Jedro

Državna tožilka je zoper mladoletnika po končanem pripravljalnem postopku na podlagi 491. člena ZKP vložila predlog za izrek varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zavodu, čeprav se te določbe nanašajo na "obdolženca", torej na polnoletne osebe. V 72. členu KZ je jasno določeno, da se storilcu, ki je bil ob storitvi kaznivega dejanja mladoleten, smejo izreči le vzgojni ukrepi, izjemoma pa tudi denarna kazen ali mladoletniški zapor, ob teh kaznih pa kot stranski kazni tudi prepoved vožnje motornega vozila ali izgona tujca iz države. Mladoletnim storilcem kaznivih dejanj se lahko izrečejo tudi varnostni ukrepi, razen prepovedi opravljanja poklica, če jim je izrečen vzgojni ukrep, denarna kazen ali mladoletniški zapor. Zoper mladoletnika bi torej državna tožilka morala vložiti predlog za izrek vzgojnega ukrepa oddaje v zavod za usposabljanje.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sklep sodišča prve stopnje o ustavitvi kazenskega postopka potrdi.

Obrazložitev

1. Senat za mladoletnike Okrožnega sodišča v Kranju je z v uvodu navedenim sklepom zoper starejšega mladoletnika po drugem odstavku 483. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ustavil kazenski postopek ter odločil, da stroški iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki in nagrada zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti, obremenjujejo proračun.

2. Zoper sklep je vložila pritožbo državna tožilka, ki je uveljavljala bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter predlagala naj se njeni pritožbi ugodi in izpodbijani sklep „odpravi“, mladoletniku pa izreče varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu.

3. Na pritožbo je odgovoril mladoletnikov zagovornik s predlogom, naj sodišče druge stopnje pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb ter ob upoštevanju podatkov kazenskega spisa, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je ponovno zavzemanje pritožnice, da naj se mladoletniku izreče samostojen varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu povsem neutemeljeno. Državna tožilka je zoper mladoletnika po končanem pripravljalnem postopku na podlagi 491. člena ZKP vložila predlog za izrek varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zavodu, čeprav se te določbe nanašajo na „obdolženca“, torej na polnoletne osebe. V 72. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), je jasno določeno, da se storilcu, ki je bil ob storitvi kaznivega dejanja mladoleten, smejo izreči le vzgojni ukrepi, izjemoma pa tudi denarna kazen ali mladoletniški zapor, ob teh kaznih pa kot stranski kazni tudi prepoved vožnje motornega vozila ali izgona tujca iz države. Mladoletnim storilcem kaznivih dejanj se lahko izrečejo tudi varnostni ukrepi, razen prepovedi opravljanja poklica, če jim je izrečen vzgojni ukrep, denarna kazen ali mladoletniški zapor. Zoper mladoletnika bi torej državna tožilka morala vložiti predlog za izrek vzgojnega ukrepa oddaje v zavod za usposabljanje. To napako je sanirala državna tožilke, ki je bila prisotna na seji, saj se je strinjala z izrekom oddaje v zavod za usposabljanje po 81. členu KZ, ki je namenjen mladoletnikom, ki so moteni v duševnem ali telesnem razvoju. Zato je povsem neutemeljeno ponovno vztrajanje pritožnice pri predlogu, ki ga je vložila na podlagi 491. člena ZKP.

6. Sodišče prve stopnje je ravnalo povsem pravilno, ko je kazenski postopek zoper mladoletnika ustavilo iz razlogov smotrnosti. Mladoletnik je nastanjen v Centru za usposabljanje, delo in varstvo Matevža Langusa v Radovljici (v nadaljevanju CUDV Radovljica), kar je zanj tudi najbolj ustrezno. Tak je bil tudi predlog sodne izvedenke psihološke stroke. Sodišče druge stopnje se povsem strinja s sodiščem prve stopnje, da namestitev mladoletnika v psihiatrično bolnico ni primerno, saj duševne manjrazvitosti ni moč zdraviti. Iz uradnega zaznamka, ki ga je naredila predsednica senata o razgovoru z UKC Maribor, ne izhaja le okoliščina, da imajo prostorsko stisko, temveč tudi, da namestitev mladoletnika z duševno manjrazvitostjo pri njih ni smiseln, da k njim ni bil nameščen še noben mladoletnik in da se ne bi nihče od psihiatrov strinjal z izrekom varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zavodu. Tudi iz izpovedbe A. A. zaposlene na Centru za socialno delo Gorenjska, enota Kranj, izhaja, da je mladoletnikova namestitev v CUDV Radovljica povsem primerna, saj spada v kategorijo zavodov za usposabljanje v smislu kazensko mladoletniške zakonodaje.

7. Ker se mladoletnik že nahaja v ustreznem zavodu za usposabljanje, je odločitev sodišča prve stopnje povsem pravilna, saj izrek vzgojnega ukrepa ni več smiseln. Povsem neupoštevne so pritožbene navede, da pri mladoletniku obstoji velika verjetnost ponovitve hudih kaznivih dejanj, saj so povsem v nasprotju z mnenjem sodne izvedenke B. B., iz katerega izhaja le, da zaradi oškodovanosti mladoletnika, predvsem šibke kontrole, pri njem obstoji le večja verjetnost ponovitve dejanj. Zato je zavzemanje pritožnice za namestitev mladoletnika na psihiatrični oddelek UKC Maribor povsem neutemeljen.

8. Razlogi, s katerimi je pritožnica izpodbijala sklep sodišča prve stopnje niso utemeljeni in ker sodišče druge stopnje pri preizkusu izpodbijanega sklepa v okviru prvega odstavka 383. člena ZKP, ni ugotovilo kršitev v škodo mladoletnika, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sklep sodišča prve stopnje o ustavitvi kazenskega postopka potrdilo.