Jedro

ZDSS-1 kot procesni zakon v 72. členu določa rok za vložitev tožbe v socialnih sporih in gre torej tudi po formalnem kriteriju za procesni rok. ZPIZ-2 v 171. členu določa enako za sodno varstvo pravic po ZPIZ-2: zavarovanec lahko uveljavlja sodno varstvo v roku tridesetih dni od vročitve odločbe, izdane na drugi stopnji. ZPIZ-2 tako določa le pravico do sodnega varstva, ki se uveljavlja v socialnem sporu po določbah ZDSS-1 z vložitvijo tožbe. ZPIZ-2 je sicer materialni predpis, ki pa ima postopkovne določbe, med katere spada tudi določba 171. člena.

V socialnih sporih, rok za vložitev tožbe ni določen kot materialni rok, zato je potrebno uporabiti tudi določbo 83. člena ZS. Primerjava z roki za vložitev pravnih sredstev pokaže, da drugačno tolmačenje ni utemeljeno in da bi povzročilo neenako obravnavo podobnih procesnih situacij. Nižji sodišči sta zato zmotno izključili uporabo 83. člena ZS. Ta določa, da v času sodnih počitnic procesni roki ne tečejo, prav tako se ne vročajo sodna pisanja, razen v nujnih primerih, ki so taksativno našteti v drugem odstavku.

Izrek

Reviziji se ugodi, sklepa sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je kot prepozno zavrglo tožbo, s katero je tožnica zahtevala odpravo odločb tožene stranke dne 18. 7. 2014 in 21. 11. 2013 ter da ji tožena stranka prizna pravico do delne pokojnine. Ugotovilo je, da je bila upravna odločba z dne 18. 7. 2014 tožnici vročena 23. 7. 2014, da se je tridesetdnevni rok za vložitev tožbe na delovno in socialno sodišče iztekel 22. 8. 2014 ter da je bila tožba vložena 12. 9. 2014. 2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Postavilo se je na stališče, da je rok za vložitev tožbe, določen v prvem odstavku 171. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 26/2012 s spremembami), materialni prekluzivni rok, ki teče tudi v času sodnih počitnic.

3. Zoper pravnomočni sklep sodišča druge stopnje je revizijo vložila tožnica zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je rok, v katerem je potrebno vložiti tožbo, nedvomno rok procesne narave, saj se nanaša na postopek in ne na vsebino materialne pravice. To je razvidno že iz tega, da je določba prvega odstavka 171. člena ZPIZ-2 umeščena v poglavje Postopek za uveljavljanje in varstvo pravic. Enaka določba je vsebovana tudi v prvem odstavku 72. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami), ki je procesni predpis. Prav tako je rok za izpodbijanje upravnega akta določen v prvem odstavku 28. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1, Ur. l. RS, št. 105/2006 s spremembami), ki je procesni predpis že po formalnem kriteriju, prav tako pa je procesne narave konkretna določba. Revizija opozarja na sklep Vrhovnega sodišča VIII Ips 58/2013 z dne 14. 1. 2014 o tem, da sta si določbi ZUS-1 in ZDSS-1, ki se nanašata na rok za vložitev tožbe zoper dokončni upravni akt, vsebinsko podobni in da je v sodni praksi Vrhovnega sodišča že sprejeto stališče, da je rok za izpodbijanje upravnega akta, določen v ZUS-1, procesni rok. Rok za vložitev tožbe je določen v ZPIZ-2, vendar pa je določen tudi v ZDSS-1 in ZUS-1, ki sta že sama po sebi procesna predpisa in gre zato že po formalnem kriteriju za procesni rok. Zaradi zmotnega stališča, da ne gre za procesni rok, sta nižji sodišči zmotno izključili uporabo 83. člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS, Ur. l. RS, št. 19/94 s spremembami). Rok za vložitev tožbe zoper dokončno drugostopenjsko odločbo je procesne in ne materialne narave, zato ta rok med sodnimi počitnicami ne teče. Drugostopenjska odločba upravnega organa je bila tožnici vročena v času sodnih počitnic, zato se je rok za vložitev tožbe iztekel 15. 9. 2014, kar pomeni, da je bila tožba vložena pravočasno, saj jo je tožnica vložila neposredno na sodišču dne 12. 9. 2014. 4. Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno odločbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP), oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano odločbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. V zvezi s stališčem, da je rok za sodno varstvo pravic določen v prvem odstavku 171. člena ZPIZ-2, oziroma v vsebinsko enaki določbi drugega odstavka 252. člena ZPIZ-1, po svoji naravi materialni prekluzivni rok, sta se nižji sodišči sklicevali na sodno prakso razvidno iz sklepov Vrhovnega sodišča VIII Ips 106/2007 z dne 25. 3. 2008 in VIII Ips 180/2006 z dne 25. 10. 2007. Res je sicer, da je Vrhovno sodišče v sklepu VIII Ips 180/2006 z dne 25. 10. 2007 zavzelo stališče, da je rok za vložitev tožbe zaradi uveljavljanja pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja določen tako v materialnem predpisu (drugi odstavek 252. člena ZPIZ-1) kot procesnem predpisu (prvi odstavek 72. člena ZDSS-1) in da predstavlja materialni prekluzivni rok, zato sodne počitnice tega roka ne podaljšajo. Na to stališče se je Vrhovno sodišče sklicevalo tudi v sklepu VIII Ips 106/2007 z dne 25. 3. 2008, ki se sicer nanaša na rok za vložitev tožbe zaradi uveljavljanja pravic iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Vendar pa revizija utemeljeno opozarja na kasnejši sklep Vrhovnega sodišča VIII Ips 58/2013 z dne 14. 1. 2014 (1).

