Jedro

Vojaške vaje same po sebi ne pomenijo nevarne dejavnosti, so pa lahko podlaga za krivdno odgovornost tožene stranke, če so pri izvajanju vaje podane takšne opustitve, ki so v vzročni zvezi z nastalo škodo. Temeljni očitki, na katerih je sodišče prve stopnje gradilo krivdno odgovornost tožene stranke, so pomanjkljiva skrbnost pri načrtovanju in organizaciji usposabljanja vojakov v konkretnem primeru, malomarna presoja pogojev za izvajanje konkretnih vojaških vaj ter vztrajanje pri nadaljevanju izvajanja vaj v okoliščinah, ko je bil tožnik zaradi prevelikih telesnih naporov in zaradi temperaturne pregretosti preutrujen oziroma telesno in duševno izčrpan.

Izrek

Pritožbama tožeče in tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: delno spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 19.180,44 EUR z zamudnimi obrestmi od 01.01.2002 do 27.06.2003 po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, zmanjšani za temeljno obrestno mero, od 28.06.2003 dalje pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, ter ji v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v znesku 3.724,45 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka, presežni tožbeni zahtevek za plačilo nadaljnjih 16.313,21 EUR s pripadki in zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od dosojenega zneska 19.180,44 EUR od 16.02.1998 do 27.06.2003 (razen v delu od 01.01.2002 do 27.06.2003 priznanih zamudnih obresti po predpisani obrestni meri, zmanjšani za temeljno obrestno mero) pa se zavrne; delno razveljavi glede zahtevka za plačilo mesečne rente v znesku 250,37 EUR do vsakega 5. dne v mesecu za pretekli mesec, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratnega neplačanega zneska mesečne rente od dneva njegove zapadlosti do plačila in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Nadaljnji pritožbi tožeče stranke in tožene stranke se zavrneta in se v izpodbijanem nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 193,36 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku odškodnino v višini 25.872,14 EUR skupaj z obrestmi po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, zmanjšani za temeljno obrestno mero in sicer za čas od 1.1.2002 do 27.6.2003, od 28.6.2003 dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter mu povrniti pravdne stroške v znesku 1.080,37 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje. V presežku za še zahtevanih 9.621,51 EUR s pripadki ter za plačilo mesečne rente v znesku 250,37 EUR in v presežnem obrestnem delu pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Proti takšni sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki.

Tožnik se je iz vseh pritožbenih razlogov iz I. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožil zoper zavrnilni del sodbe in izrek o stroških postopka. Navedel je, da je podana bistvena kršitev postopkovnih določb, ker sodišče ni obravnavalo in zavzelo stališča o vseh za pravilno sodbo odločilnih in po tožniku zatrjevanih dejstvih. Tožnik je namreč zatrjeval, da je tožena stranka odškodninsko odgovorna ne le iz razloga, kot ga je ugotovilo prvostopno sodišče (ker je v ugotovljenih okoliščinah fizične in duševne preutrujenosti od tožnika nedopustno zahtevala nadaljevanje izvajanja nevarnih hitrostnih vaj v takih izrednih razmerah, ko niso bili zagotovljeni pogoji za zadostno varnost), pač pa tudi zato, ker tožniku kljub temu, da je v stanju popolne telesne in duševne izčrpanosti toženko zaprosil, da mu dovoli prenehati z nadaljevanjem izvajanja vaje, tega ni dovolila. O teh dejstvih je izpovedal tožnik, njegovo izpovedbo pa so potrdile priče. Sodišče do teh okoliščin ni zavzelo stališča, zato je sodba v tem delu brez razlogov o odločilnih dejstvih, dejansko stanje pa je zmotno in nepopolno ugotovljeno. Tožnik prvi odstavek na strani ... sodbe razume kot ugotovitev in zaključek sodišča, da je šlo v danem primeru za okoliščine povečane nevarnosti, zaradi katerih je tožena stranka tožniku tudi objektivno odškodninsko odgovorna. Sodišče v sodbi ugotavlja, da od tožnika kot od devetnajstletnega vojaka s poklicno izobrazbo ni mogoče zahtevati, da bo predvidel, kam lahko pripelje vztrajanje pri izvedbi vaj v konkretnih pogojih izmučenosti, obremenitve in dehidracije in da bi pravilno ocenil situacijo ter pravočasno odstopil od izvajanja vaje, do česar bi teoretično imel pravico. Takšne ugotovitve so deloma zmotne, saj jih je razumeti, kot da je tožnik zaradi mladostne neizkušenosti prostovoljno vztrajal na izvajanju vaje, kar nikakor ne drži. Tožnik je vse izredne okoliščine zaznal in jih tudi pravilno ocenil in je nadrejenega prav zato večkrat opozoril, da ne zmore nadaljevati vaj, večkrat ga je zaprosil, da mu dovoli odstopiti od vaje, ta pa je to zavrnil. Tožena stranka priznava, da bi bil odstop od vaje pravica vojakov in je dokazano, da jim je tožena stranka to pravico po F. grobo kršila. Tega sodišče ne ugotavlja in je glede tega dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Zmotna je torej ugotovitev sodišča, da so tožnik in ostali nadrejenega zgolj opozarjali, da ne zmorejo več. Ne gre zgolj za hudo malomarnost, pač pa za naklepno škodno ravnanje. Nadalje je sodišče ugotovilo temperaturno pregretost, manjka pa ugotovitev, da znaša zgornja še dopustna temperatura za izvajanje tovrstnih vaj 29 stopinj celzija. Prav tako ni ugotovilo, da je bila nevarnost za poškodbe bistveno povečana. Tožnik je izpodbijal tudi odmero primerne denarne odškodnine za nematerialno škodo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Nadalje je navedel, da je sodišče bistveno kršilo postopkovne določbe v zvezi z odločitvijo glede rentnega zahtevka in zahtevka za povrnitev stroškov zdravniškega potrdila in potnih stroškov. Sodišče bi moralo, če je štelo, da tožnik v zvezi z rentnim zahtevkom in zahtevkom za povrnitev premoženjske škode ni podal vseh za ugotovitev dejanskega stanja odločilnih trditev, tožnika skladno z določilom 285. člena ZPP pozvati, da poda oziroma dopolni navedbe in dokazne predloge v zvezi s temi zahtevki, ne pa da je šele v sodbi zaključilo, da ni bilo dovolj zatrjevanih dejstev in dokaznih predlogov. V tožbi je bilo navedeno, da tožnik v času od vložitve tožbe ni delal in ne dela, torej je jasno, da znaša škoda in s tem mesečna renta toliko, kot bi vsak mesec zaslužil, če bi delal na delovnem mestu strojnega mehanika, za katerega se je izobrazil. Koliko znaša takšna plača, je stvar uporabe materialnega prava, saj je višina teh plač določena v kolektivnih pogodbah. Nenazadnje je tožnik predložil tudi dokazila o svojih dejanskih dohodkih, ko je zaprosil za oprostitev plačila stroškov postopka. Glede na to, da je sodišče zaključilo, da je zahtevek po temelju podan, bi moralo izdati o tem vmesno ugodilno sodbo in bi šele v nadaljevanju sojenja obravnavalo višino teh zahtevkov. Tudi ne drži, da sodišče ni moglo ugotoviti, koliko znaša višina kilometrine za prevoz 2x C. in kolikšen je strošek za zdravniško potrdilo. Splošno znano in na spletnih straneh ZZZS objavljeno dejstvo je, da je znašal strošek takega potrdila v letu 1998 2.400,00 SIT, prav tako je splošno znano, koliko kilometrov je od tožnikovega kraja do C. Sodišče bi moralo ugoditi temu zahtevku, saj gre za splošno znana dejstva, ki jih ni potrebno posebej zatrjevati. Glede stroškovne odločitve pa je navedel, da je tožnikov uspeh po višini glede na vrednost spora (35.493,65 EUR in pcto. za mesečno rento 15.022,20 EUR) 51,22%. Prav tako je bil sporen tudi temelj zahtevka, glede katerega je tožnik v celoti uspel, zato bi moralo sodišče ugotavljati uspeh tako po temelju kot višini, tako da je uspeh tožnika 75,61%. Poleg tega je sodišče kršilo določilo 162. člena ZPP. Tožena stranka, ki je državni organ, enako tudi pravobranilstvo, ni upravičena do stroškov v višini nagrade po Odvetniški tarifi (v nadaljevanju OT). Tudi sicer je tožena stranka upravičena le do povrnitve potrebnih stroškov za odgovor na tožbo in prvo pripravljalno vlogo, ne pa tudi za nadaljnje vloge. Tudi stroški posvetov s stranko in obvestil stranki so nepotrebni stroški, saj pravobranilstvo ni pooblaščenec, pač pa zakoniti zastopnik stranke, ki oblikuje in izjavlja voljo namesto stranke. Predlagal je, da sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih ustrezno spremeni.

