Jedro

Tožnik trdi, da mu je A.Š. (v nadaljevanju dolžnica) svoj solastninski delež podarila s pogodbo z dne 23.6.1993 in da je zato izvršba na solastninski delež dolžnice nedopustna, v času izdaje sklepa o izvršbi zemljiškoknjižna lastnica predmetnega solastninskega deleža dolžnica in ne tožnik. Ker tožnik v času zaznambe sklepa o izvršbi ni bil lastnik spornega deleža, ni pomembno, ali je toženka za obstoj pogodbe vedela ali ne.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

S pobijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je izvršba na solastninski delež dolžnice A.Š. na stanovanjski hiši v S.Š., parc. št. 248 vl. št. 969 k.o. Š. v izvršilnem postopku Okrajnega sodišča v K. opr. št. I 20/97, nedopustna (točka I izreka). Tožniku je naložilo, da mora povrniti toženki njene pravdne stroške v znesku 149.364,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje (točka 2 izreka).

Proti tej sodbi se pravočasno, po svojem pooblaščencu, iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Najprej poudarja, da je eden izmed namenov zemljiške knjige, zaradi katerega je potrebno, da je zemljiška knjiga popolna in urejena, varnost pravnega prometa z nepremičninami in pravna varnost nasploh v smislu poznavanja lastninskega stanja določene nepremičnine in njenih stvarnopravnih obremenitev. Tudi pred letom 1995, ko je bil sprejet Zakon o zemljiški knjigi, je veljalo, da se zemljiškoknjižne pravice pridobivajo, prenašajo, omejujejo ali izgubijo z vpisom v zemljiško knjigo v smislu izročitvenega načela (ZTLR). Vpisno načelo je in je bilo eno temeljnih načel, na katerih počiva zemljiška knjiga, vendar to načelo ne velja absolutno marveč je predrto z mnogimi izjemami. Vpis v zemljiško knjigo ima konstitutivno naravo le za tretje osebe, ki so zaupale podatkom zemljiške knjige in so v dobri veri pridobile stvarno pravico na nepremičnini. Vpis v zemljiško knjigo pa predstavlja uresničitev dejanske predpostavke v smislu izročitve, da je stvar izročena v posest kar pa sicer v končni posledici nikakor ne posega v razmerje udeležencev pravnega posla oz. na samo pridobitev lastninske pravice. V konkretni pravdi ne more biti sporno, da je tožnik pridobil lastninsko pravico na spornem idealnem delu nepremičnine s pravnim poslom, darilno pogodbo, sestavljeno v nepravdnem postopku opr. št. N 256/93. Določba 142. člena ZIP pa ni pravilo materialnega prava kot ga tolmači obrazložitev izpodbijane sodbe, temveč formalna postopkovna določba izvršbe. Tožnik je že v tožbi navedel in dokazoval dejstvi, da je v letu 1993 postal lastnik idealnega deleža nepremičnine, katerega je bila lastnica pred tem A.Š., na katerega je toženka segla z izvršbo, in da je toženka že od leta 1995 vedela, da A.Š. ni solastnica stanovanjske hiše v S. oz., da je lastnik tožnik. Kljub temu je v letu 1997 v navedenem izvršilnem postopku predlagala izvršbo s prodajo te nepremičnine. Toženko je na navedeno dejstvo opozoril tožnik, opozorila pa jo je tudi sama dolžnica celo preko vlog v spisu Okrajnega sodišča v K. opr. št. P 3/97 zlasti pa z ugovorom zoper začasno odredbo o prepovedi odsvojitve nepremičnine in drugimi vlogami navedene pravde, v kateri je bila izdana sodba, ki je izvršilni naslov postopka I 20/97, vse pred začetkom izvršilnega postopka. Tožnik je celotni solastninski delež nepremičnine, ki je pred sklenitvijo darilne pogodbe pripadal solastnici A.Š., pridobil prej, preden je bil v zemljiško knjigo vpisan sklep o prepovedi odtujitve in obremenitve solastninskega deleža in pred zaznambo sklepa o izvršbi, saj sta bila oba navedena sklepa izdana šele v letu 1997, zaradi česar na tožnikovo lastninsko pravico ne moreta vplivati. Ker je toženka za opisano odsvojitev vedela, izvršbe na ta delež v skladu z načelom poštene uporabe pravic ne bi smela predlagati. Kljub temu je izkoristila nevednost tožnika, ki je pravni naslov za knjiženje lastninske pravice sicer imel že od leta 1993 vendar predloga za vknjižbo lastninske pravice v zemljiško knjigo ni takoj vložil, ker je mislil, da to ni potrebno, ker je bila darilna pogodba sklenjena na sodišču, ki vodi zemljiško knjigo, pred sodnikom, po določbah 150. in 153. člena Zakona o nepravdnem postopku. V dokaz svojih navedb je tožnik predlagal zaslišanje tožnika in A.Š. ter vpogled v spis opr. št. P 3/97 vendar sodišče teh dokaznih predlogov ni sprejelo oz. o njih sploh ni odločalo na glavni obravnavi, ki je trajala celih pet minut ter predlaganih dokazov ni izvedlo zato je nepravilno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje v obrazložitvi sodbe pa tudi ni obrazložilo zakaj o predlaganih dokazih ni odločalo, kar pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Iz listin spisa P 3/97 namreč povsem jasno izhaja, da je A.P. vedela, da je lastnik sporne nepremičnine tožnik in ne dolžnica. Med tekom roka za pritožbo zoper to sodbo je tožnik izvedel, da je A.Š. preko pooblaščenca, odvetnika D.S., že v letu 1996 vložila predlog za vknjižbo pravice iz omenjene darilne pogodbe z dne 23.6.1993 v zemljiško knjigo. V kolikor bi sodišče ugodilo dokaznemu predlogu za zaslišanje A.Š. ali pa vsaj predlogu za vpogled v zbirko listin, bi tožnik za to okoliščino izvedel že na prvem naroku za glavno obravnavo in predlagal ustrezne dokaze, zlasti pa zaslišanje odvetnika D.S. o usodi podanega predloga za vpis, torej še v času, ko ni bilo ne omenjene pravde opr. št. P 3/97 katerega sodba je izvršilni naslov, niti nespornega izvršilnega postopka In 20/97. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo v kateri navaja, da jo je izdalo po glavni obravnavi, opravljeni dne 9.4.2004, čeprav tega dne ni bilo obravnave v tej zadevi, razveljavi in vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje v katerem bo sodišče izvedlo predlagane dokaze ter še dodatno zaslišalo odvetnika D.S. in o zadevi na podlagi izvedenega dokaznega postopka odločilo.

Pritožba ni utemeljena.

Toženka je upnica tožnikove (bivše) žene A.Š., proti kateri je sprožila izvršilni postopek za izterjavo terjatve s prodajo solastninskega deleža A.Š. (do 1/3) na nepremičnini, stanovanjski hiši v S., stoječi na parc. št. 248 k.o. Š.. Tožnik trdi, da mu je A.Š. (v nadaljevanju dolžnica) svoj solastninski delež podarila s pogodbo z dne 23.6.1993 in da je zato izvršba na solastninski delež dolžnice nedopustna. Med strankama ni sporno, da je bila ta pogodba res sklenjena, nesporno je tudi, da je bila dne 9.1.1997 pri 1/3 te nepremičnine, last dolžnice, zaznamovana prepoved odtujitve in obremenitve na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v K. opr. št. P 3/97, da je bila v času vložitve izvršilnega predloga, izdaje in zaznambe sklepa o izvršbi opr. št. In 20/97 vpisana v zemljiški knjigi dolžnica ter da je tožnik podal zemljiško knjižni predlog za vpis lastninske pravice na njegovo ime šele 24.3.1998. Sodišče prve stopnje je na podlagi teh dejstev zaključilo, da je bila v času izdaje sklepa o izvršbi zemljiškoknjižna lastnica predmetnega solastninskega deleža dolžnica in ne tožnik. Ugotovilo je, da tožnik na predmetu izvršbi nima take pravice, ki prepričuje izvršbo zato je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ta odločitev, ki jo napada pritožba, je tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilna. Za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s pravnim poslom ne zadošča pravni naslov ( v tem primeru pogodba), potreben je tudi vpis v zemljiško knjigo, tako je v 33. členu določal prej veljavni Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, tako določa tudi sedaj veljavni Stvarnopravni zakonik - SPZ v svojem 49. členu. In ker tožnik v času zaznambe sklepa o izvršbi ni bil lastnik spornega deleža, ni pomembno ali je toženka za obstoj pogodbe vedela ali ne. V zvezi s tem predlagani dokazi so zato nepomembni, očitki pritožbe o pomanjkljivo ugotovljenem dejanskem stanju ter kršitvah določb postopka pa neutemeljeni. Neutemeljene pa so tudi vse ostale pritožbene navedbe, ki izhajajo iz trditve, da je tožnik postal lastnik spornega deleža leta 1993. V pritožbi večkrat omenjena nedobrovernost toženke bi bila lahko pomembna le, če bi tožnik pridobil lastninsko pravico na originaren način in bi toženka za tako pridobitev vedela. Glede pritožbenih trditev, da je dolžnica že v letu 1996 vložila predlog za vknjižbo pravice iz omenjene darilne pogodbe pa je potrebno navesti naslednje: te trditve in v pritožbi predlagani dokazi so nedopustne pritožbene novote, tožnik ni dokazal, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti že prej, so pa tudi nepomembne, saj je bila plomba v zvezi z izvedbo sporne darilne pogodbe vpisana šele leta 1998 (na predlog tožnika). Kar se tiče v uvodu sodbe zapisanega datuma glavne obravnave (9.4.2004) pa pritožbeno sodišče odgovarja, da gre za očitno pisno napako (glavna obravnava je bila opravljena 9.3.2004, kar je razvidno iz spisa in zadnje strani sodbe), ki jo sodišče prve stopnje lahko kadarkoli popravi (1. odst. 328. člena ZPP).

Ker niso podani v pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi, pa tudi ne tisti, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo pobijano sodbo sodišča prve stopnje (353. ZPP).