Jedro

Tožeča stranka zahteva odpravo odločbe, s katero ji je tožena stranka kot dajalcu podatkov naložila popravo napačno vpisanih podatkov v obrazcu M-4 za leto 2005, ter zahteva, naj sodišče ugotovi, da se izplačila delavcem, od katerih so bili plačani prispevki, oziroma vrednost bonitet v višini osnove, od katere so bili obračunani in plačani prispevki (prejemki iz naslova zneskov premij za nezgodno zavarovanje, prostovoljno zdravstveno zavarovanje in dodatno pokojninsko zavarovanje, ter zneskov, ki služijo kot osnova za obračun in plačilo prispevkov za socialno varnost v primeru uporabe službenih mobilnih telefonov in službenih avtomobilov v privatne namene), štejejo med dohodke delavcev, ki se upoštevajo pri ugotavljanju njihovih pokojninskih osnov. Revizija ni dovoljena, ker ne gre za premoženjski socialni spor in ne za spor o pravici iz socialnega zavarovanja posameznega zavarovanca, tožeča stranka pa tudi ni uveljavljala dopustitve revizije.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je v postopku pridobivanja podatkov matične evidence iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki vplivajo na višino pokojninske osnove, dne 8. 11. 2006 izdala odločbo, s katero je na podlagi 40. člena Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ – Ur. l. RS, št. 81/2000 – 111/2007) tožeči stranki, kot dajalcu podatkov, naložila popravo napačno vpisanih podatkov v obrazcu M-4 za leto 2005, ki naj bi šteli za pokojninsko osnovo, glede prejemkov delavcev iz naslova zneskov premij za nezgodno zavarovanje, prostovoljno zdravstveno zavarovanje in dodatno pokojninsko zavarovanje ter zneskov, ki služijo kot osnova za obračun in plačilo prispevkov za socialno varnost v primeru uporabe službenih mobilnih telefonov in službenih avtomobilov v privatne namene. Na podlagi 41. člena ZMEPIZ in točke 1.g prvega odstavka 7. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) je tožeča stranka zoper navedeno odločbo vložila tožbo za njeno odpravo, hkrati pa je zahtevala, da sodišče ugotovi, da navedena izplačila delavcem, od katerih so bili plačani prispevki, oziroma vrednost navedenih bonitet v višini osnove, od katere so bili obračunani in plačani prispevki, štejejo med dohodke delavcev, ki se upoštevajo pri ugotavljanju njihovih pokojninskih osnov.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo z obrazložitvijo, da se v pokojninsko osnovo všteva le plača delavca in da navedeni zneski ne predstavljajo plačila, ampak predstavljajo le osnovo za plačilo prispevkov za socialno varnost in kot taki ne morejo biti vštevni v pokojninsko osnovo. Poleg tega pa je ugotovilo, da so bile pogodbe o zaposlitvi, ki so določale navedene pravice delavcev – zavarovancev, sklenjene šele v letu 2006, in ne glede na vsebino niso mogle veljati za nazaj.

3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je, da navedena izplačila in osnove ne morejo šteti za pokojninsko osnovo. Ugotovilo je, da zneski zavarovanih premij in bonitet iz naslova koriščenja službenega mobilnega telefona in službenega avtomobila v privatne namene, ne glede na ureditev v pogodbi o zaposlitvi, nimajo narave plače oziroma nadomestila plače, kot prejemek v naravi temveč predstavljajo ugodnost, ki jo delodajalec zagotavlja delavcem v zvezi z zaposlitvijo, kar pomeni boniteto in osnovo, od katere se sicer plačujejo tudi prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ne štejejo pa za prejemek, ki se všteva v samo pokojninsko osnovo. Pri tem kot argument za tako stališče navaja, da je z uveljavitvijo Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1) prenehal veljati 7.a člen Zakona o prispevkih za socialno varnost (ZPSV), ki je res določal, da se ne glede na določbe drugih zakonov v izračun osnov za pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, zdravstvenega zavarovanja, zavarovanja za primer brezposelnosti in nadomestila za čas porodniškega dopusta štejejo vsi prejemki iz delovnega razmerja, od katerih se po tem zakonu plačujejo prispevki za socialno varnost. Pri tem pa sodišče sicer ni soglašalo s stališčem sodišča prve stopnje, da določbe Pogodbe o zaposlitvi za razmerja med posameznim delavcem in delodajalcem ne bi mogle veljati tudi za nazaj, če je to v pogodbi o zaposlitvi izrecno predvideno.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo in v njej uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na vse pritožbene navedbe, da se ni opredelilo do pojma plačila v naravi in ustrezno opredelilo do pojma plačilo za delo oziroma plačilo po pogodbi o zaposlitvi v smislu 6. alineje 42. člena ZPIZ-1. Sklicuje se na širšo opredelitev pojma plačila za delo in pojma bonitet v sodbi in sklepu Vrhovnega sodišča v zadevi VIII Ips 370/2007, ki bi jo moralo sodišče upoštevati tudi pri opredelitvi plačil na podlagi pogodbe o zaposlitvi, ki štejejo v pokojninsko osnovo. Neupoštevanje navedenih zneskov, od katerih so bili v breme delavcev in delodajalca plačani prispevki, pa bi pomenilo tudi neusklajenost predpisov in neutemeljeno prikrajšanje delavcev.

5. Revizija ni dovoljena.

6. Na podlagi 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) je v premoženjskih socialnih sporih revizija dovoljena, če je dovoljena po določbah ZPP (1. točka), oziroma je dovoljena v sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj, razen v posebej naštetih primerih (4.točka), v drugih socialnih sporih pa le, če jo dopusti sodišče (5. točka).

7. V obravnavani zadevi ne gre za premoženjski socialni spor in ne za spor o pravici iz socialnega zavarovanja posameznega zavarovanca, tožeča stranka pa tudi ni uveljavljala dopustitve revizije v smislu določb 367.b člena ZPP (Ur. l. RS, št. 26/99 do 45/2008).

8. Glede na navedeno je sodišče na podlagi drugega odstavka 374. člena in 377. člena ZPP revizijo kot nedovoljeno zavrglo.