Jedro

Tožniku je bila pravica do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti za sporno obdobje priznana z odločbo ministrstva z dne 9. 12. 2005. Tožena stranka je bila na podlagi te odločbe dolžna odločiti o višini denarnega nadomestila. To obveznost je izpolnila z odločbo z dne 12. 1. 2006 ter 31. 1. 2006 tožniku nadomestilo tudi v celoti plačala. Iz teh dejanskih ugotovitev izhaja, da tožena stranka z izpolnitvijo svoje obveznosti ni prišla v zamudo.

Tožnik bi z zatrjevanjem, da mu je zaradi krivdnega ravnanja tožene stranke nastala škoda, lahko uveljavljal plačilo odškodnine, ne pa plačilo zakonskih zamudnih obresti. Slednje namreč niso odškodnina temveč sankcija za plačilno zamudo in jih tudi ni mogoče zahtevati namesto odškodnine.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožniku je bila v obnovljenem postopku z odločbo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve št. 701-31-9/04/3 z dne 9. 12. 2005, v zvezi s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Ps 674/2000 z dne 8. 10. 2004, priznana pravica do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti za obdobje od 22. 11. 1991 do 26. 7. 1992. Tožena stranka je bila na podlagi te odločbe dolžna odločiti o višini denarnega nadomestila, kar je storila z odločbo 210-475/2000-0500-13-0650 z dne 12. 1. 2006, 31. 1. 2006 pa je tožniku nadomestilo v višini 1.404,10 EUR (prej 336.478,50 SIT) tudi izplačala. V pritožbi zoper to odločbo je tožnik zahteval tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti od prepozno plačanih nadomestil za čas brezposelnosti, njegovo pritožbo pa je tožena stranka zavrnila dne 21. 2. 2006. Tožnik plačilo zakonskih zamudnih obresti sedaj zahteva s tožbo in sicer v kapitalizirani višini 30.033,36 EUR (prej 7.197.193,95 SIT), z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 3. 2006 dalje do plačila.

2. Sodišče prve stopnje je tožbo v delu, v katerem je tožnik zahteval odpravo odločb tožene stranke, kot prepozno zavrglo, tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti pa je zavrnilo kot neutemeljen. Navedlo je, da se o pravicah iz sistema socialne varnosti odloča z upravnim aktom in dokler pravica ni priznana, dolžnik ne more biti v zamudi s plačilom ovrednotene pravice. Da lahko pride do zamude pri plačilu denarne obveznosti, mora ta najprej sploh nastati. Za plačilo zakonskih zamudnih obresti tožniku ni pravne podlage, saj mu je tožena stranka celotno denarno nadomestilo izplačala 31. 1. 2006, pred priznanjem in odmero pravice z odločbo tožene stranke z dne 12. 1. 2006 pa denarna terjatev še sploh ni nastala.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje. Poudarilo je še, da pri denarnem nadomestilu za primer brezposelnosti ne gre za obveznost, ki bi temeljila na pravilih civilnega prava, temveč za posebno pravico iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti, ki jo določa Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB - Ur. l. RS - stari, št. 5/91 in nadaljnji). Glede na zakonsko ureditev je denarno nadomestilo za primer brezposelnosti po svoji naravi občasna, mesečna denarna dajatev, zato zanjo veljajo določbe prvega in tretjega odstavka 279. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur. l. SFRJ, št. 29/1978 in nadaljnji), po katerih pa od občasnih denarnih dajatev ne tečejo zamudne obresti, razen če zakon tako določa. ZZZPB takih določb nima, prav tako ne kakšen drug zakon. Po tretjem odstavku 279. člena ZOR pa bi tožnik zakonske zamudne obresti lahko zahteval le v primeru, če mu tožena stranka priznanega nadomestila ne bi plačala do vložitve tožbe. Ker je bila tožba vložena po tem, ko je tožena stranka svojo obveznost v celoti plačala, je neutemeljen tudi tožbeni zahtevek za plačilo zamudnih obresti po tretjem odstavku 279. členu ZOR.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo iz revizijskih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da je stališče sodišča druge stopnje, da so pravice iz sistema socialne varnosti izvzete iz splošne ureditve obligacijskih razmerij, pravno zmotno. Pravica do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti nastane takrat, ko so izpolnjeni pogoji za njen nastanek, upravni organi pa z odločbo le deklaratorno konkretizira višino pravice. Sodišče druge stopnje je svojo odločitev oprlo tudi na napačno stališče, da gre pri denarnem nadomestilu za primer brezposelnosti za občasno denarno dajatev. Tožnik je denarno nadomestilo zahteval že leta 1992 in je skladno z določbo 324. člena ZOR tožena stranka v zamudi najpozneje od takrat. Tožnik je že ob sami vložitvi zahtevka navedel ustrezno dejansko in pravno podlago za priznanje denarnega nadomestila, vendar tožena stranka njegovih navedb ni upoštevala. V obnovljenem postopku se je njeno stališče pokazalo kot nepravilno in nezakonito, tožniku pa je bila pravica priznana. Ker je do zamude pri plačilu prišlo zaradi nezakonitega ravnanja tožene stranke, ne more biti pravilno stališče sodišča druge stopnje, da tožnik, ki mu je bila pravica priznana šele po 14 letih, ni upravičen do zakonskih zamudnih obresti. Tako stališče pomeni tudi poseg v ustavne pravice tožnika, saj je vrednost denarnega nadomestila, ki ga je tožnik prejel v letu 2006, vsaj desetkrat manjša od vrednosti, ki bi jo prejel, če bi mu bilo denarno nadomestilo za čas brezposelnosti priznano v letu 1992. 5. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Po določbi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

