Jedro

Tudi če bi imel tožnik upravičen razlog, zakaj razlogov, ki jih navaja, ni navedel pri podaji prve prošnje za mednarodno zaščito, ti razlogi v konkretnem primeru tudi če bi se upoštevali, ne bi bistveno povečali verjetnosti, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla zahtevek tožnika za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite. V obrazložitvi sklepa navaja, da je tožnik podal zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Tožnik je že dne 15. 11. 2010 in nato ponovno dne 8. 6. 2011 zaprosil za priznanje mednarodne zaščite. Tožena stranka je o prošnji z dne 5. 11. 2012 odločila tako, da je njegovo prošnjo zavrnila, zoper to odločbo je tožnik sprožil upravni spor, vendar je Upravno sodišče RS njegovo tožbo zavrnilo, zoper to sodbo pa tožnik ni vložil pritožbe, tako da je postala pravnomočna dne 5. 2. 2013. Ob podaji prve prošnje za mednarodno zaščito je tožnik navedel, da je izvorno državo zapustil zaradi deprivilegiranosti in življenjske ogroženosti kot pripadnik verske manjšine Zaratustra. Pri podaji druge prošnje pa je navedel, da je izvorno državo zapustil, ker se je kot pripadnik arabske manjšine v Iranu politično angažiral in bil kot tak življenjsko ogrožen. Ob pozivu, naj navede nove razloge, dejstva in okoliščine, ki so nastali po izdaji zadnje odločbe tožene stranke, ki je postala pravnomočna, je tožnik navedel, da je dobil podatke iz tujine o skupinah, katere podpirajo delovanje svobodomiselnih ljudi v Iranu, med katere sodi tudi sam. Pred tem ni ničesar vedel o tem, da jih podpirajo te skupine. Te skupine bodo tudi pisno potrdile njegovo osebno ogroženost v Iranu in posredovale spletne naslove z informacijami o pomoru njemu podobnih ljudi in o dogodkih, ki so se zgodili po negativni odločitvi o njegovi prošnji. Tega ni navedel že v prejšnji prošnji zato, ker ni vedel, da njihovo delovanje podpirajo skupine iz tujine. Tudi o pobojih Arabcev v Iranu ni vedel ob prvi prošnji. Ob podaji prvih dveh prošenj ni mogel priskrbeti materialnih dokazov, ker ni imel ustreznih kontaktov. Po negativnem odgovoru v Republiki Sloveniji je odšel v Švico in pridobil kontakte s svojimi kolegi, ki so odšli iz Irana v tujino in dobil več informacij o skupinah, ki jih podpirajo. Če bi ga deportirali v Iran, ga čaka zapor, mučenje in na koncu usmrtitev.

Tožena stranka ugotavlja, da tožnik svoj zahtevek za uvedbo ponovnega postopka utemeljuje s tem, da v tujini obstajajo podporne skupine Ahwazijev oziroma arabske manjšine v Iranu, za obstoj katerih prej ni vedel in katere lahko potrdijo njegovo osebno ogroženost v Iranu. Le-te bodo poslale tudi spletne naslove z informacijami o pomoru njemu podobnih ljudi in o dogodkih, ki so se zgodili po izdaji negativne odločbe v zvezi z njegovo prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Tožena stranka izpostavlja, da so izjave tožnika v zvezi z navedenimi razlogi pavšalne, saj jih je opisal skopo. Ugotavlja, da ni predložil nobenih listinskih dokazov za svoje trditve. ZMZ v zvezi s predložitvijo dokazov ob podaji zahtevka za uvedbo ponovnega postopka breme predložitve dokazov v celoti nalaga vlagatelju zahtevka in to ob sami vložitvi zahtevka. Prvi odstavek 56. člena ZMZ namreč določa, da državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila prošnja v Republiki Sloveniji že pravnomočno zavrnjena ali jo je izrecno umaknila, lahko vloži ponovno prošnjo samo, če ob vložitvi zahtevka iz prvega odstavka 57. člena tega zakona predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Pooblaščenka tožnika je dne 1. 7. 2013 posredovala elektronsko sporočilo preko tožnikovega kolega v boju za človekove pravice v Iranu. V sporočilu je bilo posredovanih sedem spletnih naslovov, ki naj bi potrjevali navedbe tožnika. V nadaljevanju tožena stranka povzema, o čem je vsebina teh spletnih naslovov. Po presoji vseh izjav tožnika in predloženi dokumentaciji tožena stranka ugotavlja, da je tožnik tekom postopka mednarodne zaščite navajal splošne in pavšalne navedbe, da je v izvorni državi ogrožen kot pripadnik arabske manjšine. Med postopkom je bil večkrat opozorjen na dejstvo, da mora sam izpostaviti vse in izpovedati vsa dejstva, zaradi katerih zaproša za mednarodno zaščito in zaradi katerih se ne more vrniti v izvorno državo. V času podaje prošnje za mednarodno zaščito in v času reševanja le-te je imel pooblaščenca in sicer svetovalca za begunce že v času upravnega postopka, kar pomeni, da je upravičeno sklepati, da je bil seznanjen s posledicami njegove samovoljne zapustitve Slovenije. V pravnomočnem postopku je bil tožnik spoznan za neverodostojnega, zato tudi informacije, ki jih je predložil, nimajo nobene vrednosti. Ob upoštevanju dejstva, da se njegove izjave glede ogroženosti nanašajo na dogodke, ki so se v celoti zgodili v času pred njegovo prošnjo in ne gre za nove dokaze ali dejstva, ki bi nastali po izdaji predhodne odločitve tožene stranke, ter dejstva, da tožnik ni navedel upravičenih razlogov, zakaj tega dejstva ni navedel že med svojim prvim in ponovnim, drugim postopkom za priznanje mednarodne zaščite, tožena stranka njegov razlog, s katerim utemeljuje svoj zahtevek po uvedbi ponovnega postopka, v celoti zavrača. Tožena stranka na podlagi opisane analize ugotavlja, da tožnik s pavšalnimi, nepodkrepljenimi in poenostavljenimi trditvami ni uspel izkazati, da obstaja bistveno povečana verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.

Tožnik v tožbi navaja, da zahtevek za uvedbo ponovnega postopka utemeljuje z obstojem podpornih skupin arabske manjšine v Iranu, za obstoj katerih prej ni vedel in katere lahko potrdijo njegovo osebno ogroženost v Iranu. Novo dejstvo je tudi, da s poboji somišljenikov, to je Arabcev v Iranu, ni bil seznanjen, saj je izgubil kontakte s svojo skupino v Iranu, ker so bili aktivisti ubiti. Tožnik je toženi stranki povedal, da je po negativnem odgovoru v Republiki Sloveniji odšel v Švico in pridobil kontakte s svojimi kolegi, ki so odšli iz Irana v tujino in dobil več informacij o skupinah, ki jih podpirajo. Če bi bil deportiran v Iran, bi ga čakal zapor, mučenje ter na koncu usmrtitev. Tožnik je Slovenijo po negativni odločbi zapustil, ker je menil, da tukaj ni zaželen in da se njegovega primera ne obravnava resno. Toženi stranki je pri podaji zahtevka tudi pojasnil, zakaj razlogov v zvezi z Ahwaziji ni navedel pri podaji prve prošnje za mednarodno zaščito, zato je mnenja, da je odločitev tožene stranke nepravilna in neutemeljena. Poleg tega pa tožena stranka ne more zgolj na podlagi pravnomočno zaključenega postopka, v katerem je bil vlagatelj spoznan za neverodostojnega, odločiti, da novo predložene informacije nimajo nobene vrednosti brez da bi jih sploh vzela v obzir in preučila. Tožena stranka je napačno zaključila, da njegovo pojasnilo, zakaj dejstev, ki jih uveljavlja ob zahtevku za ponovno uvedbo postopka za priznanje mednarodne zaščite, ne zadostuje in v zvezi s tem predlaga svoje zaslišanje, da bo lahko ponovno pojasnil, zakaj je bilo temu tako. Razen tega njegove trditve niso zgolj pavšalne, nepodkrepljene in poenostavljene, temveč skupaj s sedmimi spletnimi naslovi oziroma poročili bistveno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek. Tožnik je predlagal tudi izdajo začasne odredbe, sodišče je njegovemu predlogu ugodilo in izvršitev izpodbijanega sklepa odložilo do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, pri čemer se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe.

Tožba ni utemeljena.

ZMZ v prvem odstavku 56. člena določa, da lahko državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila v Republiki Sloveniji pravnomočno zavrnjena prošnja iz prvega odstavka 40. člena tega zakona, ali je prošnjo izrecno umaknila, ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila pravnomočno zavrnjena prošnja iz petega odstavka 105. člena tega zakona, ali je bil ta postopek ustavljen, vloži ponovno prošnjo samo, če ob vložitvi zahtevka iz prvega odstavka 57. člena tega zakona predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Drugi odstavek 56. člena ZMZ določa, da morajo novi dokazi ali dejstva nastati po izdaji predhodne odločitve oziroma so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prejšnjega odstavka iz upravičenih razlogov takrat ni uveljavljala. Sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa o tem, da niso izpolnjeni pogoji za uvedbo ponovnega postopka, pri čemer sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev tožene stranke.

Tudi če tožnik za obstoj podpornih skupin arabske manjšine v Iranu prej ni vedel, kot zatrjuje v tožbi, zgolj obstoj teh skupin še ne more bistveno povečati verjetnosti, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, saj tožnik ni predložil dokaza, da bi katera od teh skupin potrdila, da je bil on osebno v Iranu preganjan kot pripadnik arabske manjšine. Pri tem je potrebno upoštevati tudi to, da je tožnik pri podaji druge prošnje za mednarodno zaščito res rekel, da so hoteli vzpodbuditi arabski živelj, da pridobi več pravic, vendar pa je hkrati na osebnem razgovoru v postopku, ki je bil že pravnomočno končan, na vprašanje, naj opiše, kako je bil osebno v svoji izvorni državi preganjan zaradi narodnostni, odgovoril, da ni imel konkretnih težav, vendar bi kot pripadnik arabske narodnosti težave imel, če bi to izpostavljal (stran 6 zapisnika o osebnem razgovoru). Iz navedenega razloga sodišče tudi ne more slediti tožbeni navedbi, da bi tožnika v Iranu čakal zapor ali usmrtitev zaradi njegove narodnosti. Tudi če je bil tožnik seznanjen z usmrtitvami pripadnikov arabske manjšine v Iranu, iz tega ne izhaja, da bi njemu grozila taka usmrtitev. Tudi če bi imel tožnik upravičen razlog, zakaj razlogov, ki jih sedaj navaja, ni navedel pri podaji prve prošnje za mednarodno zaščito, kot zatrjuje v tožbi, ti razlogi, tudi če bi se upoštevali, ne bi bistveno povečali verjetnosti, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, kot je zgoraj pojasnjeno. Tožnik tudi oporeka temu, da bi predložene informacije bile brez vrednosti iz razloga, ker je bil spoznan za neverodostojnega. Sodišče ponovno poudarja, da te informacije ne morejo povečati verjetnosti, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite iz razlogov, ki so bili zgoraj pojasnjeni.

Sodišče ni razpisalo glavne obravnave, kot je smiselno tožnik predlagal v tožbi s tem, ko je predlagal lastno zaslišanje. Tožnikov predlog za izvajanje dokazov na obravnavi bi moral biti obrazložen in utemeljen. Navesti bi moral konkretne okoliščine, kako naj bi izvedba tega dokaza vplivala na odločitev oziroma v čem naj bi zaslišanje pred sodiščem privedlo do drugačne odločitve. Iz navedenega razloga sodišče njegovemu predlogu za razpis glavne obravnave ni sledilo in je na podlagi določila 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na nejavni seji.

Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.