Jedro

ZDR-1 se ne sklicuje več neposredno na uporabo pravil pravdnega postopka (kot je to določal ZDR v 3. odstavku 87. člena, po katerem je moral delodajalec delavcu vročati redno ali izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po pravilih pravdnega postopka, razen če delavec nima stalnega ali začasnega prebivališča v RS), temveč pravila vročanja natančno določa sam. ZDR-1 v 4. odstavku 88. člena določa fikcijo vročitve. Ker v obravnavanem primeru tožnik poštne pošiljke, ki je vsebovala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 18. 3. 2014, ni dvignil oziroma prevzel v roku za sprejem in je bila pošiljka dne 4. 4. 2014 vrnjena toženi stranki, se šteje, da je bila pošiljka prevzeta, ko je poteklo 8 dni od dneva prvega poskusa vročitve (to pa je 11. 4. 2014). Zato je tožba, ki jo je tožnik vložil 13. 5. 2014, prepozna, ker jo je vložil po izteku 30 dnevnega roka iz 3. odstavka 200. člena ZDR-1, ki se je iztekel dne 11. 5. (nedelja) oziroma 12. 5. 2014 (ponedeljek). Zato je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 274. člena ZPP tožbo pravilno zavrglo kot prepozno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožbo (za razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, vrnitev na delo in priznanje pravic iz delovnega razmerja) zavrglo (I. točka izreka sklepa), odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka sklepa) ter naložilo toženi stranki, da plača stroške v višini 6,00 EUR priči A.A. (III. točka izreka sklepa).

Zoper I. in II. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje se pravočasno pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP, to je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Ne strinja se z ugotovitvijo, da je bila tožba vložena prepozno. Tožnik je prepričan, da je bila v obravnavanem primeru podana zloraba fikcije vročitve, saj je tožena stranka, kljub temu da je vedela, da se tožnik nahaja doma v BiH, redno odpoved poslala na naslov, ki ga je tožnik prijavil v Sloveniji. Tožnika o tem ni pravočasno obvestila, čeprav je imela njegovo telefonsko številko. Pred to pošiljko na ta naslov tožniku ni pošiljala poštnih pošiljk. Če bi sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo, bi moralo ugotoviti, da je tožba pravočasna. Iz kopije kuverte in povratnice izhaja, da vročitev priporočene pošiljke ni bila uspešna, saj se je vrnila toženki z oznako „ni dvignil“. Razlog za to je bil, po stališču pritožbe, v tem, da tožnik na naslovu B., dejansko ni živel, ampak je imel ta naslov prijavljen zgolj formalno. Tako je tožnik šele dne 12. 5. 2014, ko je v kadrovski službi prejel v roke izvod redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, izvedel za kršitev svojih pravic in je bila zato tožba dne 13. 5. 2014 skladno s 3. odstavkom 200. člena ZDR-1 vložena pravočasno. Iz tožnikove izpovedbe in izpovedbe priče C.C. izhaja, da se je tožnik v kritičnem obdobju nahajal v BiH, ker je bil poslan na čakanje na delo in da je komunikacija med njim glede vprašanja dela potekala po telefonu. Po telefonu je C.C. tožnika tudi obvestil o odpovedi in naročil, da pride takoj v Slovenijo prevzet dokumentacijo. Sodišče bi glede na navedene dejanske okoliščine v obravnavanem primeru moralo šteti, da je rok za sodno varstvo začel teči dne, ko se je tožnik dejansko seznanil s kršitvijo pravic in zvedel, da mu je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi, to je 12. 5. 2014. Odločitev sodišča je posledica zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter storitve bistvene kršitve določb 8. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 339. člena ZPP (nevestna in neskrbna presoja dokazov je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe). Sodišče se ni opredelilo do vprašanja, kdaj je tožnik dejansko zvedel za kršitve in v zvezi s tem do izpovedbe tožnika in listinskih dokazov, to je do redne odpovedi z zapisom tožnika, da je odpoved prejel 12. 5. 2014 ter prijave v evidenco brezposelnih oseb z dne 12. 5. 2014. Tožena stranka je vedela, da se tožnik nahaja v BiH, pa mu odpovedi ni poslala na naslov v BiH, s katerim je razpolagala, saj mu je tja dne 12. 12. 2013 poslala obvestilo o napotitvi na čakanje na delo doma z dne 5. 11. 2013. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in spremeni sklep sodišča prve stopnje ter odloči, da je tožba vložena pravočasno. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnika v pritožbi in navedla, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka dne 18. 3. 2014 tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ter da je odpoved tožniku poslala na naslov stalnega prebivališča – B., kot je izhajalo iz pogodbe o zaposlitvi. V skladu z določbo 4. odstavka 88. člena ZDR-1 se odpoved pogodbe o zaposlitvi vroči delavcu s priporočeno pošiljko s povratnico na naslov prebivališča, določenega v pogodbi o zaposlitvi, razen če je delavec naknadno pisno sporočil drug naslov, pri čemer se šteje, da je vročitev opravljena, ko je pošiljka prevzeta oziroma če ni prevzeta v roku za sprejem, ko poteče 8 dni od prvega poskusa vročitve. V zvezi s tem je brezpredmetno, ali delodajalec ve ali ne ve, na katerem naslovu se dejansko nahaja delavec v času podaje odpovedi. ZDR-1 namreč ne vsebuje določb, ki bi delodajalcu nalagale, da delavcu odpoved pogodbe o zaposlitvi posreduje na naslov, na katerem se delavec dejansko nahaja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožnika zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v 2. odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tudi v pritožbi zatrjevanih ne.

