Jedro

Med posameznimi izrazi v ZSPJS je tudi izraz „naziv,“ ki je opredeljen kot poimenovanje, ki ga javni uslužbenec pridobi z imenovanjem, izvolitvijo, podelitvijo ali napredovanjem v skladu z zakonom (2. člen ZSPJS). Glede na to opredelitev med nazive po ZSPJS spadajo tudi nazivi iz ZVis – docent, izredni profesor, redni profesor, itd. Neutemeljeno je tolmačenje, da teh nazivov ni mogoče upoštevati ali primerjati z nazivi po ZJU.

Delovno mesto visokošolskega učitelja ni delovno mesto visokošolskega učitelja docenta, delovno mesto visokošolskega učitelja izrednega profesorja in delovno mesto visokošolskega učitelja rednega profesorja, saj so to v opisih delovnih mest navedeni le nazivi visokošolskih učiteljev, opisi del in nalog pa niso različni. V vseh nazivih se opravljajo naloge visokošolskega učitelja. Nasprotna presoja sodišča druge stopnje je zato napačna in ne upošteva obstoječe ureditve.

Javni uslužbenec torej lahko napreduje v višji plačni razred po postopku napredovanja vsaka tri leta, pri čemer je pogoj za napredovanje delovna uspešnost, ki je izkazana v napredovalnem obdobju, poleg tega pa zakon določa tudi uvrstitev v (višji) plačni razred v primeru imenovanja v naziv oziroma višji naziv. Napredovanje v višji plačni razred in določitev plačnega razreda ob imenovanju v (višji) naziv se ne izključujeta.

V primeru habilitacijskega naziva formalno ne gre za napredovanje v smislu predvidenega „horizontalnega“ napredovanja v plačnih razredih (17. člen ZSPJS), temveč za določitev višje plače zaradi višjega naziva (19. in 20. člen ZSPJS). Določba 9. člena Pravilnika opredeli tudi „napredovanje v nazivu delovnega mesta“ in določa dodatne pogoje in postopke za višjo plačo po pridobitvi višjega habilitacijskega naziva. Takšna določba ni v skladu z ZSPJS in KPDVI. ZSPJS in KPDVI namreč ne določata dodatnih pogojev in postopkov za določitev višje plače ter ne napotujeta na možnost dodatnega drugačnega urejanja z internimi pravili zavoda po pridobitvi višjega habilitacijskega naziva. To je razumljivo, saj gradita sistem, ki temelji na načelu enakega plačila za delo na primerljivih delovnih mestih, nazivih in funkcijah.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se spremenita tako, da se ugotovi, da je 9. člen Pravilnika o napredovanju zaposlenih Univerze v Mariboru v plačne razrede (Ur. l. RS, št. 94/2010) v neskladju z Zakonom o sistemu plač v javnem sektorju ter Kolektivno pogodbo za dejavnost vzgoje in izobraževanja ter se razveljavi.

Nasprotni udeleženec mora v 15 dneh od vročitve te sodbe predlagatelju povrniti stroške postopka v znesku 6.232,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Nasprotni udeleženec krije sam svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog (pravilno zahtevek) predlagatelja za ugotovitev neskladnosti 9. člena Pravilnika o napredovanju zaposlenih nasprotnega udeleženca v plačne razrede (v nadaljevanju Pravilnik) z Zakonom o sistemu plač v javnem sektorju (v nadaljevanju ZSPJS) in Kolektivno pogodbo za dejavnost vzgoje in izobraževanja (v nadaljevanju KPDVI), za razveljavitev tega člena Pravilnika ter povrnitev stroškov postopka.