8. V sklepu VIII Ips 58/2013 z dne 14. 1. 2014 je Vrhovno sodišče pojasnilo, da sta si besedili določb ZUS-1 in ZDSS-1 (enako pa velja tudi glede določbe prvega odstavka 171. člena ZPIZ-1), ki se nanašata na rok za vložitev tožbe zoper dokončni upravni akt, vsebinsko podobni in da zato ni utemeljenega razloga za drugačno razlago sporne določbe ZDSS-1 od razlage, ki jo je Vrhovno sodišče že sprejelo glede določbe prvega odstavka 28. člena ZUS-1, to je, da gre za procesni rok.

9. V navedenem sklepu je Vrhovno sodišče tudi pojasnilo, da za razmejitev rokov na materialne in procesne ni odločilen kriterij, ali je rok določen v materialnem ali procesnem predpisu in da je prvenstveno potrebno upoštevati vsebino tega, na kar se rok dejansko nanaša. 10. ZDSS-1 kot procesni zakon v 72. členu določa rok za vložitev tožbe v socialnih sporih in gre torej tudi po formalnem kriteriju za procesni rok. ZPIZ-2 v 171. členu določa enako za sodno varstvo pravic po ZPIZ-2: zavarovanec lahko uveljavlja sodno varstvo v roku tridesetih dni od vročitve odločbe, izdane na drugi stopnji. ZPIZ-2 tako določa le pravico do sodnega varstva, ki se uveljavlja v socialnem sporu po določbah ZDSS-1 z vložitvijo tožbe. ZPIZ-2 je sicer materialni predpis, ki pa ima postopkovne določbe, med katere spada tudi določba 171. člena. Revizija utemeljeno opozarja, da v primeru, ko je enak rok za vložitev tožbe določen z dvema različnima predpisoma (171. člen ZPIZ-2 in prvi odstavek 72. člena ZDSS-1) odločitev ali gre za materialni ali procesni rok ne more biti odvisna od tega na katero od obeh določb se stranka sklicuje in ali gre pri tem za procesni ali materialni predpis.

11. V socialnih sporih, rok za tožbo ni določen kot materialni rok, zato je potrebno uporabiti tudi določbo 83. člena ZS. Primerjava z roki za vložitev pravnih sredstev pokaže, da drugačno tolmačenje ni utemeljeno in da bi povzročilo neenako obravnavo podobnih procesnih situacij. Nižji sodišči sta zato zmotno izključili uporabo 83. člena ZS. Ta določa, da v času sodnih počitnic procesni roki ne tečejo, prav tako se ne vročajo sodna pisanja, razen v nujnih primerih, ki so taksativno našteti v drugem odstavku.

12. Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da je bila dokončna odločba tožene stranke opr. št. 9270208 z dne 18. 7. 2014 tožnici vročena 23. 7. 2014, tožba pa je bila vložena 12. 9. 2014. Glede na to, da v času sodnih počitnic rok za vložitev tožbe ni tekel, je dne 12. 9. 2014 vložena tožba pravočasna, saj se je rok za vložitev tožbe iztekel šele 15. 9. 2014. 13. Sodišči nižje stopnje sta tako sprejeli zmotno presojo o neobstoju procesne predpostavke pravočasnosti tožbe po 274. členu ZPP, s tem pa je podana smiselno uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

14. Zaradi zmotnega stališča, da je tožba vložena po izteku prekluzivnega roka iz prvega odstavka 171. člena ZPIZ-2, nižji sodišči nista ugotavljali odločilnih dejstev od katerih je odvisna utemeljenost tožbenega zahtevka. Revizijsko sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1 razveljavilo sklepa sodišč druge in prve stopnje ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da bo o njej odločilo po vsebini.

15. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Enako je Vrhovno sodišče odločilo tudi v sklepu VIII Ips 98/2015 z dne 13. 7. 2015.