Jedro

Z izpodbijanim sklepom o dovolitvi izvršbe in z drugostopenjsko odločbo, s katero je bil spremenjen le datum izvršljivosti inšpekcijske odločbe, ni bilo vsebinsko odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnikov, zato ne gre za upravni akt, kot ga za vodenje upravnega spora zahteva določba 2. člena ZUS-1. S sklepom o dovolitvi izvršbe pa se tožnikoma naložena obveznost le prisilno izvršuje in se o njej ne odloča ponovno, je ne spreminja ali na drug način posega v njune pravice ali pravne koristi.

Ker je bilo ugotovljeno, da tožba v obravnavanem primeru ni dovoljena, je sodišče zavrglo tudi predlog za izdajo začasne odredbe.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom o dovolitvi izvršbe v 1. točki izreka ugotovila, da je odločba istega organa št. 06122-2828/2009-9-8203 z dne 27. 11. 2009, s katero je bilo tožnikoma naloženo, da v 10 dneh od prejema odločbe odstranita zidano leseni objekt v tam navedenih dimenzijah, postala izvršljiva 18. 12. 2010 in da se dovoljuje njena izvršba. V 2. točki izreka je bil tožnikoma določen naknadni rok do 10. 6. 2010, v katerem sta dolžna izvršiti odrejeno dejanje, v nasprotnem primeru bo izvršbo opravil pooblaščeni izvajalec. Iz obrazložitve sklepa je razvidno, da je inšpektor opravil kontrolna pregleda 12. 1. in 13. 5. 2010 ter ugotovil, da zavezanca nista izpolnila obveznosti, ki jima je bila naložena z omenjeno inšpekcijsko odločbo.

Upravni organ druge stopnje je ob reševanju pritožbe tožnikov odpravil 1. točko izreka sklepa o dovolitvi izvršbe in jo nadomestil z novo, tako da je kot datum izvršljivosti navedel 18. 12. 2009, v preostalem delu pa je njuno pritožbo zavrnil. V obrazložitvi med drugim navaja, da je bila inšpekcijska odločba zavezancema vročena 7. 12. 2009, zato je postala izvršljiva po poteku 10-dnevnega roka za izpolnitev obveznosti, to je 18. 12. 2009 in ne 18. 12. 2010. Tožnika vlagata tožbo zoper oba navedena upravna akta in v njej med drugim navajata, da sta objekt zgradila na zemljišču parc. št. 582/2 k.o. ..., ki je last tožnice A.A. Nadalje navajata, da sta pri Mestni občini Novo mesto 22. 1. 2010 vložila predlog za spremembo namenske rabe zemljišča, pri čemer poudarjata, da je sosednja parc. št. 582/1 k.o. ... v prostorskih aktih opredeljena kot stavbno zemljišče. Objekt sta zgradila pred pridobitvijo gradbenega dovoljenja, saj je bila njuna družina brez stanovanja. Zaradi predlagane spremembe namembnosti zemljišča in namena, da nato pridobita gradbeno dovoljenje, predlagata, da sodišče odpravi upravna akta obeh stopenj. V nadaljevanju še pojasnjujeta, da je upravni organ prve stopnje njun predlog za odlog izvršbe zavrnil. Zoper to sta vložila pritožbo, hkrati pa prosita naslovno sodišče, da izvršbo odloži do pravnomočne odločitve o stvari, ki se vodi pri tem sodišču pod opr. št. I U 722/2010. Drugega stanovanja, v katerem bi bivala števila družina, namreč nimata.

K 1. točki izreka V skladu z določbo 1. odstavka 2. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji; v nadaljevanju ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Upravni akt v smislu določb ZUS-1 je tisti akt, s katerim organ odloči o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi (2. odstavek 2. člena ZUS-1).

Ker z izpodbijanim sklepom o dovolitvi izvršbe in z drugostopenjsko odločbo, s katero je bil spremenjen le datum izvršljivosti inšpekcijske odločbe, ni bilo vsebinsko odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnikov, ne gre za upravni akt, kot ga za vodenje upravnega spora zahteva omenjena določba ZUS-1. O njuni obveznosti, da odstranita nelegalno zgrajeni objekt in ki temelji na materialnem predpisu, je bilo namreč odločeno že z izvršilnim naslovom, to je z inšpekcijsko odločbo z dne 27. 11. 2009. S sklepom o dovolitvi izvršbe pa se tožnikoma naložena obveznost le prisilno izvršuje in se o njej ne odloča ponovno, je ne spreminja ali na drug način posega v njune pravice ali pravne koristi. Kaj takega ne izhaja niti iz tožbenih navedb, saj ne zatrjujeta, da sta naloženo obveznost izpolnila.

Poleg tega v obravnavanem primeru ne gre za sklep iz 2. odstavka 5. člena ZUS-1, ki določa, da se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Mednje sklep o dovolitvi izvršbe ne sodi.

Ker je tožba vložena zoper upravna akta, ki ju v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati, je sodišče v skladu z določbo 4. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrglo. Tako stališče je Vrhovno sodišče doslej potrdilo že v več svojih sklepih, med drugim opr. št. I Up 465/2008 z dne 2. 10. 2008, I Up 253/2009 z dne 9. 7. 2009 in I Up 100/2009 z dne 21. 10. 2009. K 2. točki izreka Tožnika s predlogom, da sodišče v obravnavani zadevi odloži izvršbo, smiselno predlagata odložitev izvršitve inšpekcijske odločbe, to je odstranitve njunega objekta. Tovrstno začasno odredbo v upravnem sporu ureja določba 2. odstavka 32. člena ZUS-1, po kateri sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe pod tam navedenimi pogoji.

Navedeno pomeni, da je procesna predpostavka za odločanje o taki zahtevi v konkretnem upravnem sporu obstoj dopustne tožbe. Ker je bilo zanjo ugotovljeno, da v obravnavanem primeru ni dovoljena, je sodišče zavrglo tudi predlog za izdajo začasne odredbe. Pri tem sodišče še pojasnjuje, da je glede na vsebino 2. odstavka 32. člena ZUS-1 zahtevo za odložitev izvršitve izpodbijanega akta mogoča postaviti le v zvezi s tistim upravnim aktom, ki je predmet presoje zakonitosti v upravnem sporu. Glede na to, da tožnika predlagata odložitev izvršbe do pravnomočne odločitve o stvari, ki se pri tem sodišču vodi pod opr. št. I U 722/2010, iz vpisnika tega sodišča pa je razvidno, da gre za spor o zakonitosti inšpekcijske odločbe z dne 27. 11. 2009, lahko tožnika odložitveno začasno odredbo predlagata v navedenem upravnem sporu.