Jedro

Tožnik mora navesti dejstva, iz katerih izvaja svoj zahtevek. Katera dejstva mora navesti, da utemelji svoj zahtevek, pa izhaja iz materialnega prava. Če tožnik ni zadostil trditvenem bremenu, odločba izpade na njegovo škodo.

Stranka, ki navaja dejstva, mora vedno ponuditi dokaze zanje. Če pa stranka ponudi dokaze, mora zmeraj navesti, katera dejstva se naj dokažejo s ponujenimi dokazili. To je sistem povezanosti trditev z dokazno ponudbo.

Natančna označba pritožbenih razlogov in izpeljava teh razlogov sicer ne spadata v zakoniti minimum pogojev, ki so predpisani za pritožbo.

Toda če že hoče stranka obrazložiti pritožbo, ne zadošča, da navede le zakonske termine razlogov, marveč mora konkretno povedati, v čem je podan zatrjevani pritožbeni razlog (npr. v čem je podana zatrjevana bistvena kršitev pravdnega postopka).

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke na plačilo 4,465.107,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.4.1993 dalje.

Zoper navedeno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka. Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku oziroma (podrejeno) razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje. Pri tem je zahtevala povrnitev pritožbenih stroškov (glej 1. in 3. odstavek 164. člena Zakona o pravdnem postopku), vendar jih ni opredeljeno navedla (glej 2. odstavek 164. člena ZPP).

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Predlagala je zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Pri tem ni priglasila stroškov pritožbenega odgovora.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je v tožbi zatrjevala, da je bila kreditodajalec po petih kreditnih pogodbah - z aneksi (A 17- A 28), P. pa kreditojemalec. Le-ta je za zavarovanje pravočasnega vračila kreditov tožeči stranki izročil (tudi) akceptni nalog št. ..., ki pa ga tožeča stranka zaradi blokade njegovega žiro računa ni mogla vnovčiti (glej I. točko tožbe). Zato je tožeča stranka predmetno tožbo v skladu s 6. členom Zakona o varstvu terjatev v postopkih preoblikovanja podjetjih in drugih pravnih oseb (Ur. list RS št. 7/93) vložila zoper toženo stranko, ki jo je ustanovil kreditojemalec P. Slednji namreč "z ustanovitvijo novega podjetja - tožene stranke ne ustvarja takega dohodka, ki bi tožeči stranki omogočal povrnitev njenih zapadlih obveznosti" (glej II. točko tožbe).

Sodišče ni vezano na pravno podlago tožbe (to v konkretnem primeru predstavlja ZVT), je pa vezano na dejansko podlago tožbe. To pomeni, da mora tožnik navesti tista dejstva, iz katerih izvaja svoj zahtevek. Katera dejstva mora stranka navajati, da utemeljuje svoj zahtevek, pa nam pove materialno pravo (v konkretnem primeru ZVT).

Tožeča stranka je vložila tožbo na podlagi 6. člena ZVT, vendar pri tem ni navedla dejanske podlage svojega zahtevka. Tako ni navedla, ali je v konkretnem primeru šlo za vplačilo ustanovnega deleža (8.000,00 SIT) P. v P.1, ki je bistveno zmanjšalo sposobnost P. za poravnavo obveznosti (1. odstavek 2. člena v zvezi s 3. členom ZVT) oziroma ali je šlo za prenos kapitala po Zakonu o podjetjih, ki je bistveno zmanjšal sposobnost P. p.o. za poravnavo obveznosti (prav tako 1. odstavek 2. člena v zvezi s 3. členom ZVT) ali pa je morda šlo za prenos poslovanja, ko so direktor, delavci s posebnimi pooblastili ali drugi delavci P. za opravljanje enake ali podobne dejavnosti ustanovili P. (2. odstavek 2. člena v zvezi s 4. členom ZVT). Ustrezna dejstva ("neustvarjanje dohodka" ni takšno dejstvo) je tožeča stranka navedla šele v pritožbi. Ker tožeča stranka teh dejstev ni navedla do konca glavne obravnave na prvi stopnji (z dne 17.9.1993), gre torej za nedovoljene pritožbene novote po 1. odstavku 496. a člena ZPP, ki jih sodišče druge stopnje kot takih pač ne more upoštevati pri preizkusu izpodbijane prvostopne sodbe. Tožeča stranka namreč ni izkazala za verjetno (tega niti ni zatrjevala), da omenjenih dejstev ni mogla navesti v postopku na prvi stopnji.

Ker tožeča stranka v tožbi ni navedla dejstev, na katera opira svoj zahtevek (glej 1. odstavek 186. člena ZPP), je sodba sodišča prve stopnje upravičeno izpadla na njeno škodo. Tožeča stranka se je v tožbi sicer sklicevala na zapisnika o inšpekcijskem pregledu (s strani SDK opravljenega tako v P. kot tudi v P.1 ), vendar ob ponudbi dokazov ni navedla, katera dejstva naj se dokažejo s ponudenimi dokazili. Povezanosti trditev z dokazno ponudbo je zadostila šele v pritožbi, saj je šele v pritožbi pojasnila, da iz omenjenih zapisnikov izhaja prenos kapitala ("terjatev do kupcev iz naslova prodaje lastnih proizvodov, in sicer do dne 30.9.1992 v višini 288.012.215,30 SIT") od P. na P.1. Ker gre tudi pri tem za nedovoljeno pritožbeno novoto, tega dejstva sodišče druge stopnje pač ni moglo upoštevati pri preizkusu izpodbijane prvostopne sodbe.

Tako je sodišče prve stopnje zahtevek tožeče stranke pravilno zavrnilo kot neutemeljen. Vendar pa mu pri tem ne bi bilo potrebno ugotavljati, ali gre za prenos kapitala (po 1. odstavku 2. člena ZVT) ali za prenos poslovanja (po 2. odstavku 2. člena ZVT), saj tožeča stranka ustreznih trditev sploh ni postavila (kot povedano jih je postavila šele v pritožbi). Ker sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo nobene izmed absolutnih bistvenih postopkovnih kršitev (iz 2. odstavka 354. člena ZPP), na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti (pri čemer tožeča stranka niti ni konkretno povedala, v čem naj bi bila podana zatrjevana bistvena kršitev), je drugostopno sodišče na podlagi 368. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano prvostopno sodbo.