Tožena stranka pa je iz vseh pritožbenih razlogov iz I. odstavka 338. člena ZPP izpodbijala prisodilni del sodbe in posledično odločitev o stroških postopka. Navedla je, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je tožnik utrpel škodo, ko je bil zaradi prevelikega telesnega napora in temperaturne pregretosti telesno in duševno izčrpan. Dejstvo, da je bil tožnik telesno in duševno izčrpan, namreč ni izkazano, saj je izvedenec v izvedenskem mnenju ugotovil, da nima podatkov o stanju tožnikove telesne izčrpanosti. Iz izvedenčevih ugotovitev izhaja le to, da so bile terenske vojaške vaje zaradi telesnih in toplotnih obremenitev velik napor za tožnika, možnost za poškodbe je bila zato večja in pri tožniku je bila zmanjšana učinkovitost miselnih funkcij, pozornost ter koordinacija gibov. Ob tem je ponovno poudariti, da je namen vojaškega urjenja usposobiti vojaške obveznike za ustrezno ravnanje v vojni, zato je bilo premagovanje nevarnosti, prilagajanje posebnim razmeram in izpolnjevanje telesnih zmogljivosti bistveni namen vojaškega usposabljanja. Tožnik je v ponovljenem postopku na prvi stopnji izpovedal, da je bil hudo utrujen, nikakor pa ni govoril o psihični in telesni izčrpanosti, da ga je zalival znoj, da je bil brez zadostne tekočine, da je bil izčrpan do konca, da je videl pike in mavrico od utrujenosti. Navedene trditve so nova dejstva, ki niso bila zatrjevana na prvem naroku za glavno obravnavo, zato je sodišče prve stopnje kršilo določila 286. člena ZPP in je podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Vrhovno sodišče, ki je odločalo o temelju, je poudarilo, da je sicer ugotovljena preutrujenost tožnika zaradi pohodov po vročini prejšnjega in istega dne, vendar je zaključilo, da to ni v vzročni povezavi z nastalo škodo. Enako velja za merjenje časa. Izvedenec je na glavni obravnavi dopolnil mnenje na podlagi teh novih dejstev in prišel do zaključka, da je bil tožnik lahko preutrujen, medtem ko sodišče navaja, da je izvedenec ugotovil, da je bil tožnik preutrujen. Ob tem se postavi vprašanje, ali je izraz preutrujen identičen z izrazom izčrpan. Ker je sodišče dopolnjeno izvedensko mnenje in tožnikovo izpovedbo sprejelo kot odločilna dejstva, na podlagi katerih je utemeljilo krivdno odgovornost tožene stranke, je bistveno kršilo postopkovne določbe, in sicer 14. točko II. odstavka 339. člena ZPP. Nadalje je zmotno in nepopolno ugotovilo, da je šlo za hitrostno vajo in da je imel tožnik na razpolago premalo tekočine. Navedeno ne drži, saj je priča F. izpovedala, da uradnega merjenja časa pred ocenjevanjem za vojno evidenco dolžnosti ni bilo. Vojaki so imeli po pohodu kosilo in popoldansko malico, tako da je tožnik pridobil dodatno tekočino, za katero ni nujno, da je bila voda. Odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo je absolutno previsoka. Izvedenec pri telesnih bolečinah ni upošteval dejstva, da je tožnik 12.3.1999 utrpel tudi eksplozivno poškodbo prstov leve roke, ter ugotovitve, da bo v primeru, da bo prišlo do ponovnega izpaha rame, potreba operacija in da je bilo tožniku svetovano izvajanje intenzivnih vaj mišic prsnega koša. Prav tako ni upoštevalo dejstva, da je tožnik sicer desničar, poškodovana pa je bila leva rama. Glede tožnikove omejitve v zvezi z rekreativno dejavnostjo je sodišče upoštevalo vse vrste športa, s katerimi se je ukvarjal v šoli, čeprav je tožnik omenjal le jadralno letalstvo in plavanje. Tudi ne more izključno veljati, da mu je poškodba preprečila poklicno pot. Pri odmeri odškodnine za strah pa sodišče ne bi smelo dati tolikšne teže izjavam dr. V. Sodišče tudi ni sprejelo ugovora tožene stranke glede izplačila odškodnine iz naslova kolektivnega nezgodnega zavarovanja, ki ga je sklenila tožena stranka in plačevala tudi premije. Glede na to, da je tožena stranka sama plačnik premije po tem zavarovanju, je izplačane zneske potrebno upoštevati (tako sodba Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 132/2001 in sklep istega sodišča II Ips 619/2004). Predlagala je, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo ustrezno spremeni.Tožnik je odgovoril na pritožbo tožene stranke in predlagal njeno zavrnitev, tožena stranka pa ni vložila odgovora na pritožbo nasprotne stranke.

Obe pritožbi sta delno utemeljeni.

O pritožbah obeh strank glede temelja odškodninske odgovornosti: Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da se je tožnik poškodoval pri izvajanju vojaške vaje na terenu, ko si je pri snemanju 4 kg težke torbe s priborom za minomet, ki jo je nosil pripeto na jermenu preko rame, izpahnil levo ramo. Tožnik je utrpel škodo, ko je bil zaradi izpolnjevanja zadane naloge v okviru obveznega vojaškega usposabljanja telesno in duševno izčrpan zaradi prevelikega telesnega napora (zaradi pohoda in nošenja bremen) in zaradi temperaturne pregretosti. Zaključilo je, da je tožnik dokazal, da je prišlo do škodnega dogodka v okoliščinah, ko je bil preutrujen, noge so mu klecale, opravljati pa je moral po ukazu nadrejenega poveljnika F. vajo na čas. Po oceni prvostopnega sodišča gre za razmere, ki bi jih tožena stranka morala predvideti in z dobro organizacijo ter skrbnim, odgovornim načrtovanjem predvideti in odvrniti. Tožnikov nadrejeni F. bi moral ravnati skrbno in sam reagirati ter nadrejene obvestiti o razmerah, v katerih so potekale vaje, še zlasti, ker so udeleženi vojaki opozarjali na težke razmere, kar pa ni zaleglo. Toženi stranki je očitalo malomarnost pri presoji pogojev za izvajanje konkretnih vojaških vaj in pri vztrajanju z izvedbo vaj v izrednih okoliščinah, zaradi česar je prišlo do škodnega dogodka. Zaključilo je, da je tožena stranka krivdno odgovorna za nastalo škodo, ugotovilo pa je tudi njeno objektivno odgovornost. Tožena stranka pritožbeno izpodbija dejanske ugotovitve prvostopnega sodišča o okoliščinah, na katerih je utemeljilo očitek o krivdni odgovornosti tožene stranke. Najprej kot zmotno izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje glede tožnikove telesne in duševne izčrpanosti, saj izvedenec ni imel podatkov o stanju tožnikove telesne izčrpanosti. Kot izhaja iz razlogov sodbe, je sodišče prve stopnje verjelo tožniku, da je bil preutrujen (da so mu klecale noge, da se je počutil popolnoma izčrpanega in je videl mavrico oziroma bele pike pred očmi). Stanje preutrujenosti je potrdil tudi izvedenec, ki sicer ni imel konkretnih podatkov o stanju tožnikove telesne izčrpanosti, vendar je na podlagi podatkov v spisu (glede telesnih in toplotnih obremenitev, ki jim je bil tožnik izpostavljen pri vojaških vajah – teh po sodišču prve stopnje ugotovljenih dejstev tožena stranka pritožbeno ne izpodbija) zaključil, da je tožnik zaradi vseh teh telesnih naporov lahko bil preutrujen. Neutemeljen je tudi nadaljnji pritožbeni očitek, da je tožnik okoliščine škodnega dogodka pričel dopolnjevati z novimi dejanskimi navedbami (o psihični in telesni izčrpanosti, da ga je zalival znoj, da je bil tako utrujen, da je videl mavrico in bele pike pred očmi), ki jih ni navajal v času do prekluzije ter da so navedene trditve nova dejstva, ki jih sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati. Tožnik je že v pripravljalni vlogi z dne 9.9.1998 (l. št. 9 spisa) navedel, da so bili vojaki zaradi 20 km in 10 km dolgih pohodov močno utrujeni, na prvem naroku za glavno obravnavo z dne 9.3.2001 pa je navajal, da je bil tožnik glede na vse napore (zaradi opisanega poteka vojaške vaje) v stanju popolne izmučenosti in niti ni več čutil dobro svojih nog in rok (l. št. 14 spisa). V okviru te trditvene podlage je sodišče prve stopnje ugotavljalo dejansko stanje in je tožnik v svojem zaslišanju le podrobneje izpovedal o teh okoliščinah. Ob navedenem ni mogoče pritrditi pritožbi, da gre za nova dejstva oziroma širjenje trditvene podlage, saj gre le za preciziranje že prvotnih zatrjevanj o stanju (pre)utrujenosti, ki ga je tožnik opisoval z različnimi besednimi zvezami (stanje popolne izmučenosti, povsem izčrpan, zelo hudo utrujen, klecanje nog, ga je zalival znoj, je videl bele pike, mavrico pred očmi). Sodišče prve stopnje je na podlagi takšnih tožnikovih zatrjevanj in izpovedbe, ki je bila objektivizirana z ugotovitvami izvedenca, zaključilo, da je bil tožnik telesno in duševno izčrpan. Za takšno ugotovitev je sodišče prve stopnje imelo dejansko trditveno podlago, tako da ni podana kršitev določil 286. člena ZPP in sodišče prve stopnje ni zagrešilo ne relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz I. odstavka 339. člena ZPP ne absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke II. odstavka 339. člena ZPP.

Neutemeljene so tudi nadaljnje pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, da je šlo za hitrostno vajo in da je imel tožnik na razpolago premalo tekočine. Sodišče prve stopnje je verjelo tožniku in pričam, da so se vse vaje merile na čas, tega dejstva pa tudi tožena stranka ne zanika. Nesporno je ugotovljeno, da je poveljnik F. meril čas izvajanja vaje, pri tem pa ni pomembno, s kakšnim namenom – za ocenjevanje, nagrajevanje ali kaznovanje. Glede pomanjkanja tekočine je sodišče prve stopnje verjelo tožniku, sicer pa to dejstvo ni bilo odločilno dejstvo, na katerega je oprlo zaključek o krivdni odgovornosti tožene stranke. Temeljni očitki, na katerih je sodišče prve stopnje gradilo krivdno odgovornost tožene stranke, so premajhna skrbnost pri načrtovanju in organizaciji usposabljanja vojakov v konkretnem primeru, malomarna presoja pogojev oziroma ocena stanja za izvajanje konkretnih vojaških vaj ter vztrajanje pri nadaljevanju izvajanja vaj v okoliščinah, ko je bil tožnik zaradi prevelikih telesnih naporov (zaradi 20 km dolgega pohoda v polni bojni opremi dan pred škodnim dogodkom in 10 km pohoda in nošenja bremen na dan škodnega dogodka, pred izvajanjem vaje postavitve minometa, v zadnji fazi katere se je tožnik poškodoval) in zaradi temperaturne pregretosti preutrujen oziroma telesno in duševno izčrpan. Tožnikov nadrejeni, poveljnik F., za katerega ravnanje odgovarja tožena stranka, je bil dolžan ravnati v skladu s pravili stroke, torej s posebno skrbnostjo, in opozoriti nadrejene o razmerah, v katerih so potekale vaje, zlasti ker so udeleženi vojaki opozarjali na težke razmere in zahtevali prenehanje izpostavljanja naporom (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 449/2000). Takšno pravno presojo in zaključke tudi glede protipravnosti prav tako sprejema sodišče druge stopnje in jih tožena stranka s pritožbenimi navedbami ne uspe izpodbiti. Prvostopno sodišče je ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva za krivdno odgovornost tožene stranke (škodni dogodek, obstoj škode, protipravnost, vzročno zvezo med protipravnostjo in škodnim dogodkom, ter da se na drugi strani tožena stranka ni ekskulpirala krivde) in pravilno zaključilo, da tožniku ni mogoče očitati soprispevka k nastanku škodnega dogodka, saj tožena stranka ni dokazala zatrjevanj o tožnikovi nerodnosti in nepazljivosti. V izpodbijani sodbi opisane okoliščine so podlaga za pravilen zaključek prvostopnega sodišča o krivdni odgovornosti tožene stranke za škodni dogodek (I. odstavek 19. člena Zakona o obrambi, Ur. l. RS, št. 82/1994, v zvezi s I. odstavkom 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih – v nadaljevanju ZOR, in 158. členom ZOR).

Zaključkov o objektivni odgovornosti za nastalo škodo pa tožena stranka izrecno pritožbeno ne izpodbija. Sicer pa razpravljanje o objektivni odgovornosti izgubi pomen, ker je prvostopno sodišče svojo odločitev v prvi vrsti oprlo na okoliščine, ki so podlaga za krivdno odgovornost tožene stranke, ki je primarna oblika odškodninske odgovornosti.