2. Med drugim je ugotovilo, da je podana legitimacija predlagatelja za vložitev predloga v skladu s 47. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1). Presodilo je, da je bil Pravilnik sprejet po zakonitem postopku in da je v skladu z njim treba razlikovati med napredovanjem v višje plačne razrede po ZSPJS in napredovanjem na pedagoških delovnih mestih, za katera se zahteva izvolitev v habilitacijski naziv. Izvolitev v takšen naziv ni povezana z vsakoletnim ocenjevanjem in napredovanjem, ki na istem delovnem mestu poteka vsaka tri leta. Upoštevajoč avtonomijo univerze 9. člen Pravilnika ne posega v zakonske določbe glede urejanja napredovalnega obdobja in jih ne spreminja. Določba ne posega v 16. člen ZSPJS (saj ne ureja iste materije), obenem pa tudi pridobitev višjega habilitacijskega naziva ni povezano z napredovanjem, ki ga določa 13. člen ZSPJS. Sklicevanje predlagatelja na 17. člen istega zakona je neutemeljeno, prav tako tudi na drugi odstavek 1. člena, ureditev pa tudi ni v nasprotju z 19. členom ZSPJS. Določba ni diskriminatorna.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo predlagatelja zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Med drugim je obrazložilo, da se delovnopravni status docenta, ki je izvoljen v habilitacijski naziv rednega ali izrednega profesorja, s samo izvolitvijo ne spremeni in mu posledično pripada tudi enaka plača kot doslej. Zavrnilo je pritožbeni ugovor, da je Pravilnik v neskladju s KPDVI, ker je po tej kolektivni pogodbi predvideno eno delovno mesto visokošolskega učitelja, ki se opravlja v treh nazivih (docent, izredni in redni profesor). V sistemizaciji delovnih mest pri nasprotnem udeležencu gre za tri delovna mesta, kar pomeni, da se izpodbijana določba nanaša tako na napredovanje na drugo delovno mesto kot na napredovanje v naziv. Predlagatelj neutemeljeno enači postopke imenovanja v habilitacijske nazive in imenovanja v skladu z Zakonom o javnih uslužbencih (v nadaljevanju ZJU), saj gre pri napredovanju v višji naziv po ZJU za povsem drug postopek, kot je izvolitev v višji habilitacijski naziv. Sodišče zaključuje, da izvolitev v višji habilitacijski naziv ne vpliva na delovnopravni položaj delavca; določba drugega odstavka 9. člena Pravilnika je zakonita in ni diskriminatorna. Takšna je tudi v določitvi, da s sklenitvijo nove pogodbe začne za delavca teči novo napredovalno obdobje.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je predlagatelj vložil revizijo, v kateri se sklicuje na vse revizijske razloge iz 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 19. členom ZDSS-1. Uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj izpodbijana sodba ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih, sicer pa naj bi sodišče druge stopnje v celoti spregledalo in se ne opredelilo do pravne argumentacije predlagatelja, ali se delo pri nasprotnem udeležencu res izvaja na treh različnih delovnih mestih, saj to ne drži. Sodišče druge stopnje naj bi se strinjalo s sodiščem prve stopnje, nato pa podalo drugačno argumentacijo – da se 9. člen Pravilnika nanaša na napredovanje na drugo delovno mesto oziroma na napredovanje v naziv, kar privede do tega, da se sodbe ne da preizkusiti. Predlagatelj ne razume, kaj pomeni napredovanje na drugo delovno mesto, saj na drugo delovno mesto delavec ne more napredovati, temveč lahko sklene le novo pogodbo o zaposlitvi. Navaja, da v tem primeru obstaja le eno delovno mesto, tako da ni logično, kako bi nekdo napredoval na isto delovno mesto. Če je govora o „napredovanju v naziv,“ se postavlja vprašanje, kaj je pritožbeno sodišče s to besedno zvezo mislilo. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe naj bi izhajalo, da dejansko govori o napredovanju v naziv delovnega mesta (vertikalno napredovanje), kar pa je v nasprotju z odločitvijo sodišča prve stopnje (in bi bilo treba prvostopenjsko sodbo razveljaviti). Po stališču pritožbenega sodišča naj bi se s Pravilnikom urejalo vprašanje napredovanja v naziv delovnega mesta visokošolskega učitelja. To naj bi pomenilo, da Pravilnik ureja vprašanje pogojev za napredovanje v naziv ter čas, od katerega teče za delavca novo napredovalno obdobje za horizontalno napredovanje, ki je v pristojnosti zakona in KPDVI. Šlo naj bi za poseg v načelo zakonitosti, saj naj bi ZSPJS v četrtem odstavku 19. člena jasno določal, da pogoje za napredovanje v višji naziv določajo predpisi, ki urejajo napredovanje v višji naziv za posamezne plačne skupine. Predpisi, ki jih omenja zakon glede vertikalnega napredovanja, so zakonski in podzakonski predpisi, kot na primer Pravilnik o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v nazive, ki ga je izdalo Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport. Med takšne predpise ne sodi splošni akt nasprotnega udeleženca, ki naj bi arbitrarno določil pogoje. Sodišče se naj tudi ne bi opredelilo do vprašanja, zakaj lahko nasprotni udeleženec sam določi pogoje za izvolitev v „delovnopravni naziv po ZSPJS,“ saj mora v sistemu javnih uslužbencev veljati enoten in nearbitraren sistem. Zakonodajalec naj bi ureditev enega delovnega mesta in različnih nazivov na tem delovnem mestu zasledoval v okviru prevedbe, vprašanje plače pa vezal na strokovno usposobljenost, ki se presoja v okviru habilitacijskega postopka. Posledično naj bi napredovanje v habilitacijski naziv dejansko vodilo v napredovanje. Predlagatelj poudarja, da ima pridobitev višjega habilitacijskega naziva za posledico pridobitve višjega delovnopravnega naziva oziroma statusa in na ta način izenačitev javnih uslužbencev s potrebno strokovnostjo (v nasprotju z arbitrarnostjo na podlagi izpodbijanega Pravilnika). Navedeni člen Pravilnika naj bi ob upoštevanju načela enakega plačila za enako delo omejeval ureditev po ZSPJS. Univerza v Ljubljani in Univerza na Primorskem ne poznata takšnih omejitev. Šlo naj bi za diskriminatorno določbo, ki ne sodi v avtonomijo nasprotnega udeleženca in razvrednoti habilitacijski postopek. ZSPJS določa, da so osebe upravičene do enakega plačila za enako delo, visokošolski učitelji v skladu z veljavno zakonodajo in Aneksom h KPDVI (1) pa delo opravljajo na enem delovnem mestu in ga lahko izvršuje v treh nazivih, z različnim razponom plačnih razredov. Pravilnik naj bi višino plače zaradi vertikalnega napredovanja (pridobitve višjega naziva) vezal na arbitrarne pogoje, ki niso v povezavi z opravljanjem dela ter nimajo zakonske podlage. Pogoj, da mora biti delovno mesto ustrezno sistemizirano, naj bi bil v celoti nelogičen, saj aneks h KPDVI določa, da so vsi visokošolski učitelji zaposleni na enem delovnem mestu. Takšna odločitev naj bi bila tudi napačna, saj v skladu s petim odstavkom 7. člena ZSPJS uporabnik proračuna v aktu o sistemizaciji ne sme sistemizirati delovnega mesta in naziva, ki ni naveden v katalogu funkcij, delovnih mest in nazivov. Tudi problem finančnih sredstev ne bi smel biti podlaga za diskriminatorno obravnavanje; enako zahteva za predlog fakultete in soglasje rektorja. Sodbe naj ne bi bilo mogoče preizkusiti tudi glede vprašanja nezakonitosti glede začetka teka napredovalnega obdobja, saj naj bi bila v tem delu v celoti neobrazložena.

5. V odgovoru na revizijo nasprotni udeleženec prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije. Med drugim navaja, da je bistvo 9. člena Pravilnika v tem, da delavec, ki pridobi višji habilitacijski naziv, ni avtomatično upravičen do drugega delovnega mesta. Prereka revizijske navedbe o tem, da se delo visokošolskega učitelja ne opravlja na treh delovnih mestih. Sklicuje se na Aneks h KPDVI. Znotraj delovnega mesta naj ne bi bilo mogoče napredovati v višji naziv, temveč je na posameznem delovnem mestu mogoče zgolj redno napredovanje, habilitacijski naziv pa naj bi predstavljal le pogoj za zasedbo posameznega delovnega mesta in ne oblike napredovanja.

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v povezavi z 19. členom ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

8. Revizijski očitek bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Sodbi sodišč druge in prve stopnje imata razloge o odločilnih dejstvih, pa čeprav ti niso povsem identični. Utemeljitev teh razlogov omogoča ustrezen revizijski preizkus oziroma uveljavljanje zmotne uporabe materialnega prava, kar sicer stori že predlagatelj, s tem ko utemeljuje svoje nestrinjanje z dosedanjimi materialno pravnimi stališči sodišč. Uveljavljena bistvena kršitev tudi ni utemeljena v zvezi z vprašanjem zakonitosti 9. člena Pravilnika v delu, v katerem ta določa začetek teka napredovalnega obdobja, saj je pritožbeno sodišče na to vprašanje odgovorilo v 12. točki obrazložitve. Sicer skopo, vendar tudi ta obrazložitev omogoča ustrezen preizkus.

9. Materialno pravo ni bilo pravilno uporabljeno.

10. Iz 52. člena Zakona o visokem šolstvu (v nadaljevanju ZVis) izhaja, da so visokošolski učitelji docent, izredni profesor in redni profesor ter lektor; visokošolski učitelji v visokošolskih strokovnih programih so tudi predavatelji in višji predavatelji. Zakon v 53. členu opredeljuje tudi znanstvene delavce in v 54. členu visokošolske sodelavce, med katerimi so asistent, bibliotekar, strokovni svetnik, itd. Pogoji za izvolitev v nazive so opredeljeni v 55. členu ZVis; v naziv docent, izredni profesor in redni profesor je lahko izvoljen, kdor ima doktorat znanosti in preverjene pedagoške sposobnosti, itd., pri čemer morajo visokošolski učitelji, znanstveni delavci in visokošolski sodelavci izpolnjevati tudi pogoje, določene v skladu z merili za izvolitev v naziv, ki jih določi senat visokošolskega zavoda v skladu z zakonom, oziroma za visokošolske zavode, ki so članice univerze, senat univerze. Merila za izvolitev v naziv morajo biti mednarodno primerljiva in se javno objavijo. ZVis v 56. členu določa tudi postopek za izvolitev, podrobnejši postopek pa se uredi v statutu visokošolskega zavoda (57. člen).

11. V okviru avtonomije visokošolskih zavodov (6. člen ZVis) se univerzam med drugim zagotavlja samostojno urejanje notranje organizacije in delovanje s statutom v skladu z zakonom, sprejemanjem meril za izvolitev v naziv visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in visokošolskih sodelavcev, volitve v nazive visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in visokošolskih sodelavcev, izbira visokošolskih učiteljev, podeljevanje nazivov in naslovov, volitve, imenovanje v poklic organov v skladu s statuti in drugimi akti, ter upravljanje s premoženjem v skladu z namenom, za katerega je bilo pridobljeno – vendar v skladu z zakoni in drugimi predpisi, ki veljajo za posamezna področja delovanja zavodov (univerz). Eno od teh področij je tudi področje plač; avtonomija univerze se lahko giblje le v okvirih zakonske in podzakonske ureditve oziroma določb veljavnih kolektivnih pogodb.