Pritožbeni očitek, da je sodišče storilo kršitev po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP, je neutemeljen, saj je sodišče prve stopnje skrbno in vestno presodilo vse dokaze in o zadevi pravilno odločilo. Dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo: - da je bil tožnik pri toženi stranki nazadnje zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 8. 2014 na delovnem mestu „ključavničar – cevar I na montaži“ in da je bilo v pogodbi navedeno stalno bivališče tožnika na naslovu B.; - da je tožena stranka tožniku dne 18. 3. 2014 poslala redno odpoved iz poslovnih razlogov z dne 18. 3. 2014 na naslov stalnega bivališča v Sloveniji, B., s priporočeno poštno pošiljko s povratnico, ki se ji je dne 4. 4. 2014 vrnila z oznako, da je naslovnik ni dvignil; - da je tožena stranka tožnika s priporočeno pošiljko dne 8. 4. 2014 obvestila, da mu delovno razmerje preneha s 25. 4. 2014 in mu tega dne tudi nakazala odpravnino; - da je tožena stranka tožnika s 25. 4. 2014 odjavila iz predpisanih zavarovanj zaradi prenehanja delovnega razmerja zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi; - da je tožena stranka tožniku redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga vročila skladno s 4. odstavkom 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013); - da je tožnik tožbo vložil šele 13. 5. 2014, kar je po izteku 30-dnevnega roka iz 3. odstavka 200. člena ZDR-1, saj tožnik pošiljke, ki je vsebovala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 3. 2014 in je bila istega dne odposlana po pošti, ni dvignil oziroma prevzel v roku za prevzem, tako da se je pošiljka 4. 4. 2014 vrnila na naslov tožene stranke, zato se, skladno z določbo 4. odstavka 88. člena ZDR-1, šteje, da je bila pošiljka prevzeta, ko je poteklo osem dni od dneva poskusa vročitve.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da tožba ni bila vložena v roku 30 dni, tožbo na podlagi določbe 1. odstavka 274. člena ZPP pravilno zavrglo.

Pritožbeno sodišče se z odločitvijo sodišča prve stopnje v celoti strinja, skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP pa v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pojasnjuje naslednje: V tožnikovi pogodbi o zaposlitvi, je bil naveden naslov stalnega prebivališča B., zato mu je bila tožena stranka dolžna na ta naslov pošiljati vsa pisna obvestila. Po določbi 4. odstavka 88. člena ZDR-1 se namreč odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu vroča s priporočeno pošiljko s povratnico na naslov prebivališča, določenega v pogodbi o zaposlitvi, razen če je delavec naknadno pisno sporočil drug naslov, delodajalcu pa na njegov naslov sedeža delodajalca, določenega v pogodbi o zaposlitvi. Šteje se, da je vročitev opravljena, ko je pošiljka prevzeta oziroma če pošiljka ni prevzeta v roku za sprejem, ko poteče osem dni od dneva prvega poskusa vročitve. Tožnik ni izkazal, da bi toženo stranko o drugem stalnem prebivališču v BiH pisno obvestil, samo dejstvo, da je tožena stranka tožniku v letu 2013 poslala obvestilo na njegov naslov v BiH in da je zanj vedela, pa ni odločilnega pomena. Prav tako ni bistvenega pomena, da na naslov v Sloveniji tožena stranka nikoli ni vročala nobenih poštnih pošiljk, ker, kot zatrjuje tožnik, tam nikoli ni dejansko prebival. Tožnik je bil v času vročitve res na čakanju na delo doma, vendar ga tožena stranka ni bila dolžna telefonsko obveščati o odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je ravnala skladno z določbo 4. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami), zato je bila fikcija vročitve zakonita in toženi stranki ni mogoče očitati zlorabe.

ZDR-1 v 88. členu bistveno drugače ureja vročanje, kot je to urejal prej veljavni Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami), saj je v ZDR-1 glede vročanja po pravilih ZPP v 6. odstavku 88. člena določeno, da se za vročanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo pravila pravdnega postopka le, kolikor ni drugače določeno s tem (to je 88.) členom. Smiselna uporaba določb ZPP torej pride v poštev le subsidiarno. ZDR-1 se ne sklicuje več neposredno na uporabo pravil pravdnega postopka (kot je to določal ZDR v 3. odstavku 87. člena, po katerem je moral delodajalec delavcu vročati redno ali izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po pravilih pravdnega postopka, razen če delavec nima stalnega ali začasnega prebivališča v RS), temveč pravila vročanja natančno določa sam. ZDR-1 v citiranem 4. odstavku 88. člena določa fikcijo vročitve. Ker v obravnavanem primeru tožnik poštne pošiljke, ki je vsebovala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 18. 3. 2014, ni dvignil oziroma prevzel v roku za sprejem in je bila pošiljka dne 4. 4. 2014 vrnjena toženi stranki, se šteje, da je bila pošiljka prevzeta, ko je poteklo 8 dni od dneva prvega poskusa vročitve (to pa je 11. 4. 2014). Zato je tožba, ki jo je tožnik vložil 13. 5. 2014, prepozna, ker jo je vložil po izteku 30 dnevnega roka iz 3. odstavka 200. člena ZDR-1, ki se je iztekel dne 11. 5. (nedelja) oziroma 12. 5. 2014 (ponedeljek). Zato je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 274. člena ZPP tožbo pravilno zavrglo kot prepozno.

Glede na navedeno je pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno s 154. členom ZPP sama krije svoje pritožbene stroške.