Jedro

Sodišče prve stopnje je utemeljeno upoštevalo, da je pri tožnici invalidnost I. kategorije invalidnosti nastala pred izdajo dokončne odločbe toženke (čeprav je nastala po izdaji prvostopne odločbe). Ker se v socialnem sporu odloča po vsebini, je sodišče prve stopnje izpodbijani odločbi toženke utemeljeno odpravilo in tožnico razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti s pravico do invalidske pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 14. 6. 2005 in št. ... z dne 9. 7. 2007, s katerima je zavrnila zahtevo za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Tožnico je od 16. 4. 2007 dalje razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji od 1. 5. 2007 dalje priznalo pravico do invalidske pokojnine. Toženi stranki je naložilo, da o odmeri in izplačevanju invalidske pokojnine odloči v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe ter da tožnici povrne stroške postopka v znesku 40,00 EUR v 8 dneh.

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08) pritožila tožena stranka s predlogom, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice zavrne. Navaja, da je sodišče zmotno določilo, da je tožnica invalid I. kategorije invalidnosti od 16. 4. 2007 dalje. Sodišče se je pri določitvi datuma nastanka invalidnosti I. kategorije oprlo predvsem na izvedensko mnenje izvedenca ortopeda, čeprav je tožena stranka v postopku navajala, da takšno mnenje ni v skladu z izvidom ortopeda z dne 17. 7. 2007, ki po natančnem opisu lokomotornega aparata ni ugotovil pomembne anatomske spremembe ali upada funkcije, na to dejstvo je opozorila tudi izvedenka revmatologinja. Sodišče je neutemeljeno prevzelo vlogo izvedenca, ko je samo določilo datum nastanka prve kategorije invalidnosti in je bistveno kršilo določbo 243. čl. ZPP. Spremembe v zdravstvenem stanju, ki imajo za posledico invalidnost morajo biti objektivizirane. Navedbe, da bi že invalidska komisija prve stopnje pri poglobljenem pregledu tožnice lahko ugotovila spremembe levega stopala pomenijo le predvidevanje, ne pa ugotovljeno dejstvo. Izvid ali mnenje, izdan po podaji mnenja invalidske komisije druge stopnje in pred izdajo drugostopenjske odločbe, je nov dokaz in podlaga za začetek novega postopka, kar izhaja iz sodbe VDSS opr. št. Psp 569/2009 z dne 2. 12. 2009. Datum 16. oz. 17. 4. 2007, kot dan nastanka invalidnosti I. kategorije, pomeni dejstvo, nastalo po izdaji prvostopenjske odločbe. Določbe predsodnega upravnega postopka za sodišče pomenijo materialno pravo, po njegovi naravi se o pravicah odloča v postopku uveljavljanja pravic na prvi stopnji, odločanje na drugi stopnji pa je že izveden postopek, v katerem se odloča o pravilnosti in zakonitosti prvostopenjske odločbe. Materialnopravno je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da se možnost ugotavljanja delovne zmožnosti nanaša tudi na čas po izdaji prvostopenjske odločbe. Z odločitvijo je sodišče poseglo v pristojnost tožene stranke. Po 63. v zvezi z 81. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) sodišče odloči o pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih odločb. Sodišče je zmotno uporabilo določbo 3. odst. 238. čl. ZUP ter kršilo določbe ZDSS-1, kar je pritožbeni razlog po prvem odst. 339. čl. ZPP. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot pritožbeni razlogi le, če so obstojali v času odločanja na prvi stopnji in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oz. navesti na obravnavi. Sodišče je odločilo o obdobju izven časovnih mej odločanja pri toženi stranki. Odločanje o materiji, ki je lahko samo predlog novega upravnega postopka pomeni bistveno kršitev po 3. točki drugega odst. 339. čl. ZPP. Sklicuje se tudi na določbe 57. čl. Pravilnika o organizaciji in načinu delovanja invalidskih komisij ter drugih izvedenskih organov Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (Ur. l. RS, št. 118/2005 s spremembami), po katerem invalidska komisija druge stopnje poda mnenje na podlagi dokumentacije, zbrane v postopku uveljavljanja pravic ter nove dokumentacije, ki je obstajala v času odločanja na prvi stopnji. Sodišče je napačno tolmačilo določbo 63. čl. ZDSS-1, ki ne more urejati vprašanja časovnih mej dejanskega stanja, na podlagi katerega se odloča v upravnem postopku, kršitev je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Nepravilno je sodišče odpravilo prvostopenjsko odločbo, izdano 14. 6. 2005, ki je bila, glede na datum ugotovitve invalidnosti I. kategorije, pravilna in zakonita. Če ni podlage za odpravo odločb, sodišče tudi ne more odločiti o pravici. Pri utemeljevanju se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 74/2008 z dne 12. 1. 2010, ki poudarja, da je sodišče dolžno upoštevati 3. odst. 238. čl. ZUP. V utemeljenost pritožbenih navedb se tožena stranka sklicuje tudi na sodbo Delovnega in socialnega sodišča opr. št. Ps 968/2007. Zaradi nezakonitosti izpodbijane sodbe tožena stranka tožnici ni dolžna povrniti stroškov postopka.

Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka, predlaga, da ji sodišče druge stopnje ne ugodi in navaja zdravstvene težave, predvsem varice ven spodnjih udov. Pri teh zdravstvenih težavah ne gre za novost, prilaga dodatno medicinsko dokumentacijo ter se sklicuje na poročilo dr. R. iz ... v Avstriji.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožba sicer utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje nepravilno odpravilo prvostopenjsko odločbo z dne 14. 6. 2005, saj do tedaj tožnici, glede na ugotovljeno dejansko stanje in izvedene dokaze, ni bilo mogoče priznati novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Ker pa je bila odločba zavrnilna in ni v ničemer posegla v pravice, ki jih je tožena stranka priznala z odločbama opr. št. … z dne 4. 12. 1990 in z dne 10. 11. 1992, s katerima je bila tožnica razvrščena v III. kategorijo invalidnosti ter ji je bila priznana pravica do nadomestila za čas čakanja na ustrezno zaposlitev, nadalje ob upoštevanju, da je tožnica v prvo kategorijo invalidnosti razvrščena od 16. 4. 2007 dalje in ji je šele od 1. 5. 2007 dalje priznana pravica do invalidske pokojnine, kršitev ni vplivala na zakonitost sodbe. Zato sodišče druge stopnje, kljub načeloma utemeljenim pritožbenim navedbam, v izrek prvostopenjske sodbe zaradi navedene kršitve ni poseglo.

V ostalem v postopku pri sodišču prve stopnje ni bilo kršitev, ki jih očita pritožba, niti kršitev, na katere sodišče druge stopnje, na podlagi 2. odst. 350. čl. ZPP, pazi po uradni dolžnosti.

Invalidnost, kot podlaga za pridobitev pravic na podlagi obveznega zavarovanja, je v 1. odst. 60. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) definirana z zavarovančevimi spremembami v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno z ZPIZ-1, in zaradi katerih se zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oz. ohranitev delovnega mesta oz. za poklicno napredovanje. Prva alineja 2. odst. 60. čl. ZPIZ-1 določa, da je invalid I. kategorije zavarovanec, ki ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali, če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovno zmožnosti.

Predlog za začetek postopka za uveljavitev pravic iz invalidskega zavarovanja lahko poda zavarovančev osebni zdravnik, v obravnavanem primeru je tožničin zdravnik predlog podal 18. 4. 2005, priložil obširno medicinsko dokumentacijo in navedel, da tožnica zaradi različnih bolezni, kot glavna je določena neopredeljen poliartritis, ni več zmožna za pridobitno delo in se za takšno delo tudi ne bi mogla usposobiti. Kljub takšnemu predlogu, ki se opira na mnenje specialista revmatologa z dne 10. 2. 2005, mnenje ortopeda z dne 6. 4. 2005, ugotovitvi o zmanjšanju delovne zmožnosti pa sta tudi v izvidih ortopeda z dne 5. 10. 2005 ter specialista internista z dne 18. 5. 2006, sta invalidski komisiji tožene stranke, prvostopenjska 9. 6. 2005 in drugostopenjska 16. 4. 2007, menili, da pri tožnici ni prišlo do takšnih sprememb v zdravstvenem stanju, zaradi katerih bi bila potrebna sprememba kategorije invalidnosti.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo pomanjkljivosti mnenja invalidskih komisij oz. neskladje z ostalo medicinsko dokumentacijo ter je, kot mu nalaga Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04 in 10/04) v 61. in 62. čl., z upoštevanjem načela materialne resnice in preiskovalnega načela postavilo izvedenski organ – Komisijo za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti Univerze v .... Izvedenci, specialisti na področjih, kjer se izkazujejo najbolj izrazite tožničine zdravstvene težave, so v mnenju, dopolnitvah mnenja in tudi ob zaslišanju pri sodišču prve stopnje skladno potrdili, da tožnica od ocene na invalidski komisiji druge stopnje (v mnenju je sicer očitno pomotoma naveden datum 17. 4. 2007, čeprav je invalidska komisija druge stopnje tožnico obravnavala 16. 4. 2007) ugotovili, da tožnica najkasneje od navedenega dne ni bila sposobna za nobeno delo. Predvsem je prepričljivo mnenje izvedenca specialista ortopeda, skladno pa je tudi z mnenjema specialista kirurga ter specialistke internistke, ki sta oba ugotovila, da gre pri tožnici za prvo kategorijo invalidnosti, za odločitev nebistvene razlike so bile v mnenjih le glede datuma nastanka prve kategorije invalidnosti. Izvedenec specialist kirurg se glede natančnega datuma nastanka prve kategorije invalidnosti ni mogel opredeliti, specialistka revmatologinja je objektiven čas nastanka invalidnosti določila na 31. 1. 2008 vendar dopušča možnost, da je popolna nezmožnost za delo nastala pred navedenim datumom česar, po njenem mnenju, ni mogoče objektivno dokumentirati. Glede na mnenja izvedencev in tudi ob upoštevanju ostale medicinske dokumentacije, sodišče druge stopnje ne dvomi v pravilnost določitve datuma in nastanka prve kategorije invalidnosti. Po 243. členu ZPP sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga, to pa so vsekakor vprašanja zdravstvene zmožnosti za delo.

