Jedro

Tožniku je bila pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo priznana z odločbo z dne 9. 12. 2005, o višini nadomestila pa je bilo odločeno z odločbo z dne 12. 1. 2006. Toženec z izplačilom denarnega nadomestila dne 31. 1. 2006 ni prišel v zamudo, ker do zamude v izpolnitvi denarnih nadomestil ne more priti, preden pravica do denarnega nadomestila ni priznana in tudi odmerjena s posamičnim upravnim aktom. Iz tega razloga tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam trpi stroške pritožbe.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, da je toženec dolžan plačati tožniku 7.197.193,95 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.3.2006 do plačila ter mu povrniti stroške postopka.

Zoper sodbo vlaga pritožbo po pooblaščencu tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je do plačila zamudnih obresti upravičen na podlagi 277. in 324. člena Zakona o obligacijskih razmerij, zato je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da so pravice iz sistema socialne varnosti izvzete iz splošne ureditve obligacijskih razmerij in da pravice nastanejo takrat, ko so priznane z odločbo. Če bi pravica nastala z odločbo, bi moral upravni organ upoštevati tudi zneske in višino, kot velja ob izdaji odločbe. Poudarja, da v konkretnem sporu uveljavlja denarno terjatev kot nadomestilo za zamudo v obliki zamudnih obresti, in ne odškodnine. Kolikor pa bi toženec ravnal zakonito, bi moral priznati nadomestilo za brezposelnost že v letu 1992 na podlagi zahtevka za priznanje denarnega nadomestila in v njem navedenih podatkov. Posledic nezakonitega ravnanja pa ne more nositi tožnik. Pravico do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti je toženec priznal šele po 14 letih, zato meni, da je šlo za poseg v ustavne pravice, zlasti načelo enakosti. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve skladno z 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno razsodilo. V postopku tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev postopkovnih določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi.

Med strankama ni sporno, da je bila v obnovljenem postopku z odločbo Republike Slovenije, Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve št. ... z dne 9.12.2005 v zvezi s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Ps 674/2000 z dne 8.10.2004 tožniku priznana pravica do nadomestila za čas brezposelnosti za čas od 22.11.1991 do 26.7.1992. Z odločbo ... z dne 12.1.2006 je toženec navedeno nadomestilo tudi odmeril in ga dne 31.1.2006 tudi izplačal. Tožnik z obrestnim zahtevkom uveljavlja izplačilo zamudnih obresti od prepozno plačanih nadomestil za čas brezposelnosti v skupnem znesku 7.197.193,95 SIT, od 13.3.2006 dalje do plačila pa še zamudne obresti od navedenega zneska.

V tožbi, pa tudi v pritožbi, se tožnik sklicuje, da je do zamudnih obresti upravičen na podlagi 277. in 324. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. list SFRJ, št. 29/1978 s spremembami - v nadaljevanju: ZOR). Zamudne obresti dolguje dolžnik, ki je v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti (1. odst. 277. člena ZOR, ki se glede na določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001 – v nadaljevanju: OZ, uporablja za obligacijska razmerja, nastala pred 1.1.2002). Dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev (1. odstavek 324. člena ZOR). Sklicevanje na citirani določbi je v konkretnem primeru pravno irelevantno, saj je potrebno upoštevati, da pri nadomestilu za čas brezposelnosti ne gre za obveznosti, ki bi temeljile na pravilih civilnega prava, temveč za posebno pravico iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti, ki jo določa Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Ur. l. RS, št. 5/91 s spremembami – v nadaljevanju: ZZZPB) v 17. členu. Omenjeni zakon določa pogoje za pridobitev pravice do denarnega nadomestila (17 a. in 18. člen), kot tudi način njene odmere (20 in 21. člen) ter v 25. členu tudi čas izplačevanja mesečnih zneskov. Z odločbo z dne 12.1.2006 je bilo za čas od 22.11.1991 do 26.7.1992 denarno nadomestilo tudi odmerjeno v mesečnih zneskih, saj je odmerjeno nadomestilo po svoji naravi občasna, mesečna denarna dajatev.

V spornem obdobju je zakonske zamudne obresti od občasnih denarnih dajatev urejal ZOR v določbi 1. in 3. odstavka 279. člena, medtem ko OZ, ki je že veljal v času izdaje odločbe z dne 12.1.2006 o odmeri priznane pravice do denarnega nadomestila, obrestovanja občasnih denarnih dajatev ne ureja več. V 1. odstavku 279. člena je ZOR določil, da od občasnih denarnih dajatev ne tečejo zamudne obresti, razen če zakon tako določa. Pravno podlago za priznanje zamudnih obresti od vsakokratnih zapadlih zneskov denarnih nadomestil bi moral glede na citirano določbo vsebovati ZZZPB. Vendar omenjeni zakon, ki v 24. členu določa le način usklajevanja denarnih nadomestil, niti noben drug zakon, nima posebne ureditve glede obrestovanja zapadlih, neplačanih občasnih denarnih dajatev.

V določbi 1. odst. 279. člena ZOR določena prepoved obrestovanja občasnih denarnih dajatev, če ni z zakonom izrecno dovoljena, pa se ne nanaša na izplačilo zamudnih obresti od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo, kot določa 3. odstavek iste zakonske določbe. Ta namreč določa, da od občasnih zapadlih denarnih terjatev tečejo zamudne obresti od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo. V sodni praksi Višjega delovnega in socialnega sodišča je bilo že sprejeto stališče, da obrestni zahtevek ni utemeljen že od vsakokratne zapadlosti mesečnega zneska nadomestila, temveč je obrestni zahtevek za neplačane zapadle denarne občasne dajatve utemeljen le od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo. Tožnik je s tožbo, vloženo 16.3.2006, zahteval zamudne obresti na dan 13.3.2006, in sicer od že dne 31.1.2006 izplačanih zapadlih zneskov nadomestil za čas brezposelnosti. Ker je bila tožba v obravnavani zadevi vložena po tem, ko je bila terjatev do denarnih nadomestil po odločbi z dne 12.1.2006 v celoti realizirana, ni podana pravna podlaga za posebno uveljavljanje plačila zakonskih zamudnih obresti po 3. odstavku 279. člena ZOR.

Pritožbeno sodišče sicer soglaša s pritožbenimi navedbami, da so splošni pogoji za nastanek pravice določeni z zakonom, vendar je za priznanje in odmero pravice do nadomestila potreben vedno posamični upravni akt. Do zamude v izpolnitvi denarnih nadomestil zato praviloma ne more priti predno taka pravica ni priznana in tudi odmerjena z odločbo. V konkretni zadevi je bilo z odločbo toženca z dne 12.1.2006 nadomestilo odmerjeno tako, da je v prvih treh mesecih znašalo 35.846,51 SIT, v naslednjih mesecih pa 30.725,58 SIT. S to odločbo je bila realizirana obveznost tožene stranke, določena z odločbo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve št. ... z dne 9.12.2005 v zvezi s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Ps 674/2000 z dne 8.10.2004. Zato bi glede na določbo 378. člena OZ toženec prišel v zamudo le, če obveznosti iz odločbe o odmeri nadomestil pravočasno ne bi izpolnil. Svojo obveznost pa je toženec izpolnil v roku dne 31.1.2006, torej še pred vložitvijo tožbe za plačilo zamudnih obresti. Tožnik zato ni upravičen do uveljavljanih zamudnih obresti.

Brez pravne podlage so pritožbeni očitki tožnika, da mora nositi negativne posledice nezakonitega ravnanja. Tudi v pritožbi tožnik izrecno navaja, da v predmetnem sporu ne uveljavlja plačilo odškodnine, temveč le plačilo zakonskih zamudnih obresti, ki so objektivna posledica zamude in niso odvisne od zatrjevano nezakonitega ravnanja toženca. Neupoštevno in neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na ustavne pravice, zlasti na načelo enakosti, saj se to nanaša na enako uporabo predpisa v enakih primerih glede plačila zakonskih zamudnih obresti od občasnih denarnih dajatev. Take neenakosti pa tožnik ne zatrjuje.

Zaradi obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi stroške pritožbe.