Jedro

Z opredelitvijo invalidske komisije II. stopnje v pritožbenem postopku pri toženi stranki je vzpostavljena možnost preverjanja nastanka invalidnosti glede na ugotovljeno zdravstveno oziroma medicinsko stanje zavarovanca vse do izdaje dokončne odločbe o ugotovitvi invalidnosti in pravicah na tej podlagi. To tudi ni v nasprotju z ureditvijo sodnega varstva zoper dokončno odločbo tožene stranke v sporu polne jurisdikcije. Z učinkovitostjo uveljavljanja in varstva pravic iz invalidskega zavarovanja bi bila zato nezdružljiva zgolj nadzorna vloga invalidske komisije II. stopnje v pritožbenem postopku pri toženi stranki.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi tožene stranke št. 741047 z dne 14. 6. 2005 in št. I-741047 z dne 9. 7. 2007. Tožnico je razvrstilo v prvo kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 16. 4. 2007 dalje in ji od 1. 5. 2007 priznalo pravico do invalidske pokojnine. Toženi stranki je naložilo, da naj o odmeri in izplačevanju invalidske pokojnine odloči v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe. Po pridobitvi izvedeniškega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani je ugotovilo, da je tožnica popolnoma nezmožna za delo najmanj od 16. 4. 2007 dalje.

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo s pravno presojo sodišča prve stopnje. Pritožbeni ugovor, da je sodišče pri odločitvi upoštevalo dejstva, ki so nastala po podaji mnenja invalidske komisije I. stopnje, je zavrnilo z obrazložitvijo, da določbe Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004) sodišču nalagajo meritorno odločitev, kar pomeni, da mora sodišče ob preizkusu dokončne odločbe odločiti tudi o pravici sami ter pri tem upoštevati vsa dejstva, ki so bila znana do dokončne odločitve.

3. Zoper pravnomočno sodbo je pravočasno revizijo vložila tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Bistvo obširne revizije je v stališču, da odločitev ne bi smela temeljiti na dejstvih iz obdobja po izdaji prvostopne odločbe tožene stranke. Po mnenju revizije je sodišče druge stopnje zmotno tolmačilo 63. člen ZDSS-1 in drugi odstavek 81. člena ZDSS-1. Presoja pravilnosti in zakonitosti dokončnega upravnega akta ne pomeni, da je v upravnem postopku mogoče odločitev organa druge stopnje presojati z vidika dejstev, ki so nastala po odločbi prve stopnje, saj organ druge stopnje presoja pravilnost in zakonitost odločbe organa prve stopnje, ta pa je odločal na podlagi dejstev, ki so bila znana takrat. Procesni zakon, kot je ZDSS-1, ne more posegati v odločanje v predsodnem postopku. Da je relevantno dejansko stanje, kakršno je obstajalo ob izdaji prvostopenjske odločbe, izhaja nenazadnje iz sodne prakse (VIII Ips 74/2008 z dne 12. 1. 2010, Psp 325/2005 z dne 24. 8. 2006). Določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS št. 80/99 in naslednji) konkretno tretjega odstavka 238. člena, niso zanemarljive, saj sta bila organa tožene stranke, tako prvostopenjski, kot drugostopenjski, dolžna odločati v skladu z njimi. Upoštevati pa je treba tudi Pravilnik o organizaciji in načinu delovanja invalidskih komisij in drugih izvedenskih organov ZPIZ, top je pravno podlago, do katere se sodišče druge stopnje ni opredelilo in po mnenju revidenta s tem zagrešilo bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Odločitev sodišča pomeni poseg v upravno pristojnost, s čimer naj bi bila podana tudi bistvena kršitev iz 3. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato revident predlaga spremembo izpodbijane sodbe in sodbe sodišča prve stopnje ter zavrnitev tožbenega zahtevka.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje. Revizijsko sodišče v skladu s 371. členom ZPP preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.

6. Neutemeljeno je uveljavljanje bistvene kršitve iz 3. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje ni odločalo o zahtevku, ki ne spada v sodno pristojnost, saj je na podlagi 1.a točke prvega odstavka 7. člena ZDSS-1 odločalo o pravici iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (invalidski pokojnini) v socialnem sporu in sicer je odločilo v skladu z določbami 82. člena tega zakona.

7. Neutemeljen je tudi očitek bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi so popolnoma jasni in niso v nasprotju sami s sabo, skratka izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Pravna podlaga, na katero se je v pritožbi sklicevala tožena stranka, ne more biti odločilno dejstvo, tudi sicer pa sodišče druge stopnje, ki na pravilno uporabo materialnega prava pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), ni vezano na pravno podlago, ki jo ponudi stranka in se v obrazložitvi do nje tudi ni dolžno opredeliti. Na podlagi prvega odstavka 360. člena ZPP je v obrazložitvi dolžno presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, to pa je sodišče druge stopnje storilo.

8. Prav tako je neutemeljeno sklicevanje na tretji odstavek 57. člena Pravilnika o organizaciji in načinu delovanja invalidskih komisij in drugih izvedenskih organov ZPIZ (Pravilnik, Ur. l. RS št. 118/2005 in naslednji). Tožena stranka sicer citira pravilnik, ki je stopil v veljavo s 1. 1. 2006 in se glede na določbo 68. člena v tem sporu ne more uporabiti, pač pa se po 68. členu Pravilnika v postopkih za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja, ki so se začeli pred uveljavitvijo tega pravilnika, uporablja Pravilnik o organizaciji in načinu delovanja invalidskih komisij in drugih izvedenskih organov Zavoda (Uradni list RS, št. 113/02, 49/05 in 52/05). Ta pa v tretjem odstavku 49. člena (sicer enako, kot sedaj veljavni pravilnik v tretjem odstavku 57. člena), določa le, kaj je poleg dokumentacije iz drugega odstavka tega člena treba invalidski komisiji II. stopnje še poslati: novo medicinsko in drugo dokumentacijo, predloženo v skladu z 238. členom zakona o splošnem upravnem postopku, ki je obstojala v času odločanja na prvi stopnji in če je zavarovanec upravičeno ni mogel predložiti oziroma navesti na obravnavi na invalidski komisiji I. stopnje. Iz te določbe ne izhaja, da invalidska komisija II. stopnje poda mnenje le na podlagi tega. Po prvem odstavku 36. člena Pravilnika invalidska komisija II. stopnje poda izvedensko mnenje v pritožbenem postopku in opravi revizijo pozitivnega izvedenskega mnenja invalidske komisije I. stopnje na podlagi dokumentacije, zbrane v postopku za uveljavljanje pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, po drugem pa lahko predsednik invalidske komisije II. stopnje odredi tudi osebni pregled zavarovanca. Poleg tega pa 51. člen Pravilnika določa, da se pri delu invalidske komisije II. stopnje v zvezi s pritožbo smiselno uporabljajo določbe, ki veljajo za delo komisije I. stopnje. To pomeni, da invalidska komisija II. stopnje tudi sama ugotavlja dejansko stanje, kar je skladno z določbami ZPIZ-1, ki v členih 249 do 264 določa način in postopek uveljavljanja pravic iz zavarovanja.

9. Sodnik je pri opravljanju sodniške funkcije vezan na ustavo in zakon (prvi odstavek 3. člena Zakona o sodiščih – ZS). To pomeni, da sodišče ni vezano na tiste določbe splošnih aktov tožene stranke, ki niso v skladu z ustavo in zakonom.

10. Bistvo ustavne pravice do socialne varnosti (50. člen Ustave RS) in še posebej pravic invalidov (52. člen Ustave RS) je njihova dejanska dostopnost, če so sicer podani pogoji za njihovo priznanje. Postopek uveljavljanja teh pravic mora biti hiter in učinkovit. Z opredelitvijo invalidske komisije II. stopnje v pritožbenem postopku pri toženi stranki je vzpostavljena možnost preverjanja nastanka invalidnosti glede na ugotovljeno zdravstveno oziroma medicinsko stanje zavarovanca vse do izdaje dokončne odločbe o ugotovitvi invalidnosti in pravicah na tej podlagi. To tudi ni v nasprotju z ureditvijo sodnega varstva zoper dokončno odločbo tožene stranke v sporu polne jurisdikcije. Z učinkovitostjo uveljavljanja in varstva pravic iz invalidskega zavarovanja bi bila zato nezdružljiva zgolj nadzorna vloga invalidske komisije II. stopnje v pritožbenem postopku pri toženi stranki. Pravilnik kot interni organizacijski splošni akt tožene stranke tudi sicer ne more določati pravil postopka za odločanje o pravicah zavarovancev. Zato določb Pravilnika, kolikor naj bi te pomenile, da se kot nova medicinska dokumentacija v pritožbenem postopku upošteva le tista, ki je obstajala že v času odločanja na prvi stopnji, sodišče ni moglo upoštevati.

11. Ker sistem invalidskih komisij (I. in II. stopnje) omogoča ugotavljanje obstoja pravno pomembnih dejstev za ugotovitev invalidnosti vse do izdaje dokončne odločbe, gre za posebnost v primerjavi z odločanjem po ZUP, na podredno uporabo katerega sicer napotuje 249. člen ZPIZ-1. Ker je možnost ugotavljanja dejanskega stanja tudi v pritožbenem postopku pri toženi stranki z opredelitvijo posebnih izvedenskih organov in sistemom le-teh v ZPIZ-1 posebej urejena, se glede tega tožena stranka neutemeljeno sklicuje na določbe ZUP. Enako je Vrhovno sodišče odločilo v zadevi VIII Ips 278/2010 z dne 19. 12. 2011. Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje tudi na stališče, zavzeto v zadevi VIII Ips 74/2008 z dne 12. 1. 2010, ki se nanaša na uveljavljanje pravice do starostne pokojnine in ne na vprašanje uveljavljanja pravic iz naslova invalidnosti.

12. Glede na navedeno sodišče druge stopnje ni zagrešilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je na podlagi ocene izvedenih dokazov ugotovilo nastop tožničine invalidnosti I. kategorije z datumom 16. 4. 2007 in ji ob odpravi odločb tožene stranke od 1. 5. 2007 priznalo pravico do invalidske pokojnine.

13. Ker niso podani z revizijo uveljavljani razlogi, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo.