Jedro

Premije za nezgodno prostovoljno zdravstveno in dodatno pokojninsko zavarovanje ter zneski, ki služijo kot osnova za obračun plačila prispevkov za socialno varnost v primeru uporabe službenih mobilnih telefonov in službenih avtomobilov v zasebne namene, se ne vštevajo v pokojninsko osnovo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se odpravi odločba toženke z dne 8. 11. 2006 ter, da se ugotovi, da se zneski premij za nezgodno, prostovoljno zdravstveno in dodatno pokojninsko zavarovanje ter zneski, ki služijo kot osnova za obračun in plačilo prispevkov za socialno varnost v primeru uporabe službenih mobilnih telefonov in službenih avtomobilov v privatne namene, štejejo v pokojninsko osnovo.

Zoper zavrnilno sodbo se pravočasno pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Meni, da so si razlogi sodbe med seboj v nasprotju, saj sodišče prve stopnje razloge, zakaj sporni zneski ne gredo v pokojninsko osnovo enkrat utemeljuje s tem, da zaradi tega, ker to ne dopušča Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami - ZPIZ-1) in ker v pogodbah o zaposlitvi to ni dogovorjeno oz. ker so taki dogovori neveljavni zaradi njihove retroaktivne ureditve v aneksih h pogodbam o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo, ali pomeni v pogodbah o zaposlitvi dogovorjena ureditev, po kateri so se sporni zneski vštevali v pokojninsko osnovo, ureditev druge vrste plačila za delo v naravi v obliki pravic uporabe službenega avtomobila in mobilnega telefona v zasebne namene ter predmetnih zavarovanj. Sodišče retroaktivno veljavnost aneksov k revidiranim pogodbam o zaposlitvi posplošuje na vse pogodbe, kljub temu, da je vsaka pogodba o zaposlitvi posebna. Sodišče ni vpogledalo v pogodbe o zaposlitvi, niti zaslišalo priče, da bi ugotovilo dejansko stanje glede ureditve v pogodbah o zaposlitvi, saj so bili sporni aneksi sklenjeni le k nekaterim od tistih pogodb o zaposlitvi, ki prej obravnavnih pravic niso urejale. Pritožba meni, da velja prepoved retroaktivne veljavnosti le za predpise, ne pa za pogodbena urejanja, kot je pogodba o zaposlitvi. Meni, da gre pri spornih zneskih za druge vrste plačil po 6. alineji 42. člena ZPIZ-1, ki so kot plačilo za delo določeni v kolektivni pogodbi in v pogodbi o zaposlitvi in so kot taki lahko izplačani v denarju ali v naravi, kot pravice dogovorjene v pogodbah o zaposlitvi pri tožeči stranki in določene v podjetniški kolektivni pogodbi in ne gre za bonitete oz. ugodnosti, temveč so del plačila za delo, ki se všteva v pokojninsko osnovo na podlagi temeljnih načel ter 39. in 42. člena ZPIZ-1. Pritožba ni utemeljena.

V skladu s 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 36/2004 - ZPP) pritožbeno sodišče preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo, če pa se iz pritožbe ne vidi v katerem delu se sodba izpodbija, preizkusi sodbo v tistem delu, v katerem stranka ni zmagala v sporu, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu predmetne zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo bistvena dejstva in ob pravilni uporabi prava pravilno odločilo, postopkovnih določb, na katere se pazi po uradni dolžnosti ni kršilo. Sodbo je obrazložilo z bistveno pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja in jih zato ne ponavlja. Glede na pritožbene navedbe le še dodaja.

Očitki glede bistvene kršitve določb postopka se nanašajo na to, da sodišče prve stopnje naj ne bi odgovorilo na navedbe tožene stranke ali pomeni v pogodbah o zaposlitvi dogovorjena ureditev, po kateri so se sporni zneski vštevali v pokojninsko osnovo, ne sicer ureditev plače, temveč ureditev druge vrste plačila za delo, in sicer v naravi v obliki pravic o uporabi službenega avtomobila in mobilnega telefona v zasebne namene ter predmetnih zavarovanj in tako sodba nima glede tega razlogov oziroma so si razlogi sodbe med seboj nasprotni. Po vsebini se tako očitek glede bistvene kršitve določb postopka nanaša na 14. točko 2. odstavka 339. člena ZPP, ker sodba naj ne bi imela razlogov oz. v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravnorelevantna dejstva za odločitev v predmetni zadevi pravilno ugotovilo, sodbo ustrezno utemeljilo glede dejanskih kot glede pravnih razlogov tako, da očitane bistvene kršitve določb postopka ni mogoče ugotoviti. Sodišče je pri tem v obrazložitvi zavzelo svoje stališče do pravne narave spornih izplačil, pri tem pa je štelo, da je potrebno tožbeni zahtevek zavrniti iz dveh razlogov, kar ne pomeni, da si razlogi sodbe med seboj nasprotujejo.

V predmetni zadevi se spor nanaša na zahtevek tožeče stranke, da se ji zneski premij za nezgodno, prostovoljno zdravstveno in dodatno pokojninsko zavarovanje ter zneski, ki služijo kot osnova za obračun in plačilo prispevkov za socialno varnost v primeru uporabe službenih mobilnih telefonov in službenih avtomobilov v privatne namene vštevajo v pokojninsko osnovo v podatkih o plačah v stolpcu 8 obrazca M-4 za leta 2005. Gre predvsem za pravno vprašanje, ali se lahko premije za nezgodno prostovoljno zdravstveno in dodano pokojninsko zavarovanje in zneski, ki služijo kot osnova za obračun in plačilo prispevkov za socialno varnost v primeru uporabe službenih mobilnih telefonov in službenih avtomobilov v privatne namene vštevajo v pokojninsko osnovo.

Pritožbeno sodišče šteje, da je potrebno pri tem izhajati predvsem iz splošnih določb Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami - ZPIZ-1). V 8. členu je določen pomen izrazov za posamezne pojme, ki jih zakon uporablja. Pri tem pomeni pojem pokojninska osnova mesečno povprečje plač in zavarovalnih osnov v določenem obdobju, ki se skladno s tem zakonom valorizira na raven zadnjega koledarskega leta pred upokojitvijo, pojem zavarovalna osnova, pa osnovo, od katere se plačujejo prispevki za zavarovanca, ki se mu ne izplačuje plača. Ob tem je pomembno, da zakon v 39. členu v 4. odstavku določa, da se za izračun pokojninske osnove po tem zakonu vzamejo plače oz. osnove, od katerih so bili plačani prispevki, zmanjšane za davke in prispevke, ki se obračunavajo in plačujejo od plače po povprečni stopnji v Republiki Sloveniji. Kot pravilno navaja sodišče prve stopnje je pojem plače določen v 126. členu Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02 s spremembami - ZDR), kjer je določeno, da je plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov. Sestavni del plače je tudi plačilo za poslovno uspešnost, če je le-to dogovorjeno s kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi. Do sedaj navedena pravna podlaga je odločilna za pravilno tolmačenje tega, kaj se šteje v okviru delovnega razmerja dobljenih dohodkov v pokojninsko osnovo, kaj pa le v osnovo, od katere se plačujejo prispevki, tudi prispevek za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenim navedbam, da bi se v skladu s 6. alinejo 42. člena sporni zneski šteli v pokojninsko osnovo, ker naj gre za prejemek v naravi, ki pomeni sestavni del plačila po pogodbi o zaposlitvi in je od tega plačan prispevek. Prispevki za obvezno zavarovanje se obračunajo in plačajo od vseh drugih prejemkov iz delovnega razmerja, vključno s stimulacijami in bonitetami (2. odstavek 208. člena ZPIZ-1) na podlagi 3. odstavka 3. člena Zakona o prispevkih za socialno varnost (Ur. l. RS, št. 5/1996 s spremembami - ZPSV). Zneski zavarovalnih premij in bonitet iz naslova koriščenja službenega mobilnega telefona in službenega avtomobila v privatne namene tudi po stališču pritožbenega sodišča nimajo narave plače oz. nadomestila plače, kot prejemek v naravi temveč predstavljajo ugodnost, ki jo delodajalec zagotavlja delavcem v zvezi z zaposlitvijo, kar pomeni boniteto in osnovo od katerih se sicer plačajo tudi prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ne štejejo pa se za prejemek, ki se všteva v samo pokojninsko osnovo. Gre za prejemke zaposlenih v obliki bonitet, ki so kot take določene lahko tudi v podjetniški kolektivni pogodbi oz. v pogodbi o zaposlitvi in se uvrščajo med druge prejemke iz delovnega razmerja torej ne med prejemke, ki se vštevajo v pokojninsko osnovo. Takšno vštevanje bi bilo v nasprotju z določitvijo pomena izrazov posameznih pojmov iz 8. člena ZPIZ-1 v povezavi s 4. odstavkom 39. člena ZPIZ-1, še toliko bolj, ker je bil z uveljavitvijo ZPIZ-1 črtan tudi 7.a člen ZPSV, kateri je določal, da se ne glede na določbe drugih zakonov v izračun osnov za pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, zdravstvenega zavarovanja, zavarovanja za primer brezposelnosti in nadomestila za čas porodniškega dopusta štejejo vsi prejemki iz delovnega razmerja, od katerih se po tem zakonu plačujejo prispevki za socialno varnost. Prav ima pritožba, da velja prepoved povratne veljave pravnih aktov iz 155. člena Ustave Republike Slovenije samo za zakone, druge predpise in splošne akte, ne pa tudi za pogodbena razmerja. Gre torej za abstraktne pravne norme, ki veljajo za naprej in obsegajo tista pravna razmerja, ki obstojajo ali nastanejo potem, ko so norme začele veljati. Ne glede na navedeno pa je odločitev sodišča prve stopnje povsem pravilna, saj je pravilno upoštevalo pravno naravo spornih zneskov kot druge prejemke iz delovnega razmerja, ki se ne vštevajo v pokojninsko osnovo.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.