Jedro

Revizija utemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP. Zaradi zmotnega stališča, da je za odločitev bistveno zgolj to, kakšen je naslov stalnega bivališča tožnika, označen v pogodbi o zaposlitvi in ali je tožena stranka odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku vročala na ta naslov, sodišče ni ocenilo dokazov, ki so kazali na to, da je tožena stranka vedela, da se tožnik zaradi pomanjkanja dela že od septembra 2013 ne nahaja na tem naslovu, pač pa doma v Bosni in Hercegovini. Opustitev dokazne ocene navedenih dejstev je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

Izrek

Reviziji se ugodi, sklepa sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je kot prepozno zavrglo tožbo, s katero je tožnik zahteval ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožena stranka je tožniku odpoved z dne 18. 3. 2014 istega dne poslala priporočeno po pošti na naslov, naveden v pogodbi o zaposlitvi. Pošiljka se je 4. 4. 2014 vrnila z oznako, da je naslovnik ni dvignil. Sodišče je ugotovilo, da se glede na določbo četrtega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1) šteje, da je bila odpoved vročena, ko je poteklo osem dni od dneva prvega poskusa vročitve, zato je tožba, vložena 13. 5. 2014, zagotovo prepozna.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočni sklep sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je v pritožbi očital sodišču prve stopnje kršitev 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP zaradi nevestne in neskladne presoje dokazov, in sicer izpovedi tožnika in prič A. A. o tem, da sta imela dogovor, da se slišita vsakih 14 dni v obdobju, ko bo tožnik doma v Bosni in Hercegovini na čakanju na delo ter dokazilo, da je tožena stranka obvestilo o čakanju na delo z dne 5. 11. 2014 tožniku poslala 12. 12. 2014 na naslov v Bosni in Hercegovini. Sodišči sta napačno oziroma prestrogo in preozko, v škodo tožnika, tolmačili določbi 88. in 200. člena ZDR-1. 4. Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlaga, da jo revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrne.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija se lahko vloži tudi zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). Tak je tudi sklep o zavrženju tožbe v delovnem sporu. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijani sklep samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Po določbi tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 lahko delavec zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi v roku 30 dni od dneva vročitve odpovedi oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice. Vročitev odpovedi ureja ZDR-1 v 88. členu, in sicer tako, da se praviloma vroča osebno delavcu v prostorih delodajalca. Vročanje po pošti je določeno kot izjema, torej takrat, ko osebna vročitev ni mogoča. Po pošti se vroča s priporočeno pošiljko s povratnico na naslov prebivališča, določenega v pogodbi o zaposlitvi, razen če delavec naknadno pisno sporoči drug naslov.

8. Revizija utemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP. Zaradi zmotnega stališča, da je za odločitev bistveno zgolj to, kakšen je naslov stalnega bivališča tožnika, označen v pogodbi o zaposlitvi in ali je tožena stranka odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku vročala na ta naslov, sodišče ni ocenilo dokazov, ki so kazali na to, da je tožena stranka vedela, da se tožnik zaradi pomanjkanja dela že od septembra 2013 (odpoved je bila dana 18. 3. 2014) nahaja doma v Bosni in Hercegovini; da je tožena stranka na naslov v Bosni in Hercegovini tudi poslala obvestilo o čakanju na delo, da je bil tožnik v stalnem telefonskem stiku z A. A., ki je v imenu in na račun tožene stranke razporejal delavce na projekte in ki je vedel, da se tožnik nahaja na čakanju na delo v Bosni in Hercegovini. Opustitev dokazne ocene navedenih dejstev je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

9. Po določbah 138. člena ZDR-1 lahko delodajalec napoti delavca na čakanje na delo doma, če mu začasno ne more zagotoviti dela. Delavec se je dolžan odzvati na poziv delodajalca na način in pod pogoji, kot izhaja iz pisne napotitve. Iz pisne napotitve na čakanje na delo z dne 5. 11. 2013 (priloga A2), ki je bila tožniku na naslov v Bosni in Hercegovini poslana šele 12. 12. 2013, izhaja, da mora tožnik v primeru, da bo med čakanjem bival na naslovu v tujini, nadrejenega obvestiti o tem in mu posredovati kontaktne podatke (naslov bivanja in telefonsko številko, na kateri je dosegljiv). Tožnik naj bi to storil, kar naj bi izhajalo ne samo iz njegove izpovedi, temveč tudi iz izpovedi priče A. A. Dejansko naj bi tožnik to storil že pred vročitvijo obvestila, kar je razvidno tudi iz tega, da mu je tožena stranka na naslov v Bosni in Hercegovini poslala obvestilo o čakanju na delo.

10. Če drži, da je tožena stranka ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku vedela, da se tožnik nahaja na čakanju na delo v Bosni in Hercegovini, potem je nesprejemljiva takšna razlaga zakonskih določb o vročanju pisne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kakršno sta v tem sporu zavzeli nižji sodišči. Tako kot bi bilo nesprejemljivo vročanje odpovedi tožniku na naslov v Ljubljani v času, ko je bil napoten na delo v Nemčijo (tam je tožnik nazadnje opravljal delo za toženo stranko), je nesprejemljivo vročanje na ta naslov v času, ko je bil napoten na čakanje na delo doma. V obeh primerih je šlo za napotitev po odločitvi delodajalca in zaradi potreb oziroma razlogov na njegovi strani. V primeru napotitve na delo v drug kraj, izven sedeža delodajalca, je možna osebna vročitev na delovišču (kot „prostoru delodajalca“). V primeru napotitve na čakanje na delo doma, pa je tožena stranka sama v pisnem obvestilu o napotitvi dopuščala možnost, da tožnik biva na naslovu v tujini (kjer je dejansko doma) in je tja nato tudi dejansko poslala obvestilo o čakanju na delo.

11. Ker je ugotovilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP, je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP razveljavilo sodbi sodišča druge in prve stopnje in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem sojenju bo sodišče prve stopnje moralo oceniti tudi dokaze, ki kažejo na to, da je tožena stranka vedela, da se tožnik v času čakanja na delo nahaja doma v Bosni in Hercegovini, da je tožena stranka v tem času z njim kontaktirala in mu na ta naslov celo poslala obvestilo o čakanju na delo doma. Če bo ugotovilo, da vse navedeno drži, bo moralo tožbeni zahtevek obravnavati po vsebini, saj bo tožbo potrebno šteti za pravočasno. V takšnem primeru bo namreč potrebno šteti, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnika pravilno vročena šele 12. 5. 2014 na sedežu tožene stranke.

12. Izrek o revizijskih stroških je v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP.