Jedro

Določba prvega odstavka 30. člena ZBPP daje prosilcu možnost, da si lahko sam izbere osebo, pooblaščeno za izvajanje BPP. Vendar pa je pri upoštevanju oziroma neupoštevanju takega prosilčevega predloga treba najprej presojati ali je prosilčev predlog v skladu z načelom ekonomičnosti. Tudi po presoji sodišča ne more biti ekonomično, da bi se prosilcem določali odvetniki z drugih območij in ne z območja sodišča, kjer bo dejanje opravljeno, saj bi s tem nastali večji stroški. Takšno odločanje je neekonomično in ne more biti racionalno. To ne more biti niti v primeru, če prosilec sam izbere odvetnika iz drugega območja. Ta možnost je prosilcem sicer dana, vendar pa želje prosilca po presoji sodišča ne morejo prevladati nad načelom ekonomičnosti, ki ga morajo v predmetnih postopkih zasledovati organi, ki odločajo po ZBPP.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka delno ugodila tožnikovi prošnji in mu dodelila redno brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem I. stopnje v kazenskem postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani VI K 51131/2012, zaradi kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, od dne 10. 10. 2016 dalje (1. točka izreka). Zavrnila pa je tožnikovo prošnjo v delu, kjer prosi za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem II. stopnje in za oprostitev plačila stroškov postopka (II. točka izreka). Za izvajanje BPP je določila odvetnika A.A. (III. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik vložil prošnjo za dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem I. in II. stopnje v kazenskem postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani v zadevi VI K 51131/2012, zaradi kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 ter za oprostitev plačila stroškov postopka. Tožena stranka je ugotovila, da tožnik izpolnjuje dohodkovni cenzus iz 13. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Prav tako je ugotovila, da so izpolnjeni pogoji iz prvega, drugega in tretjega odstavka 24. člena ZBPP, saj zadeva ni očitno nerazumna oziroma ima tožnik verjetne izglede za uspeh. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhajajo razlogi za delno zavrnitev tožnikove vloge (II. točka izreka). Glede izvajalca BPP, ki ga je določila tožniku toženka v obravnavani zadevi (odvetnika A.A. iz Ljubljane), pa se sklicuje na določbi prvega odstavka 29. člena in 30. člena ZBPP. Upoštevajoč slednji, je omenjenega izvajalca določila po uradni dolžnosti iz seznama izvajalcev BPP ljubljanskega območnega zbora odvetnikov. Tožnik je kot željenega izbranega odvetnika navedel odvetnika B.B. iz Sežane, vendar je zaradi načela ekonomičnosti in hitrosti postopka razumno in pravilno, da se tožniku določi odvetnik z območja sodišča, kjer bo dejanje opravljeno. Ker tožnik nima pravnega znanja, je pomembno, da ga v postopku zastopa odvetnik, ki bo lahko učinkoviteje zastopal tožnikove pravice in pravne koristi.

3. Tožnik v tožbi izpodbija navedeno odločitev v delu, ki se nanaša na določitev izvajalca BPP, odvetnika A.A. iz Ljubljane. Tožnik je v prošnji za BPP navedel, da si kot izvajalca BPP želi odvetnika B.B. iz Sežane. Tožena stranka je 2. 11. 2016 odvetniku B.B. pisno sporočila, da ga ne bo določila za izvajalca BPP, če ne pristane na to, da mu zaradi načela ekonomičnosti določeni stroški zastopanja tožnika ne bodo povrnjeni. Pri tem je tožena stranka svojo zahtevo utemeljevala tudi s stališčem Vrhovnega sodišča RS iz sodbe X Ips 73/2007 z dne 25. 1. 2007 in sodbe Upravnega sodišča RS III 204/2013 z dne 1. 7. 2013. Odvetnik B.B. na ta poziv tožene stranke ni odgovoril, saj je na podobno predhodno zahtevo tožene stranke iz e-sporočila z dne 25. 10. 2016 že odgovoril in toženi stranki dal vedeti, da za njeno zahtevo ne obstoja nikakršen utemeljen razlog, še manj pa takšno zahtevo predvideva ZBPP. V obrazložitvi izpodbijane odločitve je tožena stranka kot razlog, zaradi katerega je tožeči stranki kot izvajalca BPP določila odvetnika A.A., namesto izbranega odvetnika B.B., navedla, da je zaradi načela ekonomičnosti in hitrosti postopka razumno in pravilno, da se tožniku določi odvetnik z območja sodišča, kjer bo dejanje opravljeno. Tožnik meni, da je tožena stranka pri sprejemanju odločitve o izbiri izvajalca za BPP zmotno uporabila določila prvega odstavka 30. člena in 37. člena ZBPP, zmotno ugotovila dejansko stanje, kršila načelo zakonitosti iz 2. člena Ustave RS in tudi načelo enakega varstva pravic iz 22. čelna Ustave RS.

4. Tožnik se sklicuje na prvi odstavek 30. člena ZBPP, ki je bil v zakon vnesen šele 7. 3. 2008. Sprejem navedene določbe je spremljala obrazložitev zakonodajalca, da je za učinkovito in uspešno zastopanje po odvetniku nujen odnos zaupanja med odvetnikom in klientom, zato mora imeti stranka možnost, da si odvetnika, s katerim bo takšen odnos zgradila, izbere sama. Prosta izbira upravičenca do BPP torej ni omejena le na tisto, ki jo predloži območni zbor odvetnikov, ampak si lahko upravičenec izbere odvetnika po svojih željah, tako kot bi to storil, če bi imel zadosti finančnih sredstev, da bi lahko njegove storitve plačal sam. Načelo ekonomičnosti in hitrosti odločanja o prošnjah za dodelitev BPP je umeščeno v 37. člen ZBPP. V sklopu tega načela morajo sodišča pri odločanju o prošnjah za dodelitev BPP skrbeti, da se postopek odločanja vodi hitro in brez povzročanja nepotrebnih stroškov. Upoštevaje sistematično umestitev predmetne določbe v ZBPP je mogoče sklepati, da je njen namen zgolj podajanje splošnih smernic, po katerih naj se organ ravna v zadevah dodeljevanja in odmere BPP. Zato tej določbi ni mogoče podeliti statusa lex specialis v odnosu na določbo prvega odstavka 30. člena ZBPP, ki ureja specifično situacijo, v kateri si prosilec sam izbere izvajalca BPP. Tožnik zato meni, da je tožena stranka zmotno uporabila določilo prvega odstavka 30. člena in 37. člena ZBPP, ko je s sklicevanjem na načelo ekonomičnosti, kljub izrecni prošnji tožnika za dodelitev odvetnika B.B., kot izvajalca BPP tožniku dodelila odvetnika A.A.. Meni namreč, da ima načelo ekonomičnosti in hitrosti postopka iz 37. člena ZBPP značaj splošne določbe v razmerju do določbe prvega odstavka 30. člena ZBPP. Prav tako niti sklicevanje tožene stranke na sodbo Upravnega sodišča RS III U 204/2013 z dne 1. 7. 2013 ne pripelje do zaključka, da je odločitev tožene stranke materialno pravno pravilna.

5. Ne glede na navedene materialnopravne pomanjkljivosti izpodbijane odločitve pa tožnik še navaja, da je tožena stranka zmotno ugotovila, da bi bilo zastopanje tožnika po izbranem odvetniku B.B. v zadevi, za katero je tožniku odobrena BPP, v nasprotju z načelom ekonomičnosti postopka. Odvetnik B.B. je namreč tožnika po odločbi Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 2261/2013 z dne 21. 8. 2013 že zastopal v fazi kazenske preiskave, ki se je zaradi utemeljenega suma storitve istih kaznivih dejanj pred istim sodiščem vodila pod I Kpr 51131/2012. Odvetnik je tako že preučil očitke zoper tožnika in se seznanil s spisovnim gradivom, iz katerega je tudi kopiral za obrambo ključne listine ter zanje plačal kar 233,20 EUR sodne takse. Načelo ekonomičnosti od tožene stranke terja, da o zadevi odloči tako, da z odločitvijo ne nastajajo nepotrebni stroški. Ker bo odvetnik A.A., ki ga je tožena stranka določila za izvajanje BPP, za učinkovito zastopanje tožnika moral preučiti kazensko preiskovalni spis Okrožnega sodišča v Ljubljani I Kpr 51131/2012 in iz njega kopirati listine ter zanje plačati ustrezno sodno takso, bodo stroški teh storitev dvakrat plačani, saj jih je odvetnik B.B. že opravil in poravnal v sklopu zastopanja tožnika po odločbi Bpp 2261/2013. Izpodbijana odločitev tako ni v skladu z načelom ekonomičnosti.

6. Glede sklicevanja tožene stranke na sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 73/2007 z dne 25. 1. 2007, pa tožnik navaja, da je bila ta sprejeta 25. 1. 2007, ko v ZBPP še ni bilo vnešene določbe prvega odstavka 30. člena ZBPP, po kateri ima prosilec za BPP pravico zahtevati zastopanje po izbranem izvajalcu. Tožnik se zato sklicuje na načelo zakonitosti iz 6. člena ZUP in na 2. člen Ustave RS, ki določa, da je Slovenija pravna in socialna država. Sklicuje se tudi na ustaljeno upravno sodno prakso, iz katere izhaja, da upravni organi odločajo po predpisih, ki so veljavni v času odločanja na prvi stopnji. Med drugim izpostavlja, da je tožena stranka 21. 8. 2013 izdala odločbo Bpp 2261/2013, s katero je ugodila tožnikovi prošnji za dodelitev BPP v kazensko preiskovalni zadevi I Kpr 51131/2012. Z isto odločbo je tožena stranka ugodila tudi tožnikovi želji in kot izvajalca BPP določila odvetnika B.B.. Gre za identični zadevi, ki se razlikujeta le v tem, da je tožena stranka v eni sledila tožnikovi želji, v drugi pa tožnikovi želji ni sledila. Ker tožena stranka ni obrazložila zakaj je z izpodbijano odločbo odločila drugače, je zagrešila kršitev načela enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Tožnik predlaga, da se izpodbijana odločitev odpravi in ugodi tožnikovi prošnji za dodelitev BPP v obliki pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem prve stopnje v kazenskem postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani VI K 51131/2012 po izbranem odvetniku B.B.. Hkrati predlaga, da sodišče toženi stranki naloži, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in razlogih za odločitev, ki so v njej navedeni.

8. Tožba ni utemeljena.

9. V predmetni zadevi je sporno, ker tožena stranka potem, ko je delno ugodila tožnikovi prošnji in mu dodelila BPP (za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem I. stopnje v kazenskem postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani VI K 51131/2012) ni sledila tožnikovemu predlogu in mu ni določila odvetnika, ki ga je sam predlagal (B.B. iz Sežane), pač pa je tožniku določila odvetnika A.A. iz Ljubljane. Pri tem se je sklicevala na načelo ekonomičnosti, zaradi katerega je razumno, da se tožniku določi odvetnik iz območja sodišča, kjer bo dejanje opravljeno. Po presoji sodišča je stališče tožene stranke pravilno.

10. V skladu s prvim odstavkom 29. člena ZBPP pravno pomoč izvajajo odvetniki, ki so po zakonu, ki ureja odvetništvo, vpisani v imenik odvetnikov, in odvetniške družbe, ustanovljene po zakonu, ki ureja odvetništvo ter notarji v zadevah, ki jih opravljajo po zakonu, ki ureja notariat. V prvem odstavku 30. člena ZBPP je določeno, da lahko prosilec za BPP sam izbere osebo, pooblaščeno za izvajanje BPP, in jo navede v prošnji za BPP. Iz prvega odstavka 37. člena ZBPP pa izhaja, da pri odločanju o prošnji za BPP pristojni organ za BPP upošteva načelo hitrosti in ekonomičnosti postopka.

11. Po presoji sodišča je v obravnavani zadevi tožena stranka pravilno uporabila zgoraj citirane določbe ZBPP. Sodišče se ne strinja s stališčem tožnika, da naj bi imela določba prvega odstavka 30. člena ZBPP značaj specialnosti. Glede na določbo prvega odstavka 37. člena ZBPP, ki se sklicuje na načelo ekonomičnosti postopka. Po presoji sodišča je načelo ekonomičnosti postopka prvenstveno vodilo, ki zavezuje toženo stranko pri odločanju v navedenih zadevah. V skladu s tem načelom pa je razumno in pravilno, da tožena stranka za izvajalca BBP določi odvetnika z območja sodišča, kjer bo dejanje opravljeno. V obravnavni zadevi je tožniku dodeljena BPP za postopek, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, zato je razumno, da je tožniku določen odvetnik iz navedenega območja. Navedena odločitev je pravilna in v skladu z omenjenim načelom, ne glede na to, da je tožnik za izvajalca BPP za omenjeno zadevo predlagal odvetnika B.B. iz Sežane.

12. Določba prvega odstavka 30. člena ZBPP daje prosilcu res možnost, da si lahko sam izbere osebo, pooblaščeno za izvajanje BPP. Vendar pa je po presoji sodišča pri upoštevanju oziroma neupoštevanju takega prosilčevega predloga treba najprej presojati ali je prosilčev predlog v skladu z načelom ekonomičnosti. Sodišče se strinja s toženo stranko, da prosilčevemu predlogu ni mogoče slediti, če ta ni ekonomičen. Tudi po presoji sodišča ne more biti ekonomično, da bi se prosilcem določali odvetniki z drugih območij in ne z območja sodišča, kjer bo dejanje opravljeno, saj bi s tem nastali večji stroški. Takšno odločanje je neekonomično in ne more biti racionalno. To ne more biti niti v primeru, če prosilec sam izbere odvetnika iz drugega območja. Ta možnost je prosilcem sicer dana v prvem odstavku 30. člena ZBPP, vendar pa želje prosilca po presoji sodišča ne morejo prevladati nad načelom ekonomičnosti, ki ga morajo v predmetnih postopkih zasledovati organi, ki odločajo po ZBPP. Da je treba v navedenih postopkih slediti načelu ekonomičnosti pa izhaja tudi iz sodbe Upravnega sodišča RS III U 204/2013 z dne 1. 7. 2013 in sodbe Vrhovnega sodišča RS X Ips 73/2007 z dne 25. 1. 2007, na kateri se pravilno sklicuje tudi tožena stranka. Pri tem na drugačno stališče ne more vplivati niti tožnikovo sklicevanje, da je bila sodba Vrhovnega sodišča RS X Ips 73/2007 izdana še pred uveljavitvijo sedaj veljavne določbe prvega odstavka 30. člena ZBPP, ki prosilcem daje možnost, da si sami izberejo osebo, pooblaščeno za izvajanje BPP. Gre namreč za splošno načelo, ki mora biti spoštovano v navedenih postopkih. Iz navedenih razlogov so bile po presoji sodišča v predmetni zadevi pravilno uporabljene določbe ZBPP, tožnikovi ugovori, da je bilo materialno pravo napačno uporabljeni, pa niso utemeljeni.

13. Po presoji sodišča pa prav tako niso utemeljeni tožnikovi ugovori, da naj bi tožena stranka zmotno ugotovila, da bi bilo zastopanje tožnika po izbranem odvetniku B.B. v omenjeni zadevi v nasprotju z načelom ekonomičnosti. Pri tem se tožnik sklicuje na odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 2261/2013 z dne 21. 8. 2013, na podlagi katere je odvetnik B.B. tožnika zastopal v fazi kazenske preiskave, ki se je vodila zaradi utemeljenega suma storitve istih kaznivih dejanj pred istim sodiščem vodila pod I Kpr 51131/2012. Odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani (Bpp 2261/2013), na katero se sklicuje tožnik, ni bila predmet presoje v upravnem sporu. Predmet presoje v tem upravnem sporu je zgolj izpodbijana odločitev. Zato neupoštevanje načela ekonomičnosti v odločbi Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 2261/2013 po presoji sodišča ne more biti razlog, da se navedeno načelo ne bi upoštevalo pri izpodbijani odločitvi, ki se presoja v tem upravnem sporu.

14. Pri tem po presoji sodišča na drugačno odločitev ne more vplivati niti tožnikovo sklicevanje, da se je izbrani odvetnik (B.B.) že seznanil s spisovnim gradivom, iz katerega je tudi kopiral listine ter zanje plačal 233,20 EUR sodne takse, kot tudi ne tožnikovo sklicevanje, da stroški iz naslova kilometrine izbranega odvetnika B.B. po vsej verjetnosti ne bi dosegali stroškov, ki naj bi nastali odvetniku A.A.. Kot že pojasnjeno, je v skladu z načelom ekonomičnosti, da je tožniku za izvajanje BPP določen odvetnik z območja sodišča, kjer bo dejanje opravljeno. V konkretnem primeru je tožena stranka res enkrat odločila tako, da navedena načela ni upoštevala. Vendar pa ni mogoče pritrditi tožniku, da naj bi bili z izpodbijano odločitvijo stroški postopka enaki ali celo večji, kot bi nastali v primeru, če bi bilo ugodeno tožnikovi prošnji. Navedenih stroškov namreč ni mogoče vnaprej predvideti.

15. Iz vseh navedenih razlogov tožnikovi ugovori niso utemeljeni. Utemeljeno tudi ni tožnikovo sklicevanje na kršitev pravic iz Ustave RS.

16. Ker je izpodbijana odločba po presoji sodišča pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

17. Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.