Jedro

Na osnovi 948. člena ZOR je sodna praksa izoblikovala stališče, da se zavarovalnina, izplačana na podlagi kolektivnega nezgodnega zavarovanja, všteva v odškodnino le v primeru, če je bila zavarovalna premija plačana iz sredstev delodajalca oziroma pravne osebe. V takšnem primeru se namreč domneva, da je bilo sklenjeno zavarovanje pred odgovornostjo, zato oškodovanec ne more imeti upravičenj iz obeh pravnih temeljev, odškodninskega in zavarovalnega.

Izrek

Revizija tožeče stranke zoper odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka, ki se nanaša na plačilo 23,78 EUR odškodnine za premoženjsko škodo, se zavrže. Revizija tožene stranke zoper sklep sodišča druge stopnje o delni razveljavitvi prvostopenjske sodbe se zavrže. Reviziji tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje ob znižanju odškodnine za nepremoženjsko škodo še za 282,99 EUR v prvi alinei prve točke izreka spremeni tako, da se glasi: „Pritožbama tožeče in tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - delno spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 18.897,45 EUR z zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2002 do 27. 6. 2003 po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, zmanjšani za temeljno obrestno mero, od 28. 6. 2003 dalje pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, ter ji v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v znesku 3.724,45 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka, presežni tožbeni zahtevek za plačilo nadaljnjih 16.596,20 EUR s pripadki in zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od dosojenega zneska 18.897,45 EUR od 16. 2. 1998 do 27. 6. 2003 (razen v delu od 1. 1. 2002 do 27. 6. 2003 priznanih zamudnih obresti po predpisani obrestni meri, zmanjšani za temeljno obrestno mero) pa se zavrne.“ Sicer se reviziji zavrneta.

Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Revizijsko sodišče je v tej zadevi že odločalo. Presodilo je, da opravljanje vojaške vaje hitrega snemanja pribora za minomet (4 kg težke torbice) ne predstavlja nevarne dejavnosti, za katero bi država odgovarjala objektivno. Gre za povsem enostavno in v vsakdanjem življenju pogosto opravilo, za katerega ni potrebna posebna skrbnost in pazljivost. Tudi okoliščine, da je bil tožnik preutrujen, v popolni vojaški opremi, nepopolno usposobljen in je moral vajo opraviti čim hitreje, niso v takšni vzročni zvezi z vajo, da bi jo naredile posebej nevarno, pri čemer je kriterij nevarnosti za povprečnega vojaka višji od tistega, ki velja za občane. S sklepom II Ips 455/2002 z dne 22. 5. 2003 je reviziji toženke ugodilo, sodbi nižjih sodišč razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, da se opredeli tudi do zatrjevane krivdne odgovornosti toženke.

2. V ponovljenem sojenju je prvostopenjsko sodišče prisodilo tožniku odškodnino v višini 25.872,14 EUR z obrestmi po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, zmanjšani za temeljno obrestno mero, in sicer za čas od 1. 1. 2002 do 27. 6. 2003, od 28. 6. 2003 dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in toženki naložilo v plačilo tožnikove pravdne stroške. V presežku za še zahtevanih 9.621,51 EUR in v presežnem obrestnem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo, zavrnilo pa je tudi zahtevek za plačilo mesečne rente v znesku 250,37 EUR.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbama pravdnih strank delno ugodilo. Odškodnino je znižalo na znesek 19.180,44 EUR ter spremenilo odločitev o plačilu stroškov pravdnega postopka, odločitev glede zahtevka za plačilo mesečne rente pa je razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem je pritožbi zavrnilo ter v izpodbijanem, a nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Odločilo je, da mora toženka povrniti tožniku stroške pritožbenega postopka.