Pritožbene navedbe o kršitvi materialnega prava in bistveni kršitvi postopka, ker je sodišče odločilo o zahtevku, ki ne spada v sodno pristojnost (bistvena kršitev po 3. točki drugega odstavka 339. čl. ZPP) niso utemeljene. Po 1. odst. 63. čl. ZDSS-1 sodišče v socialnem sporu presodi, ali je stranka prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ji vročen v zakonitem roku. Če tožbenemu zahtevku ugodi, je sodišče po 2. odst. 81. čl. ZDSS-1 dolžno s sodbo izpodbijani upravni akt delno ali v celoti odpraviti in samo odločiti o pravici, obveznosti, ali pravni koristi, kar pomeni, da odloča po načelih meritornega sojenja, pri čemer je o pravici dolžno odločiti po dejanskem in pravnem stanju, kot je obstajalo ob izdaji dokončne odločbe. Če bi bil predmet socialnega spora le formalen preizkus zakonitosti dokončne odločbe, bi bile pritožbene navedbe utemeljene, glede na obvezo odločitve o pravici, pa po prepričanju sodišča druge stopnje ni ovire, da sodišče ugotavlja dejansko stanje in upošteva dokaze, nastale do izdaje dokončne odločbe.

Sodba Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 74/2008 z dne 12. 1. 2010, na katero se v podkrepitev pritožbenih navedb sklicuje tožena stranka, za ta namen ne more služiti, ker se nanaša na drugačno dejansko stanje. Tožba v navedeni zadevi ni bila vložena zoper dokončno odločbo, pred izdajo katere je tožnik že izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, temveč zoper odločbo, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo zoper sklep o zavrženju zahteve iz razlogov po 4. točki 1. odst. 129. čl. Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami). Določba 3. odst. 238. čl. ZUP velja za upravni postopek, v katerem tožena stranka na podlagi 12. in 249. čl. ZPIZ-1 odloča o pravicah oz. zahtevah zavarovancev. Določbe ZDSS-1, ki sodišču nalagajo meritorno odločitev in preizkus zakonitosti dokončne odločbe, pomenijo specialne določbe, ki sodišče obvezujejo, da pravico prizna, če so do izdaje dokončne odločbe izpolnjeni pogoji za priznanje pravice. V obravnavanem sporu ni bilo sporno, in tožena stranka ni zatrjevala, da tožnica ne izpolnjuje ostalih pogojev za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, na primer pogoja minimalne pokojninske dobe po 68. čl. ZPIZ-1. Višje delovno in socialno sodišče je doslej že v več zadevah zavzelo stališče, da je potrebno upoštevati spremembe v zdravstvenem stanju oz. dejstva nastala po izdaji prvostopenjske odločbe in pred odločitvijo o pritožbi v upravnem postopku (na primer sodbe opr. št. Psp 675/2009 z dne 21. 1. 2010, opr. št. 189/2010 z dne 3. 6. 2010 in opr. št. Psp 234/2010 z dne 9. 6. 2010).

Tožeča stranka je v sporu pretežno uspela, pravilna je zato tudi odločitev sodišča prve stopnje, sprejeta na podlagi 1. odst. 154. čl. ZPP, da ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške potovanja na narok dne 22. 6. 2010. Neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. čl. ZPP zavrnilo.