Jedro

Revizijska razloga, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo predloga za združitev pravd (300. člen ZPP) in prekinitev pravdnega postopka zaradi rešitve predhodnega vprašanja (13. člen ZPP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 206. člena ZPP), ne predstavljata takšnih kršitev določb pravdnega postopka, zaradi katerih bi bilo revizijo sploh mogoče vložiti (370. člen ZPP).

Odločitev sodišča, ali bo odredilo združitev postopkov, je namreč stvar formalno procesnega vodstva, ki je v rokah sodišča. Stranka sicer lahko predlaga, naj se dve ali več pravd združi, vendar pa sodišče na njen predlog ni v ničemer vezano. Tako kakršna koli odločitev sodišča o tem ne more pripeljati do kršitve določb pravdnega postopka, še manj pa do kršitve, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP). Stranka pravdnega postopka zoper odločitev o nezdružitvi dveh pravd pri istem sodišču tako v nobenem primeru nima pravnega sredstva.

Tudi glede reševanja predhodnih vprašanj, če ne gre za primer, ko sodišče ne sme samo rešiti predhodnega vprašanja, sodišče prekine postopek le, če sklene, da ne bo samo reševalo predhodnega vprašanja (1. točka prvega odstavka 206. člena ZPP), pri tem pa se mora ravnati po načelu ekonomičnosti, smotrnosti in pospešitve postopka ter upoštevajoč pravico do sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja. Tudi tu gre za vprašanje pravdnega vodstva, ki ni v dispoziciji strank, zato tudi te odločitve pravdne stranke s pravnimi sredstvi ne morejo izpodbijati.

Izrek

I. Revizija prve tožnice se zavrže, revizija druge tožnice pa zavrne.

II. Tožnici morata v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti tožencu njegove revizijske stroške v znesku 2.252,12 EUR.

Obrazložitev

1. Tožnici sta od sodišča zahtevali, naj razsodi, da sta jima družba A., d. o. o. in toženec dolžna plačati pogodbeno kazen za zamudo na podlagi gradbene pogodbe z dne 28. 9. 2006 in aneksa z dne 24. 7. 2007, ki sta bila sklenjena z družbo A., d. o. o. oziroma izjave z dne 7. 7. 2009, na podlagi katere je družba A., d. o. o. vse svoje pravice in obveznosti iz gradbene pogodbe in aneksa prenesla na toženca.

2. Zahtevek zoper družbo A., d. o. o. je bil že pravnomočno zavrnjen, ker je bil zoper njo začet stečajni postopek, v katerem pa je bil zahtevek tožnic prerekan, tožnici pa v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev nista predlagali nadaljevanja prekinjenega postopka, zato je terjatev prenehala (sedmi odstavek 301. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju).

3. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za združitev tega postopka s postopkom pred istim sodiščem z opravilno številko P 152/2011, ki teče med istimi strankami in v katerem toženec od tožnic zahteva plačilo za opravljena dela po gradbeni pogodbi.

4. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi predlog za prekinitev postopka do pravnomočne odločitve v drugi pravdi pred istim sodiščem z opravilno številko P 152/2011. Pojasnilo je, da je v obeh zadevah sicer ključno vprašanje toženčeve (v drugi pravdi tožnikove) legitimacije. Vendar to vprašanje tudi v drugi pravdi predstavlja zgolj predhodno vprašanje in o njem ne bo odločeno z učinkom pravnomočnosti, zato pogoji za prekinitev postopka niso podani (13. člen v zvezi s 206. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)).

5. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan plačati prvi tožnici 39.792,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 8. 2008 dalje in drugi tožnici 119.376,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 8. 2008 dalje. Obrazložilo je, da je tožba nesklepčna, saj kljub temu, da tožnici toženčevo pasivno stvarno legitimacijo opirata na izjavo z 7. 7. 2009, hkrati vztrajata, da gre za neveljavno izjavo o prenosu pogodbe, zato toženec ne more biti nosilec pravic in obveznosti, ki jih je po gradbeni pogodbi in aneksu imela družba A., d. o. o..

6. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnic zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

7. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožnici vlagata revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. V obrazložitvi najprej obsežno povzameta postopanje in odločitvi nižjih sodišč, relevantno dejansko stanje ter trditveno podlago tožbe. Nadalje navajata, da vztrajata pri tem, da bi za pravično, pravilno in zakonito odločitev sodišče prve stopnje moralo bodisi prekiniti postopek do odločitve v vzporedni zadevi pri istem sodišču z opr. št. P 152/2011 bodisi združiti obe zadevi v skupno obravnavanje. V obeh zadevah se je namreč izpostavilo isto predhodno vprašanje, ali je izjava z dne 7. 7. 2009 veljavna in predstavlja podlago za toženčevo aktivno (v drugi pravdi) ali pasivno (v tej pravdi) stvarno legitimacijo. Nevzdržno bi bilo, da bi bili odločitvi v obeh pravdah v tem delu drugačni. Skupno obravnavanje bi bilo nujno, ker obe zadevi temeljita na isti dejanski in pravni podlagi ter bi bilo ustavno načelo pravičnosti popolnoma porušeno, če bi bil njun zahtevek v tej zadevi zavrnjen, v drugi pravdi pa bi bila tožencu (tam tožniku) priznana aktivna legitimacija. Te pritožbene očitke pa je sodišče druge stopnje pavšalno in neobrazloženo zavrnilo. S tem sta nižji sodišči kršili ustavni pravici tožnic iz 22. in 23. člena Ustave RS. Nadalje navajata, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da razlog smotrnosti za združitev pravd ni podan, ker naj bi bil postopek v drugi pravdi v zaključni fazi, saj še sedaj ni končan in ne drži, da je bilo izvedensko mnenje že izdelano. Prav tako še ni bila razjasnjena tožnikova (v tej pravdi toženčeva) legitimacija. Sodišče se lahko samo iz tehtnih razlogov odloči, da ne bo združilo postopkov, ti pa v obravnavanem primeru niso bili podani. Sklicujeta se tudi na judikat Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 3110/2013. Uveljavljata kršitev 300. člena ZPP in menita, da bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Menita, da je odločitev nižjih sodišč v tem delu arbitrarna. Poudarjata, da je zmotno stališče sodišč, da tožnici pasivno legitimacijo gradita zgolj na izjavi s 7. 7. 2009. Nadalje navajata, da je neobrazloženo in nezmožno preizkusa stališče, da združitev ne bi vplivala na zaključke o nesklepčnosti tožbe, zato uveljavljata kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Toženec je vložil odgovor na revizijo, v katerem nasprotuje revizijskim razlogom in predlaga njeno zavrnitev.

9. Revizija prve tožnice ni dovoljena, revizija druge tožnice pa ni utemeljena.

**O nedovoljenosti revizije prve tožnice:**

10. Revizija je izredno pravno sredstvo in je dovoljena le v okvirih in pod pogoji, ki jih določa zakon. Revizija je dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000,00 EUR (drugi odstavek 367. člena ZPP), če tega zneska ne presega, presega pa 2.000,00 EUR in zakon ne določa, da revizije ni, pa je dovoljena, če je predhodno dopuščena (tretji in četrti odstavek 367. člena ZPP).

11. Po ustaljeni sodni praksi velja, da imamo pri subjektivni kumulaciji na aktivni strani toliko pravnih razmerij, kolikor je subjektov na upniški strani. Seštevanje vrednosti posameznih zahtevkov, ki so sporni, iz petega odstavka 367. člena ZPP velja le za objektivno, ne pa tudi za subjektivno kumulacijo zahtevkov. Zato se dovoljenost revizije presoja po drugem odstavku 41. člena ZPP, torej po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Ker prva tožnica zahteva, da ji toženec plača 39.792,03 EUR, njen zahtevek ne dosega revizijskega praga po drugem odstavku 367. člena ZPP. Revizija prve tožnice zoper sodbo zato ni dovoljena in jo je Vrhovno sodišče na podlagi procesnega pooblastila iz 377. člena ZPP zavrglo.

**O neutemeljenosti revizije druge tožnice:**

12. Odločitev nižjih sodišč je v celoti pravilna, prav tako sta se nižji sodišči opredelili do vseh pravno odločilnih dejstev in pritožbenih razlogov. Standard obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje, ki je v celoti sledilo razlogom nižjega sodišča in je njegovo odločitev potrdilo, je ustrezen. Uveljavljana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana. Kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa ni opredeljena, zato je revizijsko sodišče ni moglo preizkusiti.

13. Revizijska razloga, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo predloga za združitev pravd (300. člen ZPP) in prekinitev pravdnega postopka zaradi rešitve predhodnega vprašanja (13. člen ZPP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 206. člena ZPP), ne predstavljata takšnih kršitev določb pravdnega postopka, zaradi katerih bi bilo revizijo sploh mogoče vložiti (370. člen ZPP). Revizijo se namreč lahko vloži zgolj glede določenih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (drugi odstavek 339. člena ZPP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 370. člena ZPP) ali relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje (prvi odstavek 339. člena ZPP v zvezi s 2. točko prvega odstavka 370. člena ZPP). Uveljavljani razlogi pa to niso.

14. Odločitev sodišča, ali bo odredilo združitev postopkov, je namreč stvar formalno procesnega vodstva, ki je v rokah sodišča. Stranka sicer lahko predlaga, naj se dve ali več pravd združi, vendar pa sodišče na njen predlog ni v ničemer vezano. Tako kakršna koli odločitev sodišča o tem ne more pripeljati do kršitve določb pravdnega postopka, še manj pa do kršitve, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP). Stranka pravdnega postopka zoper odločitev o nezdružitvi dveh pravd pri istem sodišču tako v nobenem primeru nima pravnega sredstva.1