4. Proti tej odločitvi vlagata revizijo obe pravdni stranki. Tožnik izpodbija drugostopenjsko odločbo v delu, v katerem ni bilo v celoti ugodeno njegovi pritožbi, in v delu, v katerem je bilo ugodeno toženkini pritožbi. Predlaga, da revizijsko sodišče drugostopenjsko odločbo spremeni tako, da se njegovi pritožbi ugodi in tožbenemu zahtevku v celoti stroškovno ugodi. V pretežnem delu revizije izpodbija odločitev po temelju. Navaja, da je sicer z ugodilnim delom sodbe zadovoljen, vendar pa vseeno izpostavlja določene kršitve, da ga vrhovno sodišče ne bi izigralo, če bi sprejelo zanj neugodno odločitev. Na tak način si skuša zagotoviti tudi pravno varstvo v postopku z ustavno pritožbo. Meni, da se sodišči nista opredelili do vseh zatrjevanih pravno relevantnih dejstev. Ravnali sta samovoljno in arbitrarno ter tako kršili njegove ustavne pravice do enakosti, enakopravnosti in poštenega sojenja. Opozarja, da je bilo tudi materialno pravo zmotno uporabljeno, saj bi mu morali sodišči za vse oblike nepremoženjske škode priznati odškodnino v celotnih zneskih skupaj z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišči nista v zadostni meri upoštevali, da trpi srednje močne bolečine vsakodnevno, ob spremembi vremena in zaležanju, ob večjih obremenitvah pa trpi nekajdnevne močne bolečine. Prav tako ni bila v zadostni meri ovrednotesna okoliščina, da je prestajal sekundarni strah dve leti ter da je glede dolgoročnih posledic poškodbe še vedno zaskrbljen. Ne zmore nobenih aktivnosti, pri katerih so potrebne obremenitve leve roke in rame.

5. Toženka vlaga revizijo iz vseh revizijskih razlogov ter predlaga, da ji revizijsko sodišče ugodi in naloži tožniku v plačilo vse njene pravdne stroške. Meni, da je višje sodišče pri obravnavanju rentnega zahtevka zagrešilo bistveno kršitev pravil postopka po prvem odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj je preširoko razlagalo 285. člen ZPP in s tem poseglo v načelo enakopravnega obravnavanja strank. S odišči sta bistveno kršili tudi določbo 286. člena ZPP, ker sta odločitev oprli na nova dejstva, ki niso bila zatrjevana najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo. Nova dejstva predstavljajo ugotovitve, da je tožnika zalival znoj, da je bil brez zadostne tekočine, izčrpan do konca, da je od utrujenosti videl mavrico in bele pike. Ravno na podlagi novih dejstev pa je izvedenec F. V. dopolnil svoje mnenje in prišel do zaključka, da je bil tožnik lahko preutrujen. Toženka ne vidi vzročne zveze med utrujenostjo tožnika in nastalo škodo, vzroka za škodni dogodek pa po njenem mnenju ni mogoče pripisati niti merjenju časa pri izvedbi vaje. Pri odmeri odškodnine sta sodišči zmotno uporabili materialno pravo, saj bi bila po mnenju toženke primerna odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem le odškodnina v višini 6.000 EUR, medtem ko za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti sodišči ne bi smeli prisoditi višje odškodnine kot 7.000 EUR. Opustitev športnih aktivnosti in zamišljenega poklica tožnika je namreč posledica poškodbe iz leta 1999 in ne izpaha rame. Odločitev višjega sodišča je materialno zmotna tudi iz razloga, ker pri odmeri odškodnine ni upoštevalo izplačane zavarovalnine iz naslova kolektivnega nezgodnega zavarovanja (35.674 SIT v revaloriziranem znesku). S tem je zagrešilo še bistveno kršitev pravil postopka, ker odstopa od že izoblikovane sodne prakse ni obrazložilo (sodba VS RS VIII Ips 132/2001 z dne 11. 6. 2002, sklep VS RS II Ips 619/2004 z dne 13. 7. 2006).

6. Reviziji sta bili po 375. členu ZPP vročeni nasprotnima strankama in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Toženka na revizijo tožnika ni odgovorila, tožnik pa v odgovoru na revizijo toženke predlaga njeno zavrženje oziroma zavrnitev. Meni, da revizija toženke ni dovoljena, v kolikor izpodbija sklep sodišča druge stopnje. Revizija je tudi nepopolna in nerazumljiva ter nesposobna za obravnavo.

7. Revizija tožnika zoper odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka, ki se nanaša na plačilo odškodnine za premoženjsko škodo, ter revizija toženke zoper razveljavitveni sklep sodišča druge stopnje nista dovoljeni. Sicer je revizija toženke delno utemeljena, revizija tožnika pa neutemeljena.

**O nedovoljenosti revizij obeh pravdnih strank:**

8. Tožnik je poleg zahtevka za povrnitev nepremoženjske škode uveljavljal tudi zahtevek za povrnitev premoženjske škode. Zahtevka se opirata na različno dejansko in pravno podlago, zato se po drugem odstavku 41. člena ZPP dovoljenost revizije presoja za vsak zahtevek ločeno in ne po seštevku vrednosti zahtevkov. Ker je v premoženjskih sporih revizija dovoljena le, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR (drugi odstavek 367. člena ZPP), s sodbo sodišča druge stopnje pa je bil zavrnjen zahtevek tožnika iz naslova premoženjske škode za znesek 23,78 EUR, revizija proti temu delu sodbe ni dovoljena, zato jo je revizijsko sodišče zavrglo (377. člen ZPP).

9. Toženka med drugim izpodbija tudi sklep sodišča druge stopnje, s katerim je višje sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo in razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje glede odločitve o zahtevku za plačilo mesečne rente v znesku 250,37 EUR ter v tem obsegu vrnilo zadevo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Ker izpodbijani s klep ne predstavlja sklepa, s katerim bi se postopek pravnomočno končal, revizija toženke zoper tak sklep ni dovoljena, zato jo je revizijsko sodišče v tem delu zavrglo (377. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 384. člena ZPP).

**O (ne)utemeljenosti revizij obeh pravdnih strank:**

10. Tožnik s pretežnim delom revizije izpodbija odločitev glede podlage odškodninske odgovornosti. Ker je tožnik po temelju v celoti uspel, po mnenju revizijskega sodišča nima pravnega interesa za vložitev revizije glede tega dela odločitve, obstoj pravnega interesa pa je ena od predpostavk dopustnosti revizije (drugi odstavek 374. člena ZPP). Revizijske navedbe, ki so podane v zvezi s tem delom odločitve, tako za presojo niso pomembne, zato se revizijskemu sodišču do njih ni treba opredeljevati (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 383. členom ZPP).

11. Čeprav so bila v ponovljenem postopku ugotovljena nekatera nova dejstva (da je na tožnikovo levo ramo delovala sila 16,70 kp v 0,51 sekunde; da tožnik v tako kratkem času ni mogel odreagirati; visoke temperature v času izvajanja vojaških vaj; fizična obremenjenost tožnika), po mnenju revizijskega sodišča aktivnost, pri kateri se je tožnik poškodoval, ni dosegala praga pravnega standarda dejavnosti, iz katere bi izvirala večja škodna nevarnost za udeležence (pri tem se v celoti sklicuje na razloge, ki jih je v tej zadevi že navedlo v sklepu II Ips 455/2002 z dne 22. 5. 2003). Kljub temu pa je odločitev nižjih sodišč pravilna, saj sta utemeljenost zahtevka presodili tudi z vidika krivdne odgovornosti toženke (prvi odstavek 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl., ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 83/2001 in 40/2007; v nadaljevanju ZOR). Svoje stališče sta oprli na očitek toženki, da ni bila dovolj skrbna pri načrtovanju in organizaciji usposabljanja vojakov, da je malomarno presodila pogoje za izvajanje konkretnih vojaških vaj ter da je vztrajala pri izvedbi vaj v izrednih okoliščinah. Pravilno sta presodili, da je v množici dejavnikov, ki so delovali v času škodnega dogodka, odločilen in pravno upošteven vzrok za nastalo škodo mogoče iskati le v ravnanju toženke. Utrujenost tožnika je bila le eden od pogojev, ugodnih za nastanek škode, ključno pa je dejanje toženke, saj sicer do škode ne bi prišlo. Revizijske navedbe toženke, ki sodiščema očitajo napačno presojo vzroka za škodni dogodek, so tako neutemeljene.

12. Revizijsko sodišče ugotavlja, da ni podana v reviziji toženke očitana kršitev 286. člena ZPP. Potrebno je namreč razlikovati med navedbami strank, ki so del trditvenega gradiva, ki ga sme sodišče vzeti za podlago svoje odločbe (7. in 212. člen ZPP), in med izpovedbo strank, s katero se strankine navedbe o dejstvih dokazujejo (257. člen ZPP). Višje sodišče je pravilno pojasnilo, da je tožnik že v pripravljalni vlogi z dne 9. 9. 1998 navajal, da so bili vojaki zaradi dolgih pohodov močno utrujeni, na prvem naroku za glavno obravnavo 9. 3. 2001 pa je navedel, da je bil v stanju popolne izmučenosti in ni čutil več svojih rok in nog. V okviru te trditvene podlage je prvostopenjsko sodišče ugotavljalo dejansko stanje in je tožnikovo izpoved na naroku dne 15. 6. 2007 o tem, da ga je zalival znoj, da je bil brez zadostne tekočine, izčrpan do konca, da je videl mavrico in bele pike, pravilno štelo le za natančnejšo pojasnitev sicer pravočasno zatrjevanih dejstev.

13. Reviziji neutemeljeno izpodbijata višino prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. Drugo načelo zahteva, da se pri odmeri odškodnine gleda na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Sodišči sta ugotovili, da je tožnik utrpel izpah leve rame. Podroben obseg vseh oblik nepremoženjske škode je razviden iz razlogov sodb prvostopenjskega in višjega sodišča. Revizijsko sodišče je pri odločanju o reviziji vezano na relevantno dejansko stanje, kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in glede katerega je bil uspešno opravljen preizkus pritožbenega sodišča (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato ni upoštevalo tožnikovih revizijskih navedb glede trajanja in intenzivnosti bodočih telesnih bolečin, glede trajanja sekundarnega strahu ter glede težav pri vsakodnevnih aktivnostih. Za navedene trditve namreč ni podlage v ugotovljenem dejanskem stanju. Nedopustno izpodbijanje dejanskih ugotovitev pa predstavlja tudi očitek toženke, da je opustitev športnih aktivnosti in tožnikovega zamišljenega poklica mogoče pripisati poškodbi iz leta 1999 in ne obravnavanemu škodnemu dogodku.

14. Za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je bila tožniku prisojena odškodnina v znesku 8.345,85 EUR, za strah 834,59 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa odškodnina v višini 10.000 EUR. Skupno prisojena odškodnina v znesku 19.180,44 EUR pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, 23,5 takratnih povprečnih neto plač. Po presoji revizijskega sodišča sta sodišči pravilno upoštevali merila iz 200. člena ZOR, t ožnikovo škodo pa sta ustrezno uvrstili v širši okvir s primerjavo odškodnin za podobne vrste škode in z upoštevanjem razmerij med manjšimi in večjimi škodami. Takšna odškodnina tudi po oceni revizijskega sodišča predstavlja pravično zadoščenje za tožniku nastalo nepremoženjsko škodo, zato se reviziji neutemeljeno zavzemata za njeno zvišanje oziroma znižanje.

15. Utemeljen pa je očitek toženke, da bi morali sodišči zavarovalnino, ki je bila tožniku izplačana na osnovi kolektivnega nezgodnega zavarovanja, upoštevati pri odmeri odškodnine. ZOR je v 948. členu izrecno predpisal kumuliranje odškodnine in zavarovalnine iz osebnega zavarovanja, razen če je to zavarovanje sklenjeno kot zavarovanje pred odgovornostjo. Na osnovi te določbe je sodna praksa (prim. Načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča SRS iz leta 1983; Poročilo o sodni praksi VS SRS št. 1/84; sodba in sklep VS RS VIII Ips 132/2001 z dne 11. 6. 2002; sodba in sklep VS RS II Ips 116/2006 z dne 25. 10. 2007) izoblikovala stališče, da se zavarovalnina, izplačana na podlagi kolektivnega nezgodnega zavarovanja, všteva v odškodnino le v primeru, če je bila zavarovalna premija plačana iz sredstev delodajalca oziroma pravne osebe. V takšnem primeru se namreč domneva, da je bilo sklenjeno zavarovanje pred odgovornostjo, zato oškodovanec ne more imeti upravičenj iz obeh pravnih temeljev, odškodninskega in zavarovalnega. Glede na trditve toženke, da je tožnik iz naslova kolektivnega nezgodnega zavarovanja prejel zavarovalnino v znesku 35.674,00 SIT oziroma 148,86 EUR ter da je premijo za to zavarovanje plačevala toženka, čemur tožnik niti ni oporekal, bi morali nižji sodišči ob pravilni interpretaciji 948. člena ZOR in upoštevaje stališča sodne prakse zaključiti, da je bilo kolektivno nezgodno zavarovanje sklenjeno kot zavarovanje pred odgovornostjo. Zavarovalnino, izplačano 17. 10. 1996, je tako treba odšteti od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo. Kot pravilno opozarja toženka, je pri tem treba upoštevati zavarovalnino v revaloriziranem znesku, ki na dan izdaje prvostopenjske sodbe (15. 6. 2007) znaša 282,99 EUR. Podlago za valorizacijo predstavlja drugi odstavek 189. člena ZOR, ki določa, da se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe, razen če zakon ne odreja kaj drugega. Kadar je del odškodninske obveznosti plačan vnaprej, ni odločilen nominalni znesek plačila, temveč delež, v katerem je odškodninska obveznost s plačilom prenehala. Izračun deleža obveznosti, ki je s plačilom prenehal, pa je mogoče doseči le z valorizacijo delnega plačila. Po vštetju revaloriziranega zneska zavarovalnine v prisojeno odškodnino toženka dolguje tožniku znesek v višini 18.897,45 EUR. Revizijsko sodišče je tako reviziji toženke delno ugodilo in sodbo pritožbenega sodišča spremenilo tako, kot izhaja iz tretje točke izreka te odločbe (prvi odstavek 380. člena ZPP).

16. Nepravilnosti pa ni mogoče očitati odločitvi o obrestnem delu zahtevka. Odločitev temelji na Načelnem pravnem mnenju VS RS z dne 26. 6. 2002 (Pravna mnenja 1/02), zato se tožnik neutemeljeno zavzema za priznanje obresti od vložitve tožbe oziroma od 16. 2. 1998. 17. Ker niso podani uveljavljani revizijski razlogi, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP v ostalem delu reviziji pravdnih strank kot neutemeljeni zavrnilo.

18. V skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče obravnavalo stroške vsega postopka. Pri tem v odločitev o stroških prvostopenjskega in pritožbenega postopka ni posegalo, saj je ocenilo, da minimalni uspeh pravdnih strank po delni ugoditvi reviziji toženke ne narekuje drugačne porazdelitve stroškov med pravdnima strankama. Ker je toženka z revizijo uspela le s sorazmerno majhnim delom in zaradi tega niso nastali nobeni posebni stroški, je revizijsko sodišče odločilo, da krije sama svoje stroške revizijskega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP). Tudi tožnik trpi sam svoje stroške revizijskega postopka, saj z revizijo ni uspel, stroški sestave odgovora na revizijo pa niso bili potrebni, saj odgovor glede na svojo vsebino ni prispeval k rešitvi zadeve (prvi odstavek 155. člena ZPP).