8. Tožnik v uvodu revizije poleg zmotne uporabe materialnega prava kot revizijski razlog navaja tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka, katere pa v nadaljevanju ne substancira. Ker zaradi narave revizije kot izrednega pravnega sredstva samo formalno sklicevanje na revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki ni vsebinsko konkretizirano in obrazloženo, ne zadošča, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

9. Tožnik v reviziji zatrjuje tudi poseg v ustavne pravice ter se v zvezi s tem sklicuje na načelo enakosti. Določba 14. člena Ustave ureja dvoje: prepoved diskriminacije pri zagotavljanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin na podlagi osebnih okoliščin (prvi odstavek) in načelo enakosti pred zakonom (drugi odstavek). Pravica do zakonskih zamudnih obresti je zakonska in ne ustavna pravica, tožnik pa tudi sicer ne pove, katera ustavna pravica naj bi mu bila kršena in na podlagi katere osebne okoliščine. Trditev tožnika, da je bilo kršeno načelo enakosti pred zakonom, je zato mogoče obravnavati le v okviru presoje pravilne uporabe materialnega prava.

10. Predmet spora je plačilo zakonskih zamudnih obresti zaradi zamude pri izplačilu denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. Na podlagi določbe prvega odstavka 277. člena ZOR, ki se v tem sporu uporablja glede na določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika (OZ – Ur. l. RS, št. 83/2001), zamudne obresti dolguje dolžnik, ki zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti. Dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev (prvi odstavek 324. člena ZOR).

11. Glede na citirano pravno podlago je za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka ključno vprašanje, ali in če, od kdaj, je bila tožena stranka v zamudi s plačilom denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. Bistvene so torej dejanske ugotovitve o tem, kdaj in kako je bila določena obveznost tožene stranke. Iz dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje, ki jih je sprejelo tudi sodišče druge stopnje, izhaja, da je bila tožniku pravica do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti za sporno obdobje priznana z odločbo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve z dne 9. 12. 2005, da je bila tožena stranka na podlagi te odločbe dolžna odločiti o višini denarnega nadomestila, da je to obveznost le-ta izpolnila z odločbo z dne 12. 1. 2006 ter da je nato 31. 1. 2006 tožniku nadomestilo tudi v celoti plačala. Na takšne dejanske ugotovitve je revizijsko sodišče vezano in jih, ko je bilo že poudarjeno, v revizijskem postopku ni več mogoče izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP), iz njih pa tudi po presoji revizijskega sodišča izhaja, da je tožena stranka svojo obveznost izpolnila v roku, kar pomeni, da je pravilno stališče sodišča druge in prve stopnje, da tožena stranka z izpolnitvijo svoje obveznosti ni prišla v zamudo.

12. Kolikor pa tožnik zatrjuje, da bi mu morala biti pravica do denarnega nadomestila priznana že v letu 1992 in je bilo njeno zavračanje neutemeljeno ter posledica krivdnega ravnanja tožene stranke oziroma njenih organov, pa s tem smiselno zatrjuje odškodninsko odgovornost tožene stranke. Z zatrjevanjem, da mu je zaradi krivdnega ravnanja tožene stranke nastala škoda, bi tožnik lahko uveljavljal plačilo odškodnine, ne pa plačilo zakonskih zamudnih obresti. Slednje namreč niso odškodnina temveč sankcija za plačilno zamudo in jih tudi ni mogoče zahtevati namesto odškodnine (1).

13. Ker revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Prim. sodbi VSRS VIII Ips 195/2005 z dne 14. 2. 2006 ter VIII Ips 96/2002 z dne 6. 5. 2003.