15. Tudi glede reševanja predhodnih vprašanj, če ne gre za primer, ko sodišče ne sme samo rešiti predhodnega vprašanja2, za kar v obravnavanem primeru ne gre, sodišče prekine postopek le, če sklene, da ne bo samo reševalo predhodnega vprašanja (1. točka prvega odstavka 206. člena ZPP), pri tem pa se mora ravnati po načelu ekonomičnosti, smotrnosti in pospešitve postopka ter upoštevajoč pravico do sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja. Tudi tu gre za vprašanje pravdnega vodstva3, ki ni v dispoziciji strank, zato tudi te odločitve pravdne stranke s pravnimi sredstvi ne morejo izpodbijati. Ob povedanem sicer pravilno stališče nižjih sodišč, da gre tudi pri vzporedni zadevi z opravilno številko P 152/2011 za predhodno vprašanje o toženčevi (tam tožnikovi) legitimaciji na podlagi izjave s 7. 7. 2009 in drugih podlagah, zato o njem ne bi bilo odločeno z učinkom pravnomočnosti in ne more vplivati na odločitev v drugi pravdi, ni bistveno. Drži pa, da je prekinitev postopka zaradi rešitve predhodnega vprašanja v drugem postopku mogoča zgolj, če bi se o predhodnem vprašanju v drugi pravdi odločalo kot o glavni stvari. To pa je takrat, ko je odločitev o tem vprašanju razvidna že iz izreka sodbe.

16. Pravilni so tudi razlogi nižjih sodišč o nesklepčnosti tožbe. Tožba je sklepčna, če iz njene trditvene podlage izhaja utemeljenost zahtevka. To pomeni, da bi sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo, če bi se trditve tožnika izkazale za resnične. Tožnici sta trditeno podlago in toženčevo pasivno stvarno legitimacijo gradili na izjavi z 7. 7. 2009 in drugih podlagah (dodatno naročenih delih, subrogaciji, pogodbi o odstopu terjatve med A., d. o. o. in tožencem z 7. 7. 2009, pogodbi o medsebojnem pobotu terjatev med istima strankama z 7. 7. 2009, tripartitni pogodbi o prevzemu dolga med tožencem (plačnik), B. (prevzemnik dolga) in A., d. o. o. (upnik), prodaje oziroma odstopa terjatve družbi C. z 29. 4. 2010, pogodbe med C. in tožencem o povratnem prenosu terjatve z 24. 3. 2011), kar vse je razvidno iz sodbe sodišča prve stopnje in spisovnega gradiva. Vse navedene podlage pa sta tožnici hkrati prerekali kot neveljavne. Glede izjave z dne 7. 7. 2009 sta med drugim zatrjevali, da gre za neveljavno izjavo o prenosu pogodbe, ker v prenos pogodbe tožnici nista privolili (122. člen Obligacijskega zakonika). Kljub temu, da sta tožnici sicer vztrajali, da naj sodišče presodi, ali je toženčeva pasivna legitimacija podana, so takšne navedbe nesklepčne. Sodišče bi lahko presojalo veljavnost navedenih podlag zgolj v primeru, če bi tožnici trdili ravno nasprotno, torej da je na podlagi navedenih podlag toženec zavezan plačati vtoževano terjatev. Nižji sodišči pa tudi pravilno pojasnita, da nesklepčnost tožbe z združitvijo pravd ne bi bila odpravljena. Z združitvijo namreč pravde ohranijo svojo samostojnost, zato tudi če bo v drugi pravdi tožbenemu zahtevku ugodeno oziroma bo ugotovljeno, da je toženčeva (tam tožnikova) stvarna legitimacija podana, to ob podanih trditvah te tožbe ne bi naredilo sklepčne, tudi če bi se zadevi skupaj obravnavali.

17. Odločitev nižjih sodišč tudi ni nevzdržna in arbitrarna, kot meni druga tožnica. Nasprotno bi bila odločitev taka, če bi sodišče v nasprotju z razpravnim načelom (7. člen ZPP) ugotavljalo dejstva, ki jih tožnica ni zatrjevala.

18. Uveljavljani revizijski razlogi druge tožnice po povedanem niso podani, zato je moralo revizijsko sodišče njeno revizijo kot neutemeljeno zavrniti (378. člen ZPP).

19. Odločitev o revizijskih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Revizijsko sodišče je toženčeve stroške odmerilo na podlagi predloženega stroškovnika in Zakona o odvetniški tarifi na 2.252,12 EUR (pripada mu nagrada za revizijski postopek (tar. št. 3300; 1.846,00 EUR), povečano za davek na dodano vrednost (tar. št. 6007; 22 %)). Tožnici sta dolžni plačati odmerjene stroške v petnajstdnevnem paricijskem roku, ki prične teči naslednji dan po vročitvi te sodbe (prvi, drugi in tretji odstavek 313. člena ZPP).

1Primerjaj sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 333/98 z dne 25. 2. 1999 in III Ips 44/2002 z dne 5. 7. 2002. 2Sodišče ne sme samo rešiti predhodnega vprašanja, ki je bilo že pravnomočno rešeno na matičnem področju. Prav tako ne sme rešiti tistih predhodnih vprašanj, katerih reševanje je s posebnimi predpisi pridržano posebnim organom ali posebnim postopkom.

3Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 333/98 z dne 25. 2. 1999.