12. ZSPJS ureja sistem plač funkcionarjev in javnih uslužbencev v javnem sektorju (kamor se uvršča tudi nasprotni udeleženec), pravila za njihovo določanje, obračunavanje in izplačila ter pravila za določanje obsega sredstev za plače (prvi odstavek 1. člena). Zakon določa tudi skupne temelje sistema plač v javnem sektorju, in sicer za uveljavitev načela enakega plačila za delo na primerljivih delovnih mestih, nazivih in funkcijah, za zagotovitev preglednosti sistema plač, ter stimulativnosti plač (drugi odstavek 1. člena). Med posameznimi izrazi v tem zakonu je tudi izraz „naziv,“ ki je opredeljen kot poimenovanje, ki ga javni uslužbenec pridobi z imenovanjem, izvolitvijo, podelitvijo ali napredovanjem v skladu z zakonom (2. člen ZSPJS). Glede na to opredelitev med nazive po ZSPJS spadajo tudi nazivi iz ZVis – docent, izredni profesor, redni profesor, itd. To v skladu z zakonom določajo tudi Merila za volitve v nazive visokošolskih učiteljev in visokošolskih sodelavcev nasprotnega udeleženca v 2. členu.

13. Neutemeljeno je tolmačenje, da teh nazivov ni mogoče upoštevati ali primerjati z nazivi po ZJU. Dejansko res ne gre za nazive, ki jih določa ZJU (85. člen), temveč za nazive, ki so specifični za visokošolske učitelje, znanstvene delavce in visokošolske sodelavce, ki pa ustrezajo opredelitvi izraza v 2. členu ZSPJS. Ti nazivi niso izključeni iz opredelitev, na katere zakon v nadaljevanju veže določitev plačilnega razreda v primeru imenovanja v (višji) naziv. ZSPJS plačne skupine povezuje s funkcijami oziroma delovnimi mesti in nazivi, ki so značilni za dejavnost. Tudi osnovno plačo opredeli kot tisti del plače, ki ga prejema javni uslužbenec ali funkcionar na posameznem delovnem mestu, nazivu ali funkciji za opravljeno delo v polnem delovnem času in za pričakovane rezultate dela v posameznem mesecu (2. člen ZSPJS).

14. ZSPJS v 7. členu določa v plačni skupini D delovna mesta na področju vzgoje in izobraževanja ter v plačno podskupino D1 uvršča visokošolske učitelje in visokošolske sodelavce. V nadaljevanju se sklicuje na katalog funkcij, delovnih mest in nazivov, določenih z zakonom, podzakonskim predpisom, splošnim aktom organa iz 13. člena tega zakona ali kolektivno pogodbo, ki ga objavi ministrstvo, pristojno za sistem plač v javnem sektorju in v petem odstavku istega člena določa, da uporabnik proračuna v aktu o sistemizaciji ne sme sistemizirati delovnega mesta in naziva, ki ni naveden v aktih iz tretjega odstavka. ZSPJS v 12. členu tudi določa orientacijska delovna mesta in nazive, ki omogočajo primerjavo v plačilnih skupinah in ovrednotenje z uporabo skupne metodologije, ki se določi s posebno kolektivno pogodbo – to je bila Kolektivna pogodba o skupni metodologiji za uvrščanje orientacijskih delovnih mest in nazivov v plačne razrede (2). V skladu s 13. členom ZSPJS se uvrstitev delovnih mest in nazivov v plačne razrede opravi upoštevajoč uvrstitev orientacijskih delovnih mest in nazivov, delovna mesta oziroma nazivi pa se v sistemizacijah uvrščajo v plačne razrede v skladu z uvrstitvijo v kolektivni pogodbi za javni sektor in kolektivno pogodbo, ki velja za uporabnike proračuna. Zakon s tem v zvezi napotuje na Kolektivno pogodbo za javni sektor (3) in KPDVI oziroma Aneks k tej KP, ki določa uvrščanje delovnih mest in nazivov plačne skupine D oziroma njenih plačnih podskupin D1, D2 in D3. Že Kolektivna pogodba za javni sektor v plačni skupini D med drugim predvideva orientacijsko delovno mesto visokošolskega učitelja docenta (šifra D019001) v IX tarifnem razredu in 43. plačnem razredu. Aneks h KPDVI (kar je še posebej pomembno za ta spor) izrecno določa delovno mesto visokošolskega učitelja (šifra D019001), v IX. tarifnem razredu in nazivih docenta, izrednega profesorja ter rednega profesorja, s predvidenim razponom plačnih razredov za vsakega od nazivov. Na tej podlagi tudi iz objavljenega kataloga, ki je predviden v tretjem odstavku 7. člena ZSPJS, med drugim izhaja, da je pod šifro delovnega mesta D019001 navedeno delovno mesto visokošolskega učitelja, ki je razvrščeno v IX. tarifni razred, opredeljeno pa je tudi, da se to delovno mesto opravlja v treh nazivih (docent, izredni profesor in redni profesor).

