Jedro

Rok za vložitev tožbe je določen v prvem odstavku 171. člena ZPIZ-2, po katerem zavarovanec sodno varstvo pravic po tem zakonu lahko uveljavi v roku 30 dni od vročitve odločbe, izdane na drugi stopnji. Rok za vložitev tožbe je določen tudi v prvem odstavku 72. člena ZDSS-1, po katerem se tožba vloži v 30 dneh od vročitve dokončnega upravnega akta. Ker je glede uveljavljanja pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja rok določen že v matičnem predpisu (ZPIZ-2), je potrebno pri presoji, ali je bila tožba vložena v zakonsko določenem roku, upoštevati rok, določen v ZPIZ-2. Gre za materialni prekluzivni rok, ki ni podaljšljiv. Ta rok teče tudi v času sodnih počitnic.

Tožnica je tožbo zoper dokončno odločbo tožene stranke vložila po izteku 30-dnevnega prekluzivnega roka. Zato jo je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo (ZPP čl. 274).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožnica trpi sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožbo zavrglo ter odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške postopka.

Zoper sklep je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je v konkretnem primeru rok za vložitev tožbe določen v ZPIZ-2 oz. ZPIZ-1, ki sta po stališču prvostopenjskega sodišča materialna predpisa. Na podlagi tega je napravilo zaključek, da je 30-dnevni rok za vložitev tožbe materialni prekluzivni rok, ki teče tudi v času sodnih počitnic. S takim stališčem pa se tožnica ne strinja. Tudi materialni predpisi namreč vsebujejo določbe procesne narave. S tem v zvezi se sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča RS, št. VIII Ips 58/2013 z dne 14. 1. 2014, iz katerega izhaja, da po strogo formalnem kriteriju se za materialni rok šteje rok, če je določen v materialnem predpisu, za procesnega pa, če ga opredeljujejo procesni predpisi. Pri tem pa Vrhovno sodišča RS opozori, da zgolj formalni kriterij ni odločilni kriterij za razmejitev rokov, saj je treba prvenstveno upoštevati vsebino tega, na kar se rok dejansko nanaša. Ob takšnem izhodišču (upoštevaje vsebino in namen roka) v zvezi z varstvom pravic je treba ugotoviti, da gre pri roku, ki se nanaša na vložitev tožbe, za procesni rok, saj opredeljuje časovno omejitev procesnega dejanja, ne pa na vsebino materialne pravice. To kaže tudi že sam naslov osmega dela ZPIZ-2, v katerega je umeščena določba 171/I. člena. Naslov se namreč imenuje „postopek za uveljavljanje in varstvo pravic. Enako je določeno tudi v devetem delu ZPIZ-1, v katerega je umeščena določba 252. člena. Določbo (da se tožba zoper dokončno upravno odločbo vloži v roku 30 dni od njene vročitve) vsebuje tudi 72/I. člen ZDSS-1, ki je procesni predpis. Rok za izpodbijanje upravnega akta je določen tudi v 28/I. členu ZUS-1, ki je procesni predpis, tako je tudi konkretna določba procesne narave. Ker so vsi omenjeni predpisi, ki se nanašajo na rok za vložitev tožbe zoper dokončni upravni akt vsebinsko podobni, ni utemeljenega razloga za razlikovanje narave po vsebini enake določbe, ki je vsebovana v različnih predpisih. Če bi šteli, da gre za materialni rok, bi bila tožnici kršena ustavna pravica do enakosti pred zakonom, kot tudi pravica do sodnega varstva. Če je določba vsebovana v nekem predpisu (ZUS-1 in ZDSS-1) daje določeno pravico (do podaljšanja roka za vložitev tožbe za čas sodnih počitnic) in ne more vsebinsko enaka določba, ki je vsebovana v drugem predpisu (ZPIZ-1 in ZPIZ-2) te pravice vzeti. Zato je potrebno tudi upoštevaje načelo varstva pravic strank takšno pravico priznati. Odločba Vrhovnega sodišča RS, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje je starejšega datuma. Iz novejše sodne odločbe, ki jo omenja tožnica v pritožbi pa je pojasnjeno, zakaj je Vrhovno sodišče RS v novi zadevi zavzelo drugačno stališče. Upoštevaje vse navedeno je torej tožnica tožbo vložila pravočasno, zato pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi stroškovno ugodi in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo ob ugotovitvi, da je tožnica tožbo zoper dokončno odločbo tožene stranke št. ... z dne 18. 7. 2014, ki ji je bila vročena dne 23. 7. 2014, vložila na sodišču dne 12. 9. 2014, torej že po izteku zakonsko določenega 30-dnevnega roka za vložitev tožbe.

