Jedro

Tožnik je v spornem obdobju pri toženi stranki opravljal neprofesionalno funkcijo predsednika sindikata. V Kolektivni pogodbi, sprejeti v okviru javnega zavoda, ki je v spornem obdobju veljala pri toženi stranki, je bilo določeno, da pripada sindikalnemu zaupniku, ki svoje funkcije ne opravlja profesionalno, mesečni dodatek najmanj v višini 10 % izhodiščne plače V. tarifnega razreda, kar se opredeli v pogodbi za sindikalno delo v zavodu. Tožnik ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto gasilec, ki je skladno s 16. členom Kolektivne pogodbe za javni sektor in 14. členom Kolektivne pogodbe za dejavnost poklicnega gasilstva uvrščeno v izhodiščni 21. plačni razred in se ga upošteva kot izhodiščni plačni razred pri določitvi višine dodatka za sindikalno delo. Ker tožena stranka tožniku v celotnem spornem obdobju ni plačala dodatka za sindikalno delo, je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki obračunati dodatek za sindikalno delo za obdobje od 1. 4. 2009 do 31. 1. 2014 v bruto znesku 5.887,02 EUR in sicer v mesečnih bruto zneskih, kot izhajajo iz prve točke izreka izpodbijanje sodbe, od teh zneskov odvesti akontacijo dohodnine in prispevke ter tožeči stranki izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec. Kar je tožeča stranka zahtevala več (235,16 EUR bruto višji zahtevek z zakonskimi zamudnimi obrestmi in zahtevek za zakonske zamudne obresti v presežku), pa je zavrnilo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki stroške postopka v znesku 887,90 EUR v roku 8 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje (pravilno ugodilni del sodbe) se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in sicer bistvene kršitve določb pravdnega postopka in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter samo odloči o zadevi tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne oz. da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, tožeči stranki pa naloži, povrnitev stroškov postopka. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj so razlogi sodbe v nasprotju z vsebino listin in zapisnikov o izpovedbah prič ter da je sodišče nepopolno in nepravilno ugotovilo dejansko stanje in posledično nepravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor tožene stranke, da bi moral tožnik najprej sprožiti postopek pri komisiji za pomirjanje ali arbitražnem svetu glede na določbe kolektivne pogodbe. Tožnik je predsednik sindikata pri toženi stranki, zato bi mu morale biti določbe kolektivne pogodbe vsekakor znane. Dejstvo, da je tožnik pred individualnim delovnim sporom toženo stranko pozival z dopisom na plačilo dodatka, po mnenju tožene stranke na navedeno ne vpliva. Tožena stranka je skladno z določili ZPP že na naroku dne 1. 4. 2014 ugovarjala, da zahtevek tožeče stranke ni sklepčen ter da je nerazumljiv. Zahtevek je tožeča stranka postavila oz. modificirala na naroku dne 29. 1. 2014, vendar zahtevek po mnenju tožene stranke ni bil sposoben za obravnavanje, zato bi moralo sodišče tožbo zavreči. Tožena stranka zahtevka za povrnitev stroškov ni postavila niti ob modifikaciji zahtevka na naroku dne 20. 10. 2014, niti ob modifikaciji na naroku dne 29. 1. 2014 in ker ima tožeča stranka pooblaščenca, ki je odvetnik, določba 24. člena ZDSS-1 ne pride v poštev. Sodišče je na naroku dne 1. 4. 2014 kljub ugovoru tožene stranke ugodilo dokaznemu predlogu tožeče stranke in postavilo izvedenca finančne stroške ter celo samo pozvalo tožečo stranko, da predloži plačilne liste, saj brez teh izvedenskega dela ni moč opraviti. V skladu z ustaljeno sodno prakso sodišče ni more nadomestiti trditvene podlage tožeče stranke, niti ni dolžno ocenjevati listinskih dokazov, glede katerih tožeča stranka ni pravočasno podala nobene trditvene in dokazne podlage (VSL sodba opr. št. I Cp 525/2012 z dne 7. 11. 2012). Sodišče je prekoračilo trditveno podlago tožeče stranke in izvedlo dokaz z izvedencem in listinami, na katere se tožeča stranka niti ni sklicevala. Prav tako sodišče prve stopnje v sodbi kot osnovni razlog za svojo odločitev navaja, da naj bi obstajal temelj zahtevka, saj naj bi pogodba o sindikalnem delu veljala. Nobena nova pogodba ni začela veljati, pogodba o sindikalnem delu z dne 17. 9. 1997 pa je prenehala veljati 17. 9. 1998. Glede na določilo 69. člena Kolektivne pogodbe, ki določa, da pripada sindikalnemu zaupniku, ki svoje funkcije ne opravlja profesionalno, mesečni dodatek v višini 10 % izhodiščne plače V tarifnega razreda, kar se opredeli v pogodbi za sindikalno delo v zavodu, ni podlage za zahtevek tožnika, saj pogodba o sindikalnem delu ne velja. Ravno iz tega razloga je bila dne 16. 1. 2014 sklenjena nova pogodba, kjer se pravica do dodatka tožniku izrecno priznava. Tožena stranka pa se tudi ne strinja z razlogi izpodbijane sodbe in posledično odločitvijo sodišča glede višine oz. osnove za izračun morebitnega dodatka. Kolektivna pogodba v zavodu v 69. členu določa, da naj bi se sindikalnemu zaupniku priznal 10 % dodatek izhodiščne plače za V tarifni razred, kar pa bi nadalje moralo biti rečeno in opredeljeno v pogodbi med sindikatom in zavodom. Glede višine tožena stranka izpostavlja, da je plačni razred tista konkretna okoliščina oz. dejstvo, na katero se veže izračun plače, ta pa v kolektivni pogodbi zavoda ni določen. V 2. točki 12. člena ZSPJS je določeno, da je plačni razred del plačne lestvice, ki ima vrednost izraženo v nominalnem znesku, česar pa tarifni razred nima in je le-ta zapisan v 69. členu Kolektivne pogodbe zavoda. V 3. odstavku 9. člena navedenega zakona je določeno, da je v Aktih o sistemizaciji delovnih mest in nazivov pri uporabnikih proračuna, pri določanju in obračunavanju plač obvezna uporaba plačnih razredov, kar pa izpostavljeno določilo kolektivne pogodbe zavoda ne zajema. Tožena stranka se ne strinja z razlogi izpodbijane sodbe, ko se sodišče postavi na stališče, da naj bi delovno mesto tožnika bilo uvrščeno v V tarifni razred in izhodiščni 21. plačni razred. Kolektivna pogodba za javni sektor v 15. členu določa, da je izhodiščni plačni razred za V tarifni razred 12. plačni razred. V kolikor bi bil zahtevek tožnika utemeljen, bi se dodatek lahko obračunal za 12. plačni razred, ki je izhodiščni v V tarifnem razredu. Tožena stranka tudi meni, da tožniku v času odsotnosti z dela (bolniškega staleža) ne pripada dodatek in se v tem delu ne strinja z razlogi izpodbijane sodbe. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih v pritožbi uveljavlja tožena stranka niti tistih na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je ta kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje jasno izhaja, zakaj je presodilo tako kot izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve ne nasprotujejo samim sebi in tudi niso nejasni. Podano pa tudi ni nasprotje med razlogi in izrekom sodbe.