15. Tudi iz Splošnega akta o organiziranosti in sistemizacije univerze in članic (nasprotnega udeleženca) ne izhaja nič drugega. Delovno mesto visokošolskega učitelja je opredeljeno z enako šifro, pri čemer ne gre za delovno mesto visokošolskega učitelja docenta, delovno mesto visokošolskega učitelja izrednega profesorja in delovno mesto visokošolskega učitelja rednega profesorja, saj so to v opisih delovnih mest (in v skladu z v prejšnji točki obrazložitve navedenimi pravnimi podlagami) navedeni le nazivi visokošolskih učiteljev, opisi del in nalog pa niso različni. V vseh nazivih se opravljajo naloge visokošolskega učitelja. Nasprotna presoja sodišča druge stopnje je zato napačna in ne upošteva obstoječe ureditve.

16. ZSPJS v zvezi z napredovanjem v višje plačne razrede v 16. členu določa, da javni uslužbenci na delovnih mestih, kjer je mogoče tudi napredovanje v višji naziv, lahko v posameznem nazivu napredujejo največ za 5 plačnih razredov, javni uslužbenci, kjer ni mogoče napredovati v naziv, pa lahko na delovnem mestu napredujejo največ za 10 plačnih razredov. V skladu s to določbo so opredeljeni tudi plačni razredi za posamezne nazive na delovnem mestu visokošolskega učitelja, saj je za vsakega od nazivov določen razpon 5 razredov. To tudi pomeni, da je na tem delovnem mestu predvideno napredovanje, oziroma točneje določitev višjega plačnega razreda tudi glede na višji naziv (4).

17. S tem v zvezi pa je pomemben tudi 19. člen ZSPJS (določitev plačnega razreda ob zaposlitvi, premestitvi na drugo delovno mesto oziroma imenovanju v naziv ali višji naziv), po katerem se ob zaposlitvi, premestitvi na drugo delovno mesto oziroma imenovanju v naziv ali višji naziv javni uslužbenec uvrsti v plačni razred, v katerega je uvrščeno delovno mesto, za katerega je javni uslužbenec sklenil delovno razmerje, oziroma na katerega je bil premeščen oziroma plačni razred, v katerega je uvrščen naziv, v katerega je imenovan (5).

18. Javni uslužbenec torej lahko napreduje v višji plačni razred po postopku napredovanja vsaka tri leta, pri čemer je pogoj za napredovanje delovna uspešnost, ki je izkazana v napredovalnem obdobju, poleg tega pa zakon določa tudi uvrstitev v (višji) plačni razred v primeru imenovanja v naziv oziroma višji naziv. Napredovanje v višji plačni razred in določitev plačnega razreda ob imenovanju v (višji) naziv se ne izključujeta.

19. V izpodbijanem Pravilniku, ki določa napredovanje zaposlenih v plačne razrede, je v drugem odstavku 1. člena ustrezno določeno, da napredovanje delavcev v plačne razrede po tem pravilniku ne izključuje hkratnega napredovanja delavcev v višji naziv, če delavec izpolnjuje predpisane pogoje, sicer pa je v nadaljevanju predvideno napredovanje vsake tri leta (tretji odstavek 1. člena). Pravilnik nato določa le pogoje za napredovanje na podlagi delovne uspešnosti ter način in postopek preverjanja izpolnjevanja pogojev (6). 9. člen Pravilnika (ki ima naslov: napredovanje delavcev Univerze v Mariboru na pedagoških delovnih mestih, za katere se zahteva izvolitev v naziv) pa v nasprotju s 1. členom določa: „V primeru izvolitve v višji habilitacijski naziv delavec Univerze v Mariboru ne napreduje na delovno mesto višje tarifne skupine, oziroma ne napreduje v nazivu delovnega mesta avtomatično, v skladu s pridobljenim višjim (habilitacijskim) nazivom in mu posledično ne pripada nova pogodba o zaposlitvi“ (prvi odstavek). „Delavec, ki je pridobil višji habilitacijski naziv, lahko napreduje na delovnem mestu višje tarifne skupine oziroma lahko napreduje v nazivu delovnega mesta samo na podlagi predloga odgovorne osebe članice, ustrezno sistemiziranega delovnega mesta in zagotovljenih finančnih sredstev članice. Odgovorna oseba mora pred premestitvijo delavca v višji izhodiščni plačni razred pridobiti soglasje rektorja univerze. V tem primeru z dnem sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi začne za delavca teči novo napredovalno obdobje“ (drugi odstavek).

20. Določba omenja „napredovanje na delovno mesto v višji tarifni skupini“ in „napredovanje v nazivu delovnega mesta.“ Izraza nista povsem ustrezna. Formalno namreč ni pravilno govoriti o „napredovanju“ na delovno mesto v višji tarifni skupini (7). V zvezi z „napredovanjem v nazivu delovnega mesta“ pa npr. pri visokošolskem učitelju ne gre za napredovanje v nazivu delovnega mesta, temveč za možnost napredovanja v višji naziv, vendar na istem delovnem mestu.

21. Delovno pravni status delavca tudi sicer ne opredeljuje le delovno mesto oziroma sprememba delovnega mesta, temveč je pomemben vidik tega statusa tudi plača delavca (in sprememba pogodbe zaradi višje plače). Ta aspekt je tudi bistvo tega spora, saj je predlagatelj zlasti izpostavil problem plač visokošolskih učiteljev pri napredovanju v višji habilitacijski naziv, vendar na istem delovnem mestu. Nasprotni udeleženec tudi v tem primeru šteje, da je izpodbijani člen Pravilnika podlaga za izplačilo višje plače (ob višji habilitaciji), vendar le ob dodatnih pogojih in postopkih, ki jih določa v drugem odstavku.

22. V primeru habilitacijskega naziva formalno ne gre za napredovanje v smislu predvidenega „horizontalnega“ napredovanja v plačnih razredih (17. člen ZSPJS), temveč za določitev višje plače zaradi višjega naziva (19. in 20. člen ZSPJS). Določba 9. člena Pravilnika opredeli tudi „napredovanje v nazivu delovnega mesta“ in določa dodatne pogoje in postopke za višjo plačo po pridobitvi višjega habilitacijskega naziva. Takšna določba ni v skladu z ZSPJS in KPDVI. ZSPJS in KPDVI namreč ne določata dodatnih pogojev in postopkov za določitev višje plače ter ne napotujeta na možnost dodatnega drugačnega urejanja z internimi pravili zavoda po pridobitvi višjega habilitacijskega naziva. To je razumljivo, saj gradita sistem, ki temelji na načelu enakega plačila za delo na primerljivih delovnih mestih, nazivih in funkcijah. Z opisano ureditvijo v 9. členu Pravilnika nasprotni udeleženec ne zagotavlja ustreznega delovanja sistema in z določitvijo dodatnih pogojev in postopkov za pridobitev pravice do višje plače, katerih izpolnitev je povsem negotova (8), ustvarja neenakopravno obravnavanje. Javni uslužbenec na delovnem mestu visokošolskega učitelja, na katerem se lahko delo opravlja v več nazivih, po pridobitvi višjega habilitacijskega naziva ne sme biti dodatno omejevan pri določitvi višjega plačnega razreda, ki je predviden za delo v tem nazivu. Določitev takšnih dodatnih pogojev za napredovanje glede na določbe ZSPJS in KPDVI tudi ne sodi v sfero avtonomnega urejanja in odločanja univerze.

23. Nezakonita je tudi določitev, da z dnem sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi začne za delavca teči novo napredovalno obdobje. Dodatni pogoji za napredovanje po drugem odstavku 9. člena Pravilnika ne morejo pomeniti (upoštevajoč že navedene razloge), da se novo napredovalno obdobje začne šele takrat, ko po izvedbi vseh predvidenih dodatnih postopkov, katerih izvedba je tudi sicer povsem negotova, delavec sklene novo pogodbo o zaposlitvi. Novo napredovalno obdobje namreč ni vezano na sklenitev nove pogodbe, temveč na pridobitev višjega habilitacijskega naziva. V zvezi s tem lahko pride tudi do mešanja določitve plačnega razreda ob imenovanju v višji naziv v skladu z 19. členom ZSPJS in napredovanja po 16. členu ZSPJS (9).

24. Glede na navedeno in v skladu s prvim odstavkom 380. člena ZPP je revizijsko sodišče spremenilo izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje tako, da je zahtevku ugodilo.

25. Posledica takšne odločitve je tudi sprememba odločitve o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Predlagatelj je upravičen do povračila stroškov na vseh stopnjah postopka, in sicer za postopke pred sodiščem prve stopnje v znesku 2.890,15 EUR, za pritožbeni postopek 1.488,40 EUR in za revizijski postopek 1.854,40 EUR, oziroma skupaj 6.232,95 EUR. Odločitev o priznanih stroških temelji na Zakonu o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadalj.) v povezavi z 20. členom Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 76/2015), ob upoštevanju dejstva, da se je sodni postopek na prvi stopnji začel še pred uveljavitvijo te tarife. Nasprotni udeleženec krije sam svoje stroške odgovora na revizijo.

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 60/2008. Op. št. (2): Uradni list RS, št. 57/2008. Op. št. (3): Uradni list RS, št. 57/2008. Op. št. (4): Po 16. členu ZSPJS je predvideno napredovanje vsaka tri leta za en ali dva plačna razreda, ob izpolnjevanju predpisanih pogojev. Pogoje za napredovanje v višji plačni razred natančneje določa 17. člen istega zakona, ki v 17a. členu omogoča tudi preizkus ocene.

Op. št. (5): V tem členu in v 20. členu ZSPJS so nato še podrobneje opredeljena pravila za določitev plačnega razreda.

Op. št. (6): Te določbe niso predmet presoje v tem sporu.

Op. št. (7): Obenem je jasno, da zgolj pridobitev višjega habilitacijskega naziva samo po sebi ne more biti podlaga za „napredovanje na delovno mesto v višji tarifni skupini,“ oziroma sklenitev pogodbe o zaposlitvi za drugo delovno mesto (v višji tarifni skupini). Tako npr. pridobitev habilitacijskega naziva docenta, ki ga pridobi nekdo, ki je zaposlen na delovnem mestu, kjer ta naziv ni pogoj za zasedbo delovnega mesta, oziroma ne gre za delovno mesto visokošolskega učitelja (npr. visokošolski sodelavec na delovnem mestu asistenta), sama po sebi ne more biti podlaga za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za drugo delovno mesto.

Op. št. (8): Poleg drugega je odvisna tudi od predloga članice ter soglasja rektorja – torej je tudi glede tega prepuščena njuni prosti odločitvi, kar vodi v arbitrarnost. Op. št. (9): V zadnjem primeru iz ZSPJS izhaja, da se kot napredovalno obdobje šteje čas od zadnjega napredovanja v višji plačni razred, za napredovalno obdobje pa se upošteva čas, ko je javni uslužbenec delal na delovnih mestih, za katera je predpisana enaka stopnja strokovne izobrazbe.