v zvezi s tem. Opozorilo ju je tudi, da bo sklepčnost njune tožbe odvisna od tega, katera od dejstev (ki sta jih zatrjevali6), bosta navedli za podlago zahtevka. Tožnici sta odreagirali z vlogo „poprava oziroma dopolnitev tožbe“, do katere se je prvostopenjsko sodišče pravilno opredelilo. Ocenilo je, da je tožba nesklepčna, saj sta tožnici kot podlago za pasivno legitimacijo S. navajali izjavo z dne 7.7.2009, s katero naj bi mu M. d.o.o.7 prenesel pravice in obveznosti po gradbeni pogodbi (in bi utemeljevala njegovo pasivno legitimacijo) in za katero sta hkrati zatrjevali, da ni veljavna (in ne bi utemeljevala njegove legitimacije).8 Razlogi sodbe so pravilni in jih pritožbeno sodišče ne bo ponavljalo. Ob takem stanju stvari se prvostopenjskemu sodišču ni bilo potrebno ukvarjati z veljavnostjo sporne izjave.

8. Prvostopenjsko sodišče je tudi pravilno pojasnilo, da v pravdi, ki jo je zoper njiju sprožil toženec (S.), ne bo odločeno o veljavnosti Izjave o prehodu pravic in obveznosti z dne 7.7.2009 z učinkom pravnomočnosti, pravilno je pojasnilo tudi, da združitev postopkov ne bi vplivala na vprašanje sklepčnosti te tožbe. Zato je predlog tožnic za prekinitev tega postopka in za združitev pravd (te pravde s pravdo P 165/2013) utemeljeno zavrnilo. Zoper odločitvi, da se postopek ne prekine in se pravdi ne združita, pritožba nima utemeljenih razlogov in ju ni izpodbila.

9. V sodbi ugotovljena dejstva utemeljujejo odločitev o zavrnitvi zahtevka. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

10. Pritožbeno sodišče je odločilo, da nosita stranki vsaka svoje pritožbene stroške. Tako odločitev je sprejelo glede na neuspeh tožnic v pritožbenem postopku in ker toženčevih stroškov ni štelo za pravdno potrebne stroške. Izrek o stroških temelji na določbah prvega odstavka 165., prvega odstavka 154. in prvega odstavka 155. člena ZPP.

1 V tožbi, vloženi 23.7.2010, s katero se je začel postopek, označeni kot prva tožena stranka. 2 V postopku pred civilnim sodiščem. 3 Z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.8.2008. 4 Z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.8.2008. 5 Z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.8.2008. 6 V zvezi z izjavo z dne 7.7.2009. 7 S katero sta bili tožnici v pogodbenem razmerju. 8 Na nesklepčnost tožbe je opozoril tudi toženec, a sta tožnici vztrajali pri svojem stališču, da je tožba sklepčna.