Jedro

Za odškodninsko odgovornost države ne zadošča kakršnakoli nepravilnost, temveč mora biti izpolnjen standard kvalificirane napačnosti odločitve zaradi očitne in grobe kršitve prava in sodniških dolžnosti kot merila protipravnega ravnanja toženke. V konkretnem primeru ima še posebno in dodatno težo dejstvo, da je bila odločitev v delovnem sporu preizkušena na Vrhovnem sodišču kot najvišjem sodišču v državi. Revizijsko sodišče v tem postopku ne sme postati instanca revizijskemu sodišču v zadevi VIII Ips 226/2008 in preizkušati morebitne ("navadne") materialne in procesnopravne pravilnosti odločitve v delovnem sporu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Tožnik je zahteval plačilo premoženjske in nepremoženjske škode, ki naj bi mu jo povzročilo sodišče z odločitvijo v delovnem sporu, v katerem je uveljavljal nezakonitost izredne odpovedi delovnega razmerja in se je začel pred Delovnim sodiščem v Mariboru, Oddelku v Murski Soboti, končal pa zaradi vložene revizije pred Vrhovnim sodiščem. V delovnem sporu je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev sklepa o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi in vzpostavitvi delovnega razmerja za nedoločen čas; pritožbeno sodišče je odločitev spremenilo in zahtevku ugodilo, na podlagi vložene revizije pa je Vrhovno sodišče odločitev pritožbenega sodišča spremenilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožnik je trdil, da so direktorica zavoda A., sodišče prve stopnje in Vrhovno sodišče ravnali protipravno in da je bila prekinitev delovnega razmerja nezakonita. Protipravnost ravnanj sodišč naj bi imela za posledico odškodninsko odgovornost države za škodo, ki mu je zaradi tega nastala. Zahteval je plačilo 100.000,00 EUR iz naslova neplačanih neto plač, regresa za letni dopust, nepremoženjske škode zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in razžalitve dobrega imena in časti.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Tožniku je naložilo, da mora toženki povrniti 1.812,60 EUR pravdnih stroškov, stranskemu intervenientu pa 2.182,00 EUR.

3. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je še o stroških pritožbenega postopka.

4. Tožnik je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagal je spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa razveljavitev sodb sodišča druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Revizija je bila vročena toženki in stranskemu intervenientu. Slednji je na revizijo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

**Ugotovljeno dejansko stanje**

6. Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP), izhaja: — tožnik je bil zaposlen v zavodu A.; ta je tožniku 24. 10. 2006 izdal sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi; nezakonitost navedenega sklepa je tožnik uveljavljal v sodnem postopku pred Delovnim sodiščem v Mariboru; — Delovno sodišče v Mariboru, Oddelek v Murski Soboti, je s sodbo Pd 376/2006 z dne 4. 4. 2007 tožnikov zahtevek za razveljavitev sklepa o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi in vzpostavitvi delovnega razmerja za nedoločen čas v celoti zavrnilo; zoper navedeno odločitev je tožnik vložil pritožbo, ki ji je Višje delovno in socialno sodišče s sodbo Pdp 705/2007 z dne 15. 2. 2008 ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo, nato pa je Vrhovno sodišče ob odločanju o reviziji A. s sodbo VIII Ips 226/2008 z dne 22. 6. 2010 tej ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje; — s sodbo VIII Ips 226/2008 je bilo tako ugotovljeno, da je bila izredna odpoved, ki jo je tožniku izdal delodajalec A., zakonita; s to odločitvijo je tožniku 15. 7. 2010 prenehalo delovno razmerje.