Tožnik pa sodišču prve stopnje očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke II. odstavka 339. člena ZPP, ker ni zavzelo stališča o vseh po tožniku zatrjevanih odločilnih dejstvih, na katerih je utemeljeval očitek krivdne odgovornosti. Sodba sodišča prve stopnje ima jasne razloge o odločilnih dejstvih in v obrazložitvi ni zaslediti nikakršnih nasprotij med razlogi samimi kot tudi med razlogi sodbe in izrekom, tako da očitek, da sodišče ni dalo poudarka vsem po tožniku izpostavljenim dejstvom, ki so zanj odločilnega pomena za podlago (krivdne) odškodninske odgovornosti tožene stranke, ne more predstavljati uveljavljane postopkovne kršitve. Tožnik je uspel z obema podlagama tožbenega zahtevka, saj je prvostopno sodišče ugotovilo tako krivdno kot tudi objektivno odgovornost tožene stranke za obravnavani škodni dogodek. Prav tako ne gre pritrditi pritožbi, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo dejstva, da je tožnik prosil, da preneha z izvajanjem vaje, pa mu tega niso dovolili. Sodišče je v razlogih sodbe ugotovilo, da so udeleženi vojaki opozarjali na težke razmere, kar pa ni zaleglo. Tudi zaključkov sodišča na strani ... sodbe, da od tožnika ni mogoče zahtevati, da bo predvidel, kam lahko pripelje vztrajanje pri izvedbi vaj v konkretnih pogojih izmučenosti, obremenitve in dehidracije, ni mogoče razumeti tako, kot si to tolmači pritožnik - kot da je tožnik zaradi mladostne neizkušenosti prostovoljno vztrajal na izvajanju vaje. Sodišče prve stopnje je namreč zaključilo, da se je tožnik potrudil in izpolnjeval ukaze s skrajnimi močmi, do takega psihofizičnega stanja pa ni prišel po svoji volji, ampak pod poveljstvom in v organizaciji tožene stranke oziroma zaposlenih vojaških oseb, ki so bile tožniku nadrejene. Toženi stranki je očitalo, da bi morala pri načrtovanju in konkretni izvedbi vaj predvideti nastale izjemne razmere in jih tudi odvrniti, medtem ko je očitek tožene stranke, da bi tožnik lahko od vaje odstopil, zavrnilo kot neumesten. Sodišče prve stopnje je prav tako ugotovilo, da je šlo za temperaturno pregretost in da je bila v ugotovljenih konkretnih okoliščinah izvajanja terenske vaje nevarnost za poškodbe povečana v primerjavi z običajnimi vsakdanjimi nevarnostmi. Po tožniku izpostavljenih dejstev, da v sodbi manjkajo ugotovitve o zgornji dopustni meji za izvajanje tovrstnih terenskih vaj 29 stopinj celzija in o bistveno povečani nevarnosti za poškodbe, pa po presoji sodišča druge stopnje ni mogoče šteti za odločilna dejstva, zaradi neugotovitve katerih je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Gre zgolj za preciziranje določenih, sicer po sodišču prve stopnje ugotovljenih odločilnih dejstev, katerim daje tožnik posebno težo. Glede na navedeno sta obe pritožbi v delu, ki se nanaša na temelj odškodninske odgovornosti, neutemeljeni, zato ju je potrebno zavrniti.

O pritožbah obeh strank glede višine odškodnine za nepremoženjsko škodo: Pravna podlaga za odločanje o odškodninskem zahtevku za nepremoženjsko škodo je določena v 200. in 203. členu ZOR, ki se v tej zadevi še vedno uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika. Sodišče na podlagi teh določb prisodi pravično denarno odškodnino, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo. Pri odločanju o zahtevku za povrnitev škode ter pri odmeri odškodnine gleda sodišče na pomen in namen te odškodnine, pa tudi, da odškodnina ne gre na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Sodišče pa prisodi na zahtevo oškodovanca tudi odškodnino za bodočo nepremoženjsko škodo, če je po normalnem teku stvari gotovo, da bo ta trajala tudi v bodočnosti.

Tožnik je v obravnavanem škodnem dogodku dne 12.6.1996 utrpel izpah leve rame. Za telesne bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenem je zahteval odškodnino v višini 12.518,77 EUR, sodišče prve stopnje pa mu je odmerilo znesek 8.345,85 EUR. Medtem ko pritožba tožnika v ugotovljena dejstva ne posega, saj kot pritožbeni razlog izrecno navaja le zmotno uporabo materialnega prava, je za toženo stranko pritožbeno sporen tudi obseg ugotovljene škode, vendar neutemeljeno. Dejstvo, da je tožnik dne 12.3.1999 na delu utrpel še eksplozivno poškodbo prstov leve roke, kar je posledično pripeljalo do odstranitve tretjega in četrtega prsta levice in s tem povezano zmanjšano delovno zmožnost, je prvostopno sodišče na podlagi izvedenskega mnenja pravilno upoštevalo pri razmejitvi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti med obravnavanim škodnim dogodkom in navedeno delovno nesrečo. Ugotovljeno bolečinsko obdobje in neugodnosti med zdravljenjem so vezane izključno na posledice obravnavanega škodnega dogodka in poškodbo leve rame, prav tako ugotovljene bodoče telesne bolečine, kot bo razvidno iz nadaljevanja, tožena stranka pa v pritožbi tudi ne konkretizira očitka oziroma ne pojasni, kako naj bi se ta kasnejša delovna nesreča odražala v pojavu bodočih telesnih bolečin. Le-te je namreč sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi izvedenčevih ugotovitev in tožnikove izpovedbe, tožena stranka pa pripomb na izvedensko mnenje ni imela, niti ni zahtevala dopolnitve mnenja v smeri, ali bi svetovana operacija za stabilizacijo sklepa in predlagano izvajanje intenzivnih vaj mišic prsnega koša zmanjšala obseg škodnih posledic, zato sedaj s pritožbenimi navedbami, da bi bil obseg bodočih škodnih posledic manjši, ne more biti uspešna. Tožena stranka prav tako neutemeljeno zahteva znižanje odmerjenega zneska odškodnine za to vrsto škode. Iz ugotovitev prvostopnega sodišča, ki jih tožena stranka ni uspela izpodbiti, namreč izhaja, da je tožnik v obdobju treh mesecev in pol prestajal srednje močne bolečine (skupaj 14 dni) ter bolečine zmerne intenzitete v trajni obliki 30 dni, občasno pa kar dva meseca, v bodoče pa se mu bodo pojavljale občasne zmerne bolečine pri gibanju v ramenskem sklepu v končne možne smeri giba, pri dvigovanju manjših bremen ter pri potiskanju in vlečenju. Pri tem je poudariti, da je bil tožnik ob škodnem dogodku star šele 19 let in bo bodoče bolečine trpel še razmeroma dolgo obdobje glede na pričakovano življenjsko dobo. Kljub temu pa ne gre pritrditi pritožbeni zahtevi tožnika po zvišanju odškodnine, saj je sodišče prve stopnje ugotovljena dejstva o trajanju in intenziteti telesnih bolečin, tudi bodočih, upoštevaje tožnikovo starost, primerno ovrednotilo, neugodnosti v zvezi z zdravljenjem pa tudi niso bile tako številne ali posebej intenzivne, da bi jim lahko sodišče druge stopnje dalo večjo težo. Obe pritožbi sta tako v tem delu neutemeljeni.

