Jedro

Z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati odločitve sodišča o ustavitvi postopka zoper mladoletnika iz razlogov smotrnosti.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kranju je na podlagi drugega odstavka 482. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ustavilo postopek zoper mladoletnika A. B. in odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki in nagrada zagovornika po uradni dolžnosti obremenjujejo proračun. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

2. Zoper sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti vložila vrhovna državna tožilka Mirjam Kline zaradi kršitev po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 72. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in drugim odstavkom 81. člena KZ, po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 70.a členom Kazenskega zakonika-1 (v nadaljevanju KZ-1), po 2. točki 420. člena ZKP v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP, po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 451. člena ZKP in s 491. členom ZKP ter po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 483. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in ugotovi, da so bile z izpodbijanima sklepoma kršene navedene zakonske določbe.

3. Na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP je Vrhovno sodišče zahtevo v odgovor poslalo mladoletniku in njegovim zagovornikom, ki nanjo nista odgovorila.

B.

4. Iz izpodbijanih odločb izhaja, da je A. B. v času, ko je bil še mladoleten, v stanju neprištevnosti izvršil kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let, po prvem odstavku 173. člena KZ-1 ter kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1. Državna tožilka je predlagala, da se mladoletnemu izreče varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu po 70.a členu KZ-1. Med postopkom pa je glede na izvedene dokaze izjavila, da ne nasprotuje, da se mladoletniku izreče vzgojni ukrep oddaje v zavod za usposabljanje po 81. členu KZ.

5. Prvostopenjsko sodišče je glede predlaganega vzgojnega ukrepa oddaje v zavod za usposabljanje zavzelo stališče, da obstajajo procesne omejitve, zaradi katerih ga mladoletniku ni možno izreči. Vzgojni zavodski ukrepi in kazni se lahko v nasprotju z nezavodskimi vzgojnimi ukrepi, ki se smejo izreči tudi na seji senata, mladoletniku na podlagi tretjega odstavka 478. člena ZKP izrečejo le po opravljeni glavni obravnavi.1 Za mladoletnika je bilo ugotovljeno, da je na takšni razvojni stopnji, ki ne omogoča udeležbe v postopku, torej tudi ne na glavni obravnavi. V mladoletnikovi procesni nesposobnosti je sodišče videlo procesno oviro, zaradi katere vzgojnega ukrepa mladoletniku ni mogoče izreči. Hkrati je navedlo, da ni pričakovati, da bi vzgojni ukrep glede na mladoletnikovo duševno stopnjo in osebnostno strukturo dosegel svoj namen, oziroma, da bi bilo mogoče pričakovati, da bi to vplivalo na njegovo vzgojo, prevzgojo in pravilen razvoj (73. člen KZ). Glede predlaganega varnostnega ukrepa po 70.a členu KZ-1 pa je sodišče odločilo, da ga je glede na določbi četrtega odstavka 72. člena KZ in drugega odstavka 81. člena KZ mladoletniku mogoče izreči, da pa to v predmetni zadevi ne bi bilo smotrno. Ukrep se lahko izvršuje le na Enoti za forenzično psihiatrijo Oddelka za psihiatrijo UKC Maribor, kjer bi bilo zdravljenje zaradi prostorske stiske in dejstva, da so na oddelku nastanjeni le polnoletniki, težavno. Poleg tega mladoletnik trpi za duševno manjrazvitostjo, ki je ni mogoče zdraviti. Kot najustreznejšo rešitev je sodišče ocenilo namestitev mladoletnika v CUDV Radovljica, kamor je bil usmerjen na podlagi odločbe Zavoda za šolstvo. Tam prejema ustrezno terapijo, stanje je ocenjeno kot pozitivno, tudi na obiskih doma med vikendi ni bilo več težav. Namestitev je uspešna in to brez intervencije kazenskega sodišča. Predlagani ukrep je zato sodišče ocenilo kot nesmotrn, postopek zoper mladoletnika pa iz tega razloga ustavilo.

6. Državna tožilka se je v pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje zavzemala za izrek varnostnega ukrepa zoper mladoletnika, kar je višje sodišče zavrnilo z navedbo, da lahko državni tožilec predlog za izrek varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja na podlagi prvega odstavka 491. člena ZKP poda le zoper obdolženca, tj. polnoletno osebo. Zoper mladoletnika bi morala tožilka podati predlog za izrek vzgojnega zavodskega ukrepa, kar je tudi storila, zato pritožbeno vztrajanje pri izreku varnostnega ukrepa ni utemeljeno. Višje sodišče je kot pravilno ocenilo odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je postopek ustavilo iz razloga smotrnosti, ter zavrnilo pritožbo in potrdilo prvostopenjski sklep.

7. V zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovna državna tožilka nasprotuje stališču višjega sodišča, po katerem izrek varnostnega ukrepa iz 70.a člena KZ-1 mladoletniku ni mogoč, saj 491. člen ZKP, ki ureja izrekanje navedenega ukrepa, govori le o postopku zoper "obdolžence", torej izključno o polnoletnih osebah. Vložnica meni, da zgolj uporab pojma obdolženec ne pomeni, da se določba ne bi mogla uporabljati v postopku proti mladoletnikom. Na podlagi prvega odstavka 451. člena ZKP se določbe ZKP v postopku proti mladoletnikom uporabljajo, če niso v nasprotju z določbami poglavja o postopku proti mladoletnikom, tako nasprotje pa po stališču vrhovne državne tožilke ni podano. Meni, da materialni zakon izrek varnostnega ukrepa dovoljuje in se pri tem sklicuje na četrti odstavek 72. člena KZ, ki določa, da se lahko mladoletnim storilcem kaznivih dejanj izrečejo tudi varnostni ukrepi, razen prepovedi opravljanja poklica, če jim je izrečen vzgojni ukrep, denarna kazen ali mladoletniški zapor. Drugi odstavek 81. člena KZ pri tem izrecno določa, da lahko sodišče izreče vzgojni ukrep oddaje v zavod za usposabljanje namesto varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu. Vrhovna državna tožilka izpodbija tudi stališče, da mladoletniku, ki ni sposoben prisostvovati glavni obravnavi, ni mogoče izreči vzgojnega ukrepa oddaje v zavod po usposabljanje. Sklicuje se na določbo drugega odstavka 492. člena ZKP, ki ureja situacijo, ko v postopku za izrek varnostnega ukrepa obdolženec ne more prisostvovati obravnavi. Povabi se ga le, če je njegovo stanje tako, da je lahko navzoč pri glavni obravnavi. Če obdolženca ni mogoče zaslišati ali njegov zagovor ni razumljiv, se šteje, da predlogu za izrek varnostnega ukrepa nasprotuje. Meni, da bi lahko sodišče na tej podlagi mladoletniku, ki obravnavi ne more prisostvovati, izreklo tudi vzgojni ukrep oddaje v zavod za usposabljanje kot substitut za varnostni ukrep po 70.a členu KZ-1. Na tej podlagi vrhovna državna tožilka uveljavlja zgoraj navedene kršitve zakona.

8. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

9. Po drugem odstavku 483. člena ZKP senat s sklepom ustavi postopek v primerih, v katerih izda sodišče po 2., 3. ali 4. točki 357. člena ZKP sodbo, s katero obtožbo zavrne ali s katero obtoženca oprosti obtožbe (358. člen) kakor tudi, kadar spozna, da mladoletniku ne bi bilo smotrno izreči niti kazni niti vzgojnega ukrepa. Možnost ustavitve postopka zoper mladoletnika iz razloga smotrnosti je v ZKP predvidena zato, da senat upoštevaje mladoletnikovo osebnost, njegove psihične lastnosti in nagnjenja, njegovo prejšnje življenje, nagibe, iz katerih je storil kaznivo dejanje, pa tudi samo težo in naravo dejanja presodi, ali je v konkretnem primeru za zagotovitev vzgoje, prevzgoje in pravilnega razvoja mladoletnika smotrnejši izrek kazni, vzgojnega ukrepa ali pa ustavitev postopka. Senat ne more odločati povsem arbitrarno, saj je dolžan upoštevati namen vzgojnih ukrepov in kazni za mladoletnike, kot je opredeljen v 73. členu KZ, vendar ZKP senatu ne določa nobenih omejitev glede uporabe oportunitetnega načela, niti meril, kdaj sme na tej podlagi ustaviti kazenski postopek. V tem se presoja senata bistveno razlikuje od tiste, ki jo mora napraviti državni tožilec.2 Slednji je namreč pri odločitvi, ali bo zahteval uvedbo kazenskega postopka zoper mladoletnika, skladno s prvim, drugim in tretjim odstavkom 466. člena ZKP vezan na jasno določene pogoje.3

10. Procesna določba iz 483. člena ZKP vsebinsko ustreza materialnopravni ureditvi sankcioniranja mladoletnikov. Določba 72. člena KZ navaja kazenske sankcije, ki se »smejo izreči mladoletnikom«, s čimer je izhajajoč iz največje koristi mladoletnika izražena večja mera diskrecijskega odločanja v primerjavi z izrekanjem kazenskih sankcij polnoletnim. Predvsem se pri mladoletnikih ne zahteva enako kot pri polnoletnih, kjer mora biti za storjeno kaznivo dejanje izrečena kazen oziroma namesto kazni druga kazenska sankcija. Pri mladoletnikih je že za samo vodenje kazenskega postopka dovoljena oportuniteta kazenskega pregona v tem obsegu, da sme državni tožilec odstopiti od pregona zoper mladoletnika tudi iz razlogov smotrnosti oziroma sme sodišče iz istega razloga samo kazenski postopek ustaviti. Standardna pravila OZN o kazenskem pravosodju za mladoletnike, t. i. pekinška pravila (Resolucija OZN, 1985) v svojem 6. členu na splošno v zvezi s sankcioniranjem mladoletnikov priporočajo primerno uporabo diskrecijske pravice na vseh stopnjah pravnega postopka in na raznih ravneh pravosodnega obravnavanja mladoletniku, vključujoč preiskavo, kazenski pregon, sojenje in spremljanje vzgojnih ukrepov.4

11. Presoje, da se postopek iz razlogov smotrnosti ustavi, razen če bi šlo za arbitrarno (samovoljno) odločitev, ki bila sprejeta na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev, z zahtevo za varstvo ni mogoče uspešno izpodbiti. To bi nasprotovalo ureditvi, ki jo pozna ZKP in izhaja tudi iz materialnopravnih določb, po kateri senat za mladoletnike pri presoji, ali naj postopek zaradi smotrnosti ustavi, odloča po oportunitetnem načelu. Odločitev o ustavitvi postopka iz razloga smotrnosti je primerljiva z odmero sankcije polnoletnim storilcem kaznivih dejanj, le da je zaradi specifik mladoletniškega kazenskega prava in namena, ki ga ta zasleduje, takšna možnost ustavitve dodatno predvidena. Primernosti izrečene kazni z zahtevo za varstvo ni mogoče izpodbijati.5 Enako velja tudi za presojo, ali je postopek zoper mladoletnika smotrn.

12. V predmetni zadevi je nosilni razlog (ratio decidendi) za ustavitev postopka, ravno presoja, da postopek zoper mladoletnika ne bil smotrn. Sodišči sta sicer zavzeli stališča glede dovoljenosti izrekanja vzgojnih oziroma varnostnih ukrepov neprištevnemu mladoletniku, ki jim tožilka sedaj nasprotuje, vendar sta te to storili obiter dictum. Ugotovitev kršitev kazenskega zakona in določb ZKP, za kar se zavzema vrhovna državna tožilka, pa bi samo po sebi pomenilo tudi, da se je Vrhovno sodišče opredelilo tudi o tem, ali sta nižji sodišči pri odločitvi za ustavitev postopka iz razlogov smotrnosti ravnali pravilno. To vprašanje, razen če bi šlo za arbitrarno odločitev, ne more biti predmet presoje s tem izrednim pravnim sredstvom, zato se Vrhovno sodišče do drugih zatrjevanih kršitev materialnega zakona in določb kazenskega postopka ni opredelilo.

C.

13. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je zahteva neutemeljena, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

1 Določba se v celoti glasi: "Kazni in zavodski ukrepi se smejo izreči mladoletniku samo po glavni obravnavi. Drugi vzgojni ukrepi se mu smejo izreči tudi na seji senata." 2 Horvat Štefan, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, d.o.o., 2004, str. 1018. 3 466. člen ZKP se v relevantnem delu glasi:(1) Kadar gre za kaznivo dejanje, za katero je predpisana kazen zapora do treh let ali denarna kazen, lahko državni tožilec odloči, da ne bo zahteval uvedbe kazenskega postopka, čeprav so dokazi, da je mladoletnik storil kaznivo dejanje, če glede na naravo kaznivega dejanja in okoliščine, v katerih je bilo storjeno, ter glede na mladoletnikovo prejšnje življenje in njegove osebne lastnosti spozna, da postopek proti njemu ne bi bil smotrn. Za ugotovitev teh okoliščin lahko zahteva državni tožilec sporočila od mladoletnikovih staršev oziroma skrbnika ter od drugih oseb in ustanov; če je potrebno, pa lahko pokliče te osebe in tudi mladoletnika na državno tožilstvo, da zve take okoliščine neposredno od njih. Prav tako lahko zahteva mnenje o smotrnosti postopka proti mladoletniku tudi od organa socialnega varstva.(2) Pod pogoji iz prejšnjega odstavka ter 161.a in 162. člena tega zakona sme državni tožilec odločiti, da bo odstopil ovadbo v poravnavanje ali odložil kazenski pregon.(3) Kadar je izvrševanje kazni ali vzgojnega ukrepa v teku, sme državni tožilec odločiti, da ne bo zahteval uvedbe kazenskega postopka za drugo mladoletnikovo kaznivo dejanje, če glede na težo tega kaznivega dejanja ter glede na kazen oziroma vzgojni ukrep, ki se izvršuje, postopek in izrek kazenske sankcije zanj ne bi imela smisla. 4 Bele Ivan, Kazenski zakonik s komentarjem (splošni del), GV Založba, d.o.o., 2001, str. 424-5. 5 Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 30850/2010 z dne 21. 8. 2014.