6. Neutemeljen je pritožbeni ugovor tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbo zavreči, ker tožnik ni predhodno sprožil postopka pomirjanja oz. skušal rešiti spor pred arbitražo. Kolektivna pogodba za poklicne gasilce in druge delavce zaposlene pri toženi stranki v 6. členu določa obveznost za podpisnike kolektivne pogodbe, da v primeru nejasnih določb najprej sprožijo postopek pomirjanja oz. skušajo rešiti spor pred arbitražo. Tožnik pri toženi stranki ni bil podpisnik kolektivne pogodbe, zato 6. člen kolektivne pogodbe tožnika ne obvezuje. Tožnik uveljavlja denarno terjatev iz delovnega razmerja in zato lahko uveljavlja neposredno sodno varstvo (4. odstavek 204. člena ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami).

7. Med strankama v postopku ni bilo sporno, da je tožnik v obdobju 1. 4. 2009 do 31. 1. 2014 opravljal neprofesionalno funkcijo predsednika sindikata pri toženi stranki in da mu tožena stranka ves ta čas ni plačevala dodatka za sindikalno delo, ker je menila, da za izplačilo ni pravne podlage. Med strankama je bilo tudi nesporno, da je ves čas trajanja funkcije predsednika sindikata pri toženi stranki veljala Kolektivna pogodba za poklicne gasilce in druge delavce zaposlene pri toženi stranki, ki v 69. členu določa, da pripada sindikalnemu zaupniku, ki svoje funkcije ne opravlja profesionalno, mesečni dodatek najmanj v višini 10 % izhodiščne plače V tarifnega razreda, kar se opredeli v pogodbi za sindikalno delo v zavodu. Med strankama pa je bilo sporno ali je v tem obdobju veljala tudi pogodba o pogojih za sindikalno delo v zavodu z dne 17. 9. 1997, na katero napotuje 69. člen Kolektivne pogodbe za poklicne gasilce in druge delavce zaposlene pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je pogodba o pogojih za sindikalno delo v zavodu veljala ves čas, ko je tožnik opravljal funkcijo predsednika sindikata pri toženi stranki. V 18. členu pogodbe je namreč bila določena časovna veljavnost pogodbe in sicer za dobo 1 leta, z možnostjo podaljšanja veljavnosti, če nobena od strank, pred njenim potekom, ne predlaga sklenitve nove pogodbe. Tožena stranka ni niti trdila niti dokazala, da je katera od strank pred potekom časovne veljavnosti pogodbe o pogojih za sindikalno delo v zavodu predlagala sklenitev nove pogodbe, zato je tolmačenje sodišča prve stopnje pravilno in je v zvezi s tem pritožba tožene stranke neutemeljena.

8. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev tožene stranke, da sodišče prve stopnje ne bi smelo postaviti izvedenca finančne stroke, ker tožeča stranka ni podala ustrezne trditvene podlage, sodišče pa ne more nadomestiti trditvene podlage tožeče stranke. Tožena stranka pri tem spregleda, da je dokazno breme, da je tožena stranka tožeči stranki pravilno izplačala plačo z vsemi dodatki, ki jih je dolžna plačati v skladu z zakonom in kolektivno pogodbo, na toženi stranki in ne tožeči stranki. V delovnem razmerju je dokazno breme, da so izplačani prejemki iz delovnega razmerja, do katerih je delavec upravičen, na strani delodajalca. Zakon o evidencah na področju dela (ZEPD - Ur. l. SFRJ št. 17/90) v 19. členu določa, da je delodajalec dolžan voditi evidenco o osebnih dohodkih in da se vpisujejo v evidenco osebni dohodki, podatki o delovnem času, bruto osebnem dohodku, čistem osebnem dohodku, nadomestilom osebnega dohodka in sredstev organizacije oz. delodajalca in o nadomestilih osebnega dohodka uresničeni v breme drugih organizacij in organov. Glede na navedeno se tožena stranka neupravičeno sklicuje na splošno pravilo o dokaznem bremenu. Pa tudi sicer poleg temeljnega pravila o dokaznem bremenu iz 212. člena ZPP obstajajo v sodni praksi in teoriji še druga pravila, npr. da nosi dokazno breme tista stranka, ki ima lažji dostop do dokaza in da nosi dokazno breme tista stranka, ki zatrjuje obstoj oz. neobstoj določenega dejstva.

9. Neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev tožene stranke, da tudi v kolikor bi bila podana pravna podlaga za zahtevek tožeče stranke, kar pa po mnenju tožene stranke ni, bi bila tožeča stranka upravičena le do dodatka obračunanega za 12. plačni razred, ki je izhodiščni razred V tarifnega razreda. Na podlagi pogodbe o zaposlitvi (priloga A4) z dne 15. 11. 2000 je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto gasilec, ki je skladno s 16. členom Kolektivne pogodbe za javni sektor (Ur. l. RS, št. 57/2008 s spremembami) uvrščeno v 21. plačni razred. Ta uvrstitev se je neposredno uporabljala do uskladitve kolektivnih pogodb dejavnosti. Po kolektivni pogodbi za dejavnost poklicnega gasilstva (Ur. l. RS, št. 60/2008 s spremembami), ki je bila sprejeta na podlagi določbe 2. odstavka 13. člena ZSPJS, je bilo delovno mesto gasilec glede na 14. člen kolektivne pogodbe uvrščeno v 21. plačni razred kot izhodiščni. Prav tako je po Pravilniku o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest tožene stranke (10. 11. 2009 in 23. 3. 2013) delovno mesto gasilec uvrščeno v V tarifni razred in izhodiščni 21. plačni razred. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je delovno mesto gasilec, za katerega je imela tožeča stranka sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, uvrščeno v 21. plačni razred, ki ga je potrebno kot izhodiščni plačni razred upoštevati pri višini dodatka za sindikalno delo.

10. Plača je po določbi 2. odstavka 126. člena ZDR oz. po Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013, ki velja od 12. 4. 2013), sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov, kamor se uvrša tudi dodatek za sindikalno delo. Višina dodatkov je določena s kolektivno pogodbo (3. odstavek 127. člena ZDR oz. ZDR-1).

11. Ker ostale pritožbene navedbe niso odločilnega pomena za rešitev konkretnega individualnega delovnega spora, se pritožbeno sodišče do njih ne opredeljuje (360. člen ZPP).

12. Ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP.

13. Tožena stranka sama krije stroške pritožbenega postopka iz razlogov, ker s pritožbo ni uspela (1. odstavek 165. člena v zvezi s 155. členom ZPP).