Za strah je bilo tožniku od zahtevanih 2.086,46 EUR dosojenih 834,59 EUR. Glede na ugotovljena dejstva, da je tožnik utrpel intenziven primarni strah, ki je trajal od nastanka poškodbe do repozicije, nato pa manj intenziven strah do prvega pregleda pri kirurgu dan po poškodbi, sekundarni strah zaradi zaskrbljenosti za izid zdravljenja pa je bil prisoten v času dveh mesecev po škodnem dogodku, mu prvostopno sodišče glede na druge podobne primere iz sodne prakse manj kot 834,59 EUR ni moglo priznati, višje denarne odškodnine, kot to pritožbeno zahteva tožnik, pa zaradi načela enakosti oškodovancev in kriterijev iz 200. člena ZOR tudi ne. Navedbam glede izjave dr. V. prvostopno sodišče ni dalo takšne teže, kot pritožbeno izpostavlja tožena stranka, saj je glede trajanja sekundarnega strahu upoštevalo le čas dveh mesecev in ne dveh let oziroma do pregleda pri ortopedu, kolikor je trajala zaskrbljenost tožnika zaradi zmanjšane zmožnosti za delo. Zaradi navedenega je bilo treba obe pritožbi v tem delu zavrniti.

Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa je sodišče prve stopnje tožniku od zahtevanih 20.864,63 EUR dosodilo 16.691,70 EUR. Iz dejanskih ugotovitev prvostopnega sodišča, v pravilnost katerih se sodišču druge stopnje kljub drugačnim pritožbenim navedbam tožene stranke ne poraja dvom, izhaja, da tožnik zaradi posledic poškodovane leve rame ni zmožen normalno gibati in obremenjevati leve roke (dvigovanje bremen teže nad 3 kg) in so pri njem zmanjšane življenjske aktivnosti pri vseh opravilih, kjer bi se taka aktivnost z levico morala izvajati. Poškodba levice mu je preprečila poklicno pot, saj bi moral imeti za opravljanje poklica strojnega mehanika zdravi obe roki. Obseg zmanjšanja življenjskih aktivnosti na športnem področju je sodišče prve stopnje ugotavljalo v okviru tožbenih zatrjevanj in verjelo tožniku, da se je pred škodnim dogodkom rekreativno ukvarjal tako rekoč z vsemi športi, s katerimi se je seznanil v šoli, predvsem z nogometom, plavanjem, kolesarjenjem, košarko ter jadralnim padalstvom, navedene aktivnosti pa je moral zaradi obravnavanega škodnega dogodka opustiti, zaradi česar hudo duševno trpi. Dejstva, da je tožnik sicer desničar, poškodovana pa je bila leva rama, tožena stranka tekom postopka ni zatrjevala. Prvostopno sodišče je pri obsegu ugotovljenih škodnih posledic upoštevalo vpliv kasnejše eksplozivne poškodbe prstov leve roke, drugih dejanskih ugotovitev pa tožena stranka pritožbeno ni izpodbijala. Pritrditi pa je pritožbi tožene stranke, da je odškodnina v dosojenem znesku previsoka odmena glede na po sodišču prve stopnje ugotovljena dejstva, saj tako dosojena odškodnina odstopa od odškodnin, ki se v sodni praksi dosojajo za podobne škodne primere in iz njih izvirajoče škodne posledice. Opisano zmanjšanje življenjskih aktivnosti kljub tožnikovi mladosti in dejstvu, da bo duševne bolečine zaradi ugotovljenih omejitev pri poklicni poti in rekreativnem udejstvovanju prestajal še vrsto let, po presoji sodišča druge stopnje ne opravičuje do dosoje višjega denarnega zneska kakor 10.000,00 EUR. V tako dosojenem znesku so upoštevane vse specifičnosti konkretnega primera, spoštovano pa je tudi načelo objektivne pogojenosti odškodnin. V tem delu je zato sodišče druge stopnje pritožbi tožene stranke delno ugodilo in odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti znižalo na 10.000,00 EUR, pritožbo tožnika, ki je zahteval zvišanje odškodnine, pa zavrnilo, saj za takšno uporabo materialnega prava ni podana ustrezna dejanska podlaga.

Po spremembi zadnje odškodninske postavke skupna odškodnina za nepremoženjsko škodo tako sedaj znaša 19.180,44 EUR, kar je gledano kot celota po presoji sodišča druge stopnje pravično denarno zadoščenje za vrsto in obseg škodnih posledic, ki jih je tožnik utrpel v obravnavanem škodnem dogodku.

Sodišče prve stopnje v znesek odmerjene pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo ni vštelo zavarovalnine, ki jo je tožnik dobil izplačano po polici kolektivnega nezgodnega zavarovanja pri toženi stranki, ker je štelo, da gre za različni podlagi izplačila odškodnine. Takšno odločitev kot materialnopravno zmotno pritožbeno izpodbija tožena stranka s poudarkom, da je bila plačnik premije po tem zavarovanju, zato je izplačani znesek potrebno upoštevati. Pritožba je v tem delu neutemeljena. Nezgodno zavarovanje spada med osebna zavarovanja (942. člen ZOR) in za ta zavarovanja praviloma velja, da lahko oškodovanec poleg odškodnine zahteva tudi zavarovalnino (948. člen ZOR). Izjema je določena v III. odstavku 948. člena ZOR, ko je nezgodno zavarovanje sklenjeno kot zavarovanje pred odgovornostjo. To pa je potrebno ugotavljati v vsakem konkretnem primeru. Tožena stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje (in tudi sedaj v pritožbi) navedla le, da je bila plačnik premije, medtem ko ni ne zatrjevala ne dokazovala, da je z nezgodnim zavarovanjem zavarovala civilno odgovornost oziroma da gre za zavarovanje pred odgovornostjo. Ob navedenem je pravilno stališče prvostopnega sodišča, da gre za dva različna temelja oziroma podlage izplačila odškodnine, zaradi česar je dopustna kumulacija odškodnine in zavarovalnine.

O pritožbi tožeče stranke glede premoženjske škode, zahtevka za plačilo rente in odločitve o stroških postopka: Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnika, da bi moralo prvostopno sodišče v zvezi z zahtevkom za povrnitev stroškov kilometrine in zdravniškega potrdila postopati po določilu 285. člena ZPP in tožnika pozvati, naj predloži dokazila za ta del zahtevka. Smisel materialnega procesnega vodstva, ki ga uzakonja 285. člen ZPP, ni v tem, da sodišče poziva stranko, naj predloži dokazila o višini zatrjevane premoženjske škode, temveč v tem, da sodišče poskrbi za to, da se sporni predmet vsestransko razišče, da se navedejo vsa odločilna dejstva o spornem dejanskem stanju in dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih. V obravnavanem primeru je tožena stranka prerekala zahtevek za povrnitev premoženjske škode, zato bi moral tožnik v skladu s trditvenim in dokaznim bremenom dokazati nastanek te škode tudi po višini. Stroški kilometrine in zdravniškega potrdila niso splošno znana dejstva, kot to zmotno zatrjuje pritožnik. Splošno znana dejstva so tista dejstva, ki so na določenem območju (širšem ali ožjem) znana večjemu številu oziroma nedeterminiranemu krogu ljudi, kamor pa ne moremo uvrstiti višine kilometrine in stroškov zdravniškega potrdila, zato bi moral tožnik nastanek teh stroškov po višini tudi dokazati oziroma izkazati. Ker tega ni storil, je odločitev prvostopnega sodišča o zavrnitvi zahtevka za povrnitev premoženjske škode materialnopravno pravilna. Pritožbeno sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča RS z dne 1.12.2005, opr. št. Up-133/04, pa je neutemeljeno, saj iz obrazložitve le-te izhaja drugačno dejansko stanje (nejasnost pravne podlage oziroma pravne kvalifikacije zahtevka zaradi nasprotujočih si stališč strank) kot v obravnavanem primeru.

Utemeljeno pa tožnik izpodbija odločitev prvostopnega sodišča o zavrnitvi zahtevka za plačilo rente. V skladu z II. odstavkom 284. člena ZPP je sodišče dolžno obravnavati vse zahtevke strank. Iz dokaznega postopka izhaja, da sodišče prve stopnje o zahtevku za plačilo mesečne rente sploh ni razpravljalo oziroma tega dela zahtevka sploh ni obravnavalo in tudi ni izvajalo materialnega procesnega vodstva po 285. členu ZPP, zato je sodba v tem delu presenečenje za tožnika. Tožniku je bilo onemogočeno razpravljanje o tem zahtevku, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke II. odstavka 339. člena ZPP. Zaradi navedenega je sodišče druge stopnje pritožbi v tem delu ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje glede zahtevka za plačilo mesečne rente v znesku 250,37 EUR do vsakega 5. dne v mesecu za pretekli mesec, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratnega neplačanega zneska mesečne rente od dneva njegove zapadlosti do plačila (zadnji tožbeni zahtevek, l. št. 208 spisa) razveljavilo in zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ko bo sodišče prve stopnje razpravljalo o tem zahtevku, bo moralo skladno z načelom materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP) tožnika najprej pozvati na dopolnitev nepopolnih tožbenih navedb. Ni pa pravilno stališče pritožbe, da je višina plače stvar uporabe materialnega prava. Podlaga za plačilo denarne rente po 188. členu ZOR je dejansko izkazana izguba na zaslužku (prikrajšanje na premoženju), trditveno in dokazno breme za ta dejstva pa je na tožniku. Zmanjšana sposobnost za opravljanje poklica ima lahko za posledico zmanjšano pridobitno sposobnost, sama po sebi pa tega ne dokazuje.

Kljub delni razveljavitvi sodbe prvostopnega sodišča glede zahtevka za plačilo mesečne rente je sodišče druge stopnje odločalo tudi o pritožbi tožnika zoper odločitev o pravdnih stroških, saj so le-ti nastali z obravnavanjem temelja in višine odškodnine za nepremoženjsko škodo. Tožnik utemeljeno navaja, da je njegov uspeh po višini zahtevka glede na vrednost spora (35.493,65 EUR + 15.022,20 EUR) 51,22% in ne le 47,45%, kot je zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje. Sodišče druge stopnje prav tako pritrjuje tožniku, da je v konkretnem primeru glede na tek celotnega postopka, ko se je pretežni del postopka obravnaval temelj odškodninskega zahtevka (najprej je bila izdana vmesna sodba, ki jo je Vrhovno sodišče RS razveljavilo, vse priče so bile zaslišane zgolj zaradi obravnave temelja), podana podlaga za izračun t.i. povprečnega uspeha v pravdi, pri katerem se upošteva tako uspeh s temeljem zahtevka kot uspeh z višino zahtevka. Navedeni način ugotavljanja uspeha v pravdi bo uporabilo sodišče druge stopnje, ko bo zaradi znižanja odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v nadaljevanju te odločbe ponovno odločalo o vseh stroških postopka. Ni pa moč pritrditi stališču pritožbe, da ima tožena stranka po določilu 162. člena ZPP le pravico do povračila stroškov, ne pa tudi pravice do nagrade. V obravnavani zadevi je tožena stranka RS (država), ki jo po zakonu zastopa Državno pravobranilstvo RS. Država kot stranka v pravdnem postopku je upravičena do povrnitve stroškov postopka po splošnih določbah ZPP o povrnitvi stroškov, medtem ko posebno pravilo 162. člena ZPP o izključitvi pravice do nagrade velja le za primere, ko se državni organ udeležuje postopka kot stranka. Stroški državnega pravobranilstva kot zakonitega zastopnika države se v skladu s 16. členom Zakona o državnem pravobranilstvu obračunavajo po tarifi o odvetniških storitvah. Pritožnik sicer pravilno navaja, da sme sodišče stranki v skladu s I. odstavkom 155. člena ZPP priznati le potrebne stroške, vendar v delu, ko izpodbija (ne)potrebnost stroškov nadaljnjih vlog tožene stranke, svoje pritožbe ne konkretizira in ne pojasni, zakaj te vloge niso bile potrebne za konkretni postopek. Prav pa ima tožnik, da so nepotrebni stroški posvetov s stranko in obvestil stranki, saj državno pravobranilstvo ni pooblaščenec, ampak zakoniti zastopnik države, ki namesto nje oblikuje voljo in jo tudi izjavlja.

Ker je sodišče druge stopnje poseglo v odločitev sodišča prve stopnje in znižalo dosojeno odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, je moralo zaradi spremenjenega uspeha v pravdi in zaradi delno utemeljene tožnikove pritožbe zoper stroškovno odločitev ponovno odločiti o vseh stroških postopka (II. odstavek 165. člena ZPP). Po spremembi izpodbijane odločitve je tožnik uspel z 69% svojega zahtevka (100% po temelju in 38% po višini zahtevka), zato mu je tožena stranka dolžna povrniti 69% od po sodišču prve stopnje priznanih potrebnih pravdnih stroškov v skupnem znesku 7.458,59 EUR, katerih odmera pritožbeno ni bila izpodbijana, kar znese 5.146,43 EUR. Stroški tožene stranke pa glede na njen 31% uspeh v pravdi znašajo 1.421,98 EUR (od po sodišču prve stopnje priznanih stroškov v višini 10.050 odvetniških točk je sodišče druge stopnje po utemeljeni tožnikovi pritožbi odštelo 200 odvetniških točk za obvestila in posvete s stranko). Po pobotanju pravdnih stroškov obeh strank je tožena stranka dolžna tožniku povrniti 3.724,45 EUR stroškov pravdnega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

Ob vsem navedenem sta obe pritožbi delno utemeljeni, zato jima je sodišče druge stopnje delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje glede dosojene odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in v izreku o pravdnih stroških spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (4. točka 358. člena ZPP), zahtevek za plačilo mesečne rente s pripadki pa razveljavilo in zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (I. odstavek 354. člena ZPP). V preostalem delu je pritožbi zavrnilo in v izpodbijanem nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pri tem ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. člena ZPP).

Tožnik je s pritožbo uspel v 61% (pritožbeno spornih je bilo zavrnjenih 9.621,51 EUR za odškodnino za nepremoženjsko škodo ter plačilo mesečne rente, vrednost spora 15.022,20 EUR), zato mu je tožena stranka dolžna v tem odstotku povrniti njegove pritožbene stroške. Sodišče druge stopnje je tožniku skladno s I. odstavkom 155. člena ZPP priznalo 875 točk za sestavo pritožbe (in ne priglašenih 1250 točk, saj je vrednost spora na pritožbeni stopnji izpodbijanih 24.643,71 EUR; 1. točka Tar. št. 21 OT), 2% materialnih stroškov v višini 17,5 točk in 20% DDV, kar skupaj znaša 491,59 EUR, glede na uspeh pa 299,87 EUR. Tožnik pa ni upravičen do povrnitve stroškov v zvezi z odgovorom na pritožbo, saj stroški takšnega odgovora, ki ni v ničemer pripomogel k razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji, niso potrebni pravdni stroški. Tožena stranka pa je s pritožbo uspela v 26% (pritožbeno spornih je bilo prisojenih 25.872,14 EUR, uspela je s 6.691,70 EUR). Sodišče druge stopnje ji je priznalo 875 točk za sestavo pritožbe ter v skladu s III. odstavkom 13. člena OT 17,5 točk za materialne stroške, kar je 2% od skupne vrednosti storitve (in ne priglašenih 100 točk), skupaj torej 409,66 EUR, upoštevaje njen pritožbeni uspeh pa znesek 106,51 EUR. Po medsebojnem pobotanju stroškov obeh pravdnih strank je tožena stranka dolžna tožniku povrniti 193,36 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči po poteku 15-dnevnega roka za njihovo prostovoljno izpolnitev.