V zadevi je odprto vprašanje ali gre za materialni prekluzivni rok, kot je to odločilo sodišče prve stopnje, ali gre za procesni rok, na katerega vplivajo tudi sodne počitnice, kot to uveljavlja tožnica.

Rok za vložitev tožbe je določen v prvem odstavku 171. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami), kjer je določeno, da sodno varstvo pravic po tem zakonu lahko zavarovanec uveljavi v roku 30 dni od vročitve odločbe, izdane na drugi stopnji. Rok za vložitev tožbe pa je določen tudi v prvem odstavku 72. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004), kjer je določeno, da se tožba vloži v 30 dneh od vročitve dokončnega upravnega akta. Ker je glede uveljavljanja pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja rok določen že v osnovnem, torej matičnem predpisu (ZPIZ-2), je tudi po stališču pritožbenega sodišča potrebno pri presoji, ali je bila tožba vložena v zakonsko določenem roku, upoštevati rok, določen v ZPIZ-2. Ker gre za materialni predpis, to pomeni, da gre za materialni prekluzivni rok, torej rok, ki ni podaljšljiv. Ta rok teče tudi v času sodnih počitnic, saj ne gre za primer, kot je določen v tretjem odstavku 83. člena ZS, kjer je določeno, da razen v zadevah iz drugega odstavka 83. člena, v času sodnih počitnic ne tečejo procesni roki. Čas sodnih počitnic vpliva le na tek procesnih, ne pa na tek materialni rokov. Prekluzivni materialni rok se podaljša samo za poštni tek, kot je to določeno v 112. členu ZPP. Da gre v primeru uveljavljanja pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja za materialni rok, ki je določen v specialnem, torej matičnem predpisu (ZPIZ-2), je pritožbeno sodišče zavzelo stališče že v več zadevah, kot npr. Psp 524/2014 z dne 8. 1. 2015, Psp 576/2014 z dne 15. 1. 2015, Psp 587/2014 z dne 19. 2. 2015, Psp 547/2014 z dne 27. 11. 2014 itd..

V zvezi s sklicevanjem tožnice na sodbo Vrhovnega sodišča RS, št. VIII Ips 58/2013 z dne 14. 1. 2014 pa je že sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da v navedeni zadevi ni šlo za enako situacijo, kot je predmetna. Spor, ki ga je obravnavalo Vrhovno sodišče RS se je nanašal na znižanje plačila vrtca. Gre za pravico, kot je določena v Zakonu o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS, Ur. l. RS, št. 62/2010 s spremembami), ki pa kot materialni predpis ne določa roka, v katerem je potrebno vložiti tožbo zoper dokončen upravni akt. Z iztekom prekluzivnega materialnega roka je torej dokončna odločba tudi postala pravnomočna, kar pomeni, da niso bile več izpolnjene procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo zadeve. Sodišče prve stopnje je zato na podlagi prvega odstavka 274. člena ZPP tožbo utemeljeno kot prepozno vloženo zavrglo. Ker je rok določen v specialnem predpisu, v tem primeru tudi ni mogoče uporabiti določb ZUS-1, na katere se sklicuje tožnica v pritožbi. Tožnici tudi ni bila kršena pravica do enakosti pred zakonom, kot tudi ne pravica do sodnega varstva. Tožena stranka je namreč tožnici pravilno pojasnila kje in v katerem roku je možno vložiti pritožbo zoper dokončno odločbo tožene stranke. Sodno varstvo je bilo tožnici zagotovljeno, vendar pa bi morala tožbo vložiti pravočasno.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.