Jedro

Za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s pravnim poslom ne zadošča le pravni naslov, saj je potreben tudi vpis v zemljiško knjigo. Dobra ali slaba vera toženke bi bila lahko pomembna le tedaj, če bi tožnik lastninsko pravico ne pridobil na podlagi pravnega posla, temveč na originarni način.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je izvršba na solastninski delež dolžnice A. Š. na stanovanjski hiši v S., stoječi na parceli št. 248, vložek št. 969 k.o. ..., vodena v izvršilnem postopku Okrajnega sodišča v Kopru z opr. št. I 20/97, nedopustna. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožeča stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in predlaga razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vpisno načelo je sicer eno od temeljnih načel zemljiške knjige, vendar pa ne velja absolutno. Lastninsko pravico na spornem delu nepremičnine je tožnik pridobil z darilno pogodbo, ki je bila sestavljena v letu 1993 v nepravdnem postopku. Toženka je že od leta 1995 dalje vedela, da dolžnica A. Š. ni solastnica stanovanjske hiše. Solastninski delež je tožnik pridobil prej, preden je bil v zemljiško knjigo vpisan sklep o prepovedi odtujitve solastnega deleža A. Š.. Tožnik bi torej že v letu 1993 lahko predlagal vknjižbo lastninske pravice na svoje ime, vendar tega ni storil zaradi očitne pravne nevednosti.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Darilna pogodba med tožnikom in A. Š. je bila sklenjena 23.6.1993, z njo pa je A. Š. tožniku podarila svoj enotretjinski stanovanjski delež na stanovanjski hiši v Š. Dne 9.1.1997 je bila pri eni tretjini te nepremičnine, last dolžnice A. Š., zaznamovana prepoved odtujitve in obremenitve na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Kopru z opr. št. P 3/97. V času vložitve izvršilnega predloga je bila dolžnica A. Š. v zemljiški knjigi še vedno vpisana kot solastnica do ene tretjine, zemljiškoknjižni predlog za vpis lastninske pravice do celote na ime tožnika pa je bil podan šele 24.3.1998, torej po vložitvi izvršilnega predloga.

Opisane dejanske ugotovitve so sodiščema druge in prve stopnje narekovale odločitev v skladu z določbo 33. člena tedaj veljavnega Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (sedaj 49. člen Stvarnopravnega zakonika). V času zaznambe sklepa o izvršbi tožnik namreč ni bil lastnik spornega deleža na hiši, zaradi česar ni pomembno, ali je toženka za obstoj darilne pogodbe vedela, ali ni vedela. Za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s pravnim poslom ne zadošča le pravni naslov, saj je potreben tudi vpis v zemljiško knjigo. Dobra ali slaba vera toženke bi bila lahko pomembna le tedaj, če bi tožnik lastninsko pravico ne pridobil na podlagi pravnega posla, temveč na originarni način. Opisano je tudi ključna pravna ugotovitev, na katere podlagi sta sodišči nižjih stopenj tožbeni zahtevek zavrnili. Le pridobitev lastninske pravice na originaren način bi torej imela za posledico sklepanje, da bi vpis v zemljiško knjigo bil le deklaratorne narave.

Sicer pa obvelja, kar je zapisalo v razlogih izpodbijane sodbe sodišče druge stopnje, da predstavljajo trditve, da je dolžnica že v letu 1996 vložila predlog za vknjižbo pravice iz omenjene darilne pogodbe in v zvezi s temi trditvami predlagani dokazi, nedopustna pritožbena novota (prvi odstavek 337. člena v zvezi z drugim odstavkom 286. člena ZPP), s katero se pritožbenemu sodišču ni bilo treba ukvarjati.

Izpodbijani sodbi tako ni mogoče očitati v reviziji zatrjevanih nepravilnosti, zaradi česar je bilo treba revizijo zavrniti (387. člen ZPP).