**Odločitev nižjih sodišč**

7. Sodišči prve in druge stopnje sta pojasnili, da je odškodninska odgovornost države za protipravno ravnanje sodnika, ki je zagotovljena s 26. členom Ustave, podana le v primeru grobih kršitev sodniške dolžnosti ali samovolje pri razlagi materialnega ali procesnega prava, torej pri razlagi, ki bi bila v direktnem nasprotju z jasnimi določbami zakona oziroma ko bi šlo za namerno razlago v nasprotju s sodno prakso Vrhovnega sodišča. Takšne protipravnosti v ravnanju sodišč, ki so sodila v tožnikovem delovnem sporu, nista zaznali. Presodili sta, da Vrhovno sodišče v delovnem sporu ni ravnalo nedopustno, ko je poseglo v pravnomočno odločitev višjega sodišča. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, pri katerem sme Vrhovno sodišče ob utemeljenosti revizijskih razlogov poseči v pravnomočno odločitev, kot je to določeno v 380. členu ZPP. Ker je Vrhovno sodišče ocenilo, da je sodišče druge stopnje na ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo, je ravnalo zakonito, ko je ob pravilni uporabi materialnega prava samo spremenilo odločitev sodišča druge stopnje. Razlog za uveljavljanje protipravnih ravnanj sodišč ne more biti nezadovoljstvo oziroma nestrinjanje stranke z odločitvijo kot tako.

**Povzetek revizijskih navedb**

8. Revident meni, da nižji sodišči nista odgovorili na bistveno vprašanje, ali je bila sodba Vrhovnega sodišča VIII Ips 226/2008 z dne 22. 6. 2010 zakonita. Tožnik je trdil, da je Vrhovno sodišče spremenilo odločitev Višjega delovnega in socialnega sodišča zaradi drugače ugotovljenega dejanskega stanja. Izpodbijana sodba sicer trdi, da naj bi bilo le drugače uporabljeno materialno pravo, vendar tega dejansko ne obrazloži. Izpodbijani sodbi ne vsebujeta razlogov o odločilnih dejstvih, saj nista jasno in prepričljivo razložili, zakaj v sodbi VIII Ips 226/2008 ni protipravnosti, ki jo je uveljavljal tožnik.

9. Sodišče prve stopnje je zagrešilo procesno kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je tožniku na obravnavi 19. 10. 2016 odvzelo besedo in ga obravnavalo neenakopravno. To je uveljavljal že v pritožbi, vendar je pritožbeno sodišče njegove navedbe zavrnilo. Sodišče ni zaslišalo direktorice zavoda A., B. B., pri čemer ni prepričljivo pojasnilo zakaj. To je s kratko obrazložitvijo skušalo popraviti pritožbeno sodišče, vendar tudi njegova obrazložitev ni prepričljiva. Srž škode, povzročene tožniku, je prav v ravnanju omenjene priče, z zaslišanjem katere bi tožnik lahko dokazal, da so bila njena ravnanja, s katerimi se je želela tožnika kot zaposlenega znebiti, protipravna. Z zaslišanjem bi sodišče lahko ugotovilo, da je bila odločitev Vrhovnega sodišča v zadevi VIII Ips 226/2008 nepravilna. Tožniku ni bila dana možnost, da bi navedeno lahko dokazal. Pri presoji, kateri dokazi naj se izvedejo, ne gre za sodnikovo prosto presojo. Presoja je omejena z ustavnim načelom, ki vsakomur omogoča enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem. Odraz tega ustavnega načela je prav načelo kontradiktornosti v smislu 5. člena ZPP, njegovo nespoštovanje pa pomeni bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

**Povzetek navedb iz odgovora na revizijo**

10. Stranski intervenient meni, da revizija napada ugotovljeno dejansko stanje, kar ni dopusten revizijski razlog. Tožnik je kot dejanja, s katerimi naj bi bile kršene njegove pravice in povzročena škoda, uveljavljal dejanja, ki so bila že predmet številnih pravnomočno zaključenih postopkov. Prav vsi so se zaključili v korist stranskega intervenienta. Glede spornega delovnega spora poudarja, da za tožnika neugodne pravnomočne sodne odločbe še ne pomenijo, da mu zaradi njih pripada odškodninsko varstvo. Slednje bi prišlo v poštev šele, če bi odpovedal sistem zagotavljanja ustavnosti in zakonitosti v konkretnem postopku. Nazadnje pa je še zanikal, da bi bilo v tem postopku pred nižjimi sodišči kršeno načelo kontradiktornosti ali tožniku odvzeta možnost enakopravnega obravnavanja. Očitki tožnika niso bili zavrnjeni zaradi pomanjkanja dokazov, ampak ker v ravnanjih stranskega intervenienta ni bilo zaznati nepravilnosti. Zaslišanje direktorice B. B. tako ni bilo potrