Jedro

V obravnavani zadevi gre za ponovno vloženo prošnjo oziroma zahtevo za uvedbo postopka za priznanje mednarodne zaščite. Za ta postopek pa veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, saj mora v skladu s prvim odstavkom 57. člena ZMZ oseba sama predložiti dokaze, ki opravičujejo nov postopek.

Iz predloženih spletnih naslovov, katerih vsebino je tožena stranka v izpodbijani odločbi na kratko povzela, in tožnikovih izjav tudi po presoji Vrhovnega sodišča ne izhaja bistveno povečana verjetnost, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo zoper sklep tožene stranke št. 2142-248/2010/43 (1312-02) z dne 22. 7. 2013, s katerim je bil na podlagi tretjega odstavka 57. člena v povezavi s 3. točko 3. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) zavržen tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče navedlo, da sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa o tem, da niso izpolnjeni pogoji za uvedbo ponovnega postopka in se v skladu z določilom drugega odstavka 71. člena ZUS-1 na razloge sklicuje kot na razloge svoje sodbe. Glede tožbenih navedb o novih dokazih – obstoju podpornih skupin arabske manjšine - pa je poudarilo, da zgolj obstoj teh skupin še ne more bistveno povečati verjetnosti, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, saj ni predložil dokaza, da bi katera od teh skupin potrdila, da je bil on osebno v Iranu preganjan kot pripadnik arabske manjšine. Ob podaji druge prošnje je v osebnem razgovoru tožnik odgovoril, da sam ni imel konkretnih težav zaradi svoje narodnosti, zato tudi ni mogoče slediti njegovi tožbeni navedbi, da bi ga ob vrnitvi čakal zapor ali usmrtitev zaradi njegove narodnosti.

3. Še pred odločitvijo o tožbi je sodišče prve stopnje izdalo sklep, s katerim je ugodilo tožnikovi zahtevi za izdajo začasne odredbe in odločilo, da se zadrži izvršitev sklepa tožene stranke z dne 22. 7. 2013 do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

4. Tožnik je vložil pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov in Vrhovnemu sodišču predlagal, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevi za uvedbo ponovnega postopka ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da obstoj podpornih skupin, za katere tožnik prej ni vedel, ne more bistveno povečati verjetnosti izpolnjevanja pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Dokazno breme je po ZMZ in ustavno-sodni praksi, enako tudi praksi ESČP, deljeno. V načelu je obveznost prosilca, da predloži konsistentno izjavo in morebitne dokaze, tudi pri zahtevi za uvedbo ponovnega postopka. Pristojni organ pa bi zahtevo lahko zavrgel le, če prosilec ne bi izpolnil svojega dela dokaznega bremena. Če pa prosilec izpolni svoj del dokaznega bremena, se dokazno breme prevali na pristojni organ. Tožnik je tako s svojo izjavo in predloženimi spletnimi naslovi predložil zadostne dokaze, zato bi tožena stranka za ugotovitev njegove verodostojnosti morala upoštevati informacije o izvorni državi.

5. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Glede ponovne prošnje ZMZ med drugim določa, da lahko državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila prošnja v Republiki Sloveniji že pravnomočno zavrnjena ali jo je izrecno umaknila, vloži ponovno prošnjo samo, če ob vložitvi zahtevka iz prvega odstavka 57. člena tega zakona predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 56. člena ZMZ). Oseba iz prvega odstavka 56. člena ZMZ vloži pri pristojnem organu zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v tem zahtevku pa mora sama predložiti dokaze, ki opravičujejo nov postopek (prvi odstavek 57. člena ZMZ).

8. Iz podatkov v predložnih upravnih spisih izhaja, da je tožnik, rojen ... 1988, pripadnik arabske manjšine v Iranu, član verske manjšine zaratustre, dne 12. 11. 2010 prvič zaprosil za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Tožena stranka je s sklepom z dne 3. 1. 2011 postopek ustavila, ker je samovoljno zapustil Azilni dom in se v roku treh dni oziroma do izdaje sklepa ni vrnil. Po tem se je tožnik nahajal tudi v Nemčiji (dopis nemških organov z dne 18. 2. 2011 o izročitvi Sloveniji) in na Norveškem (dopis norveških organov z dne 26. 5. 2011 o izročitvi Sloveniji). Po izročitvi je ponovno zaprosil za mednarodno zaščito (kot razlog je v prošnji navedel politične in verske težave, ki naj bi jih imel v izvorni državi zaradi svoje vere in narodnosti). Tožena stranka je o njegovi drugi prošnji odločila dne 5. 11. 2012 in jo zavrnila. Zoper to odločbo je tožnik sprožil upravni spor in upravno sodišče je s sodbo I U 1889/2012 z dne 9. 1. 2013 njegovo tožbo zavrnilo; tožnik ni vložil pritožbe in sodba je postala dne 5. 2. 2013 pravnomočna. Po tej odločitvi se je tožnik nahajal tudi v Švici (dopis švicarskih organov z dne 17. 6. 2013 o izročitvi Sloveniji), po izročitvi pa je dne 20. 6. 2013 vložil zahtevo za uvedbo ponovnega postopka, v kateri se je skliceval na novo pridobljene dokaze ter podatke o skupinah, za katere prej ni vedel in ki podpirajo delovanje svobodomiselnih ljudi v Iranu. Slednja zahteva je bila zavržena s sklepom z dne 22. 7. 2013, ki je predmet tega upravnega spora.

