Jedro

2. odst. 7. čl. ZPP določa razpravno načelo kot posledico načela dispozitivnosti in nalaga strankam trditveno breme.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo zneska 4.465.107,00 Sit z zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da tožeča stranka, ki se je sklicevala na zakon o varstvu terjatev v postopkih preoblikovanja podjetij in drugih pravnih oseb, ni zatrjevala, da je P. p.o. prenesel na toženo stranko kapital ali poslovanje. Zato obveznost P. p.o., ki je edini ustanovitelj tožene stranke, na podlagi navedenega zakona ni prešla nanjo.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo prve stopnje. Dejstva, na katera se je tožeča stranka sklicevala v pritožbi, je štelo za nedovoljene novote in jih zato ni upoštevalo.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da obe sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pojasnjuje, da pomeni tožbena navedba, po kateri prvotni dolžnik zaradi ustanovitve tožene stranke ne ustvarja takega dohodka, ki bi omogočal, da tožeči stranki povrne zapadle obveznosti, pravniško abstrakcijo, katere sestavini sta ustanovitev novega podjetja in neustvarjanje dohodka. To sta dejstvi, ki ju je mogoče dokazati. Opozarja na določbo 7.čl. ZPP, po katerem mora sodišče popolnoma in po resnici ugotoviti sporna dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka. V ta namen je tožeča stranka že v tožbi predlagala pregled zapisnikov SDK. Navaja, da sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganih dokazov in tega ni obrazložilo, zato je v pritožbi le ponovila trditve in dokazne predloge.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila in Javni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil (3. odst. 390.čl. ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Zakon o varstvu terjatev v postopkih preoblikovanja podjetij in drugih pravnih oseb (Ur. RS št. 7/93), na katerega opira svoj zahtevek tožeča stranka, je omogočil upnikom, ki od 25.6.1991 niso mogli izterjati svojih terjatev od podjetij, ki so prenesla svoj kapital ali poslovanje na druge pravne osebe ali zasebnike, da uveljavljajo svoje dospele neporavnane terjatve do teh pravnih oseb ali zasebnikov, če so podane okoliščine, določene s tem zakonom. Teh okoliščin pa tožeča stranka v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala. Navedla je, da je prvotni dolžnik P. p.o. ustanovil toženo stranko in da prvotni dolžnik ne ustvarja takega dohodka, da bi tožeči stranki lahko povrnil zapadle obveznosti, zaradi česar tožena stranka odgovarja za obveznosti svojega ustanovitelja. Ustanovitev novega podjetja in zmanjšanje dohodka prvotnega dolžnika pa same po sebi niso okoliščine, zaradi katerih bi novo podjetje odgovarjalo za obveznosti svojega ustanovitelja. Zato tožbenemu zahtevku, ki izhaja iz take dejanske podlage, ni bilo mogoče ugoditi. Teh dejanskih okoliščin tudi ni bilo potrebno dokazovati, ker rezultat dokazovanja ne bi vplival na izid postopka. V tožbi podan dokazni predlog s poizvedbami pri SDK, ki se nanaša na navedbe o neplačilu dolga s strani P. p.o., ni imel takega pomena, kot mu ga pripisuje tožeča stranka v reviziji. Vsebina zapisnikov SDK, ki jih citira tožeča stranka v pritožbi, dejansko kaže na to, da prvotni dolžnik zaradi prenosa kapitala na toženo stranko ni mogel izpolniti svojih obveznosti do tožeče stranke. Vendar pa tožeča stranka v postopku na prvi stopnji tega ni navajala, v pritožbi pa se ni sklicevala na okoliščine, ki bi glede na določbo 496. a čl. ZPP omogočale navajanje novih dejstev in novih dokazov v pritožbi. Revizijska trditev, da pomenijo prvostopne navedbe pravniško abstrakcijo, ki vsebuje elemente relevantnega dejanskega stanja, ni točna. Za dejanske navedbe je bistveno prav to, da so določne; samo take so tudi dokazljive. To, kar imenuje tožeča stranka pravniško abstrakcijo, pa je v resnici le trditev, ki ne vsebuje tistih okoliščin, ki bi omogočale uporabo zakona o varstvu terjatev. Ne gre za abstrakcijo, ki tudi sicer gotovo ni primeren način za podajanje dejanskih okoliščin, ampak za pomanjkljivo navedbo, ki ne daje podlage za uporabo predpisa, na katerega se tožeča stranka sklicuje.

Ko se tožeča stranka sklicuje na 1. odst. 7.čl. ZPP, ki uzakonja načelo materialne resnice, prezre določbo 2. odst. istega člena, ki določa razpravno načelo kot posledico načela dispozitivnosti in nalaga trditveno breme strankam. Iz tega izhaja, da se dolžnost sodišča iz prvega odst. 7.čl. ZPP nanaša na tista dejstva, na katera se stranke sklicujejo, razen v izjemnih primerih, ko velja preiskovalno načelo v zvezi z načelom oficialnosti (4. odst. 7. in 3. odst. 3.čl. ZPP), kar pa v tej zadevi ne prihaja v poštev.

Uveljavljani revizijski razlog ni podan, prav tako ne drugi razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386.čl. ZPP). Zato je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).

Odločba Ustavnega sodišča opr. št. U I 115/93 z dne 31.3.1994 (Ur. l. RS št. 25/94) ni vplivala na odločanje v tej zadevi, kar učinkuje šele po poteku šest mesečnega roka od dneva objave v Uradnem listu RS. Ta rok pa še ni potekel.