Jedro

Hišniško stanovanje je skupni del, ki služi več stanovanjskim stavbam in je v solastnini etažnih lastnikov teh stavb.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da izprazni stanovanje št. 1 v pritličju stavbe na naslovu Z., in ga izroči upravniku tožnikov ter da plača 766,45 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni.

2. Proti sodbi se toženka pritožuje ter predlaga njeno razveljavitev oz. spremembo. Navaja, da je ta nezakonita, nepravilna in nepravična. Meni, da tožniki niso legitimirani za tožbo, da niso izkazali, da bi postali lastniki njenega stanovanja, saj niso vpisani v zemljiški knjigi, tam je njeno stanovanje zavedeno kot družbena lastnina Občine Ljubljana Moste – Polje. Kot nepravično očita, da se ni upoštevalo njenega slabega zdravstvenega in finančnega stanja, pa tudi za stanovanje pravi, da je v slabem stanju.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in se zavzela za njeno zavrnitev, brez nadaljnjih stroškovnih zahtev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izpodbijana sodba je pravilna in zakonita; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

6. Procesna in tudi stvarna aktivna legitimacija tožeče stranke je podana. V oči bode, česar sicer toženka ne izpostavlja, da je tožeča stranka označena kot „etažni lastniki“, torej kot specifična skupnost in ne kot poimensko navedeni posamezniki. Pritožbeno sodišče meni, da je to v redu in bi lahko problematično postalo kvečjemu v primeru ugovora, da za tožbo ni podane zadostne večine znotraj te skupnosti. Stvarna legitimacija, torej njihova upravičenost do tega, kar želijo, se namreč ne tika posameznikov z imenom in priimkom, pač pa je vezana izključno na njihov položaj etažnega lastništva posameznega dela stavbe, torej posameznega stanovanja v njej. S prodajo, z dedovanjem ali s kakršnim koli drugačnim nasledstvom bo/je vsak od naslednikov vstopil v položaj prednika – etažnega lastnika. Gre torej za posebno premoženje, vezano na skupnost(1).

7. Ni več ne dvoma ne spora, da je stanovanje, v katerem živi toženka, hišniško stanovanje, in sicer je v pomenu izrazov sedaj veljavnega Stanovanjskega zakonika (SZ-1) to skupni del, ki služi več stanovanjskim stavbam (1. odst. 5. čl. in 23. čl. SZ-1). Po 18. čl. SZ-1 je torej to stanovanje v solastnini etažnih lastnikov. Etažna lastnina na stavbah z naslovom Z. očitno in nesporno še ni vzpostavljena, vendar to na upravičenost bodočih etažnih lastnikov, ki se že sedaj sami sebe za potrebe te pravde tako imenujejo, ne vpliva. Samoumevno je, da bodo etažni lastniki postali tisti, ki imajo pravni naslov za pridobitev lastninske pravice na posameznemu delu stavbe, to je v konkretnem primeru na posameznem stanovanju (4. čl. SZ-1). Etažna lastnina je namreč po definiciji lastnina posameznega dela zgradbe in solastnina skupnih delov (1. odst. 105. čl. Stvarnopravnega zakonika; SPZ). Toženkino očitanje pomanjkanja aktivne legitimacije je nasprotovanje lastnemu ravnanju (venire contra factum proprium). Sama je ravno od tožnikov, tedaj oz. tam sicer poimensko navedenih lastnikov stanovanj v zgradbah na navedenih naslovih, ki pa prav tako še niso bili vknjiženi kot etažni lastniki v zemljiško knjigo, zahtevala sklenitev najemne pogodbe. Torej jih je očitno sama štela za upravičence, za tiste, ki imajo lastninsko pravico v edinem prav(n)em pomenu besede v pričakovanju.

8. Tožeča stranka je dokazala, da toženka uporablja hišniško stanovanje brez ustrezne pravne podlage. Njen zahtevek za sklenitev najemne pogodbe je pravnomočno zavrnjen, zato je zahteva za izselitev po 2. odst. 111. čl. SZ-1 utemeljena.

9. Stanje stanovanja na navedeno v ničemer ne vpliva, prav tako pa sodišče ni moglo upoštevati tožničinih navedb o njenem slabem zdravstvenem stanju in o njeni finančni stiski, ker ne eno ne drugo nista razlog, da nezakonito zasedanje stanovanja postane zakonito.

10. Pritožbeni očitki so torej neutemeljeni, preizkus izpodbijane sodbe pa tudi ni pokazal relevantnih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), zato je bilo treba pritožbo zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. čl. ZPP).

(1) Da so etažni lastniki lahko pravdna stranka, je sodna praksa že večkrat potrdila, npr. v zadevah VSL I Cpg 852/2010 z dne 14.9.2010, VSM Cp 1153/2002 z dne 4.3.2002, VSL I Cpg 1127/2007 z dne 27.5.2008. Primerjaj tudi A. Dolinšek: Nastopanje skupnosti etažnih lastnikov v sodnih postopkih (Inštitut za primerjalno pravo pri PS v Ljubljani, Portorož 10. do 11. april 2014, strani 36 – 48). Treba je torej šteti, da je tožeči stranki podeljena pravdna sposobnost (3. odst. 76. čl. ZPP).