9. Tožena stranka je v izpodbijanem sklepu tožnikove izjave glede novih dokazov oziroma dejstev, ki naj bi bistveno povečevali verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, označila kot precej pavšalne in skope. Povzela je tudi vseh sedem predloženih spletnih naslovov, pojasnila, kaj iz njih izhaja ter se do njih opredelila. Tej utemeljitvi je sledilo tudi sodišče prve stopnje. Tožnik pa se v zvezi s tem sklicuje na načelo deljenega dokaznega bremena in poudarja, da ko prosilec predloži konsistentno izjavo in morebitne dokaze, se dokazno breme prevali na toženo stranko, in da je treba to stališče upoštevati tudi pri odločanju o vlogi za uvedbo ponovnega postopka.

10. Navedeni pritožbeni ugovori so po presoji Vrhovnega sodišča neutemeljeni. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi tožniku pravilno pojasnilo, da gre v obravnavani zadevi za ponovno vloženo prošnjo oziroma zahtevo za uvedbo postopka za priznanje mednarodne zaščite. Za ta postopek pa veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, saj, kot je bilo že navedeno, mora v skladu s prvim odstavkom 57. člena ZMZ oseba sama predložiti dokaze, ki opravičujejo nov postopek. Kot je bilo že navedeno, se namreč lahko ponovna prošnja vloži samo, če prosilec ob vložitvi zahtevka za uvedbo ponovnega postopka predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Tako stališče glede trditvenega in dokaznega bremena je bilo že sprejeto v več sodbah Vrhovnega sodišča (npr. I Up 227/2013 z dne 20. 7. 2013, I Up 322/2010 z dne 22. 12. 2010, I Up 171/2009 z dne 23. 4. 2009, I Up 359/2008 z dne 17. 7. 2008). Zato se tožnik tudi ne more uspešno sklicevati na stališča, ki naj bi bila sprejeta v drugih zadevah (ki jih ni navedel) glede deljenega dokaznega bremena.

11. Tožnik je v pritožbi ugovarjal tudi, da je s predložitvijo spletnih naslovov in s svojo izjavo predložil zadostne dokaze in bi tožena stranka morala za ugotovitev njegove verodostojnosti upoštevati informacije o izvorni državi.

12. Po presoji Vrhovnega sodišča je stališče tožene stranke in sodišča prve stopnje do predloženih dokazov pravilno in dovolj natančno obrazloženo. Iz predloženih spletnih naslovov, katerih vsebino je tožena stranka v izpodbijani odločbi na kratko povzela(1), in tožnikovih izjav tudi po presoji Vrhovnega sodišča ne izhaja bistveno povečana verjetnost, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Zgolj to, da naj bi obstajale podporne skupine, za katere naj tožnik prej še ne bi vedel, na izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite tožniku ne vpliva. Tožnik tudi ni predložil dokaza, niti zatrjeval, da bi katera od teh skupin lahko potrdila, da je bil on osebno v Iranu preganjan zaradi svoje vere ali narodnosti. Je pa, kot utemeljeno opozarja sodišče prve stopnje, na osebnem razgovoru v postopku, ki je bil že pravnomočno končan, odgovoril, da v izvorni državi ni imel konkretnih težav zaradi narodnosti, vendar pa bi jih imel, če bi jo izpostavljal. Tako ni mogoče slediti njegovi navedbi, da bi mu v primeru vrnitve grozil zapor ali celo usmrtitev. Zato na odločitev ne more vplivati niti njegovo sklicevanje na sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevah Saadi proti Italiji, Said proti Nizozemski in N. proti Finski, saj njegove izjave in predloženi dokazi ne izkazujejo utemeljenih razlogov za domnevo, da bo v primeru vrnitve podvržen kršitvi pravice iz 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

13. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena in tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti.

Op. št. (1): (1.) apel ahwaške organizacije za človekove pravice mednarodni skupnosti, ki govori o ubojih, objavljen dne 14. 1. 2008 na spletni strani UNPO; (2.) o mednarodni konferenci v organizaciji Sveta ZN za človekove pravice v Ženevi, objavljen 30. 11. 2008 na spletni stranki UNPO; (3.) o novici, da je 26 članov Parlamenta Združenega kraljestva pozdravilo poročilo Ministrstva za zunanje zadeve o stanju človekovih pravic v Iranu, s svojimi priporočili, objavljen dne 12. 6. 2012 na spletnih straneh Parlamenta; (4.) o članku, ki govori o obsodbi strokovnjakov ZN, o nedavnih usmrtitvah pripadnikov arabske manjšine v Iranu, objavljen dne 28. 6. 2012 na spletnih straneh ZN; (5.) o članku, ki govori o pozivu treh neodvisnih strokovnjakov ZN za človekove pravice iranski vladi, da ustavi usmrtitve petih ahwazijskih aktivistov, objavljen dne 25. 1. 2013 na spletnih straneh shaheedoniran (6.) o poročilu ekonomskega in socialnega Sveta ZN o iranski implementaciji mednarodne zaveze o spoštovanju ekonomskih, socialnih in kulturnih pravic z dne 17. 5. 2013 na spletnih straneh ZN; (7.) spletni naslov ahwaške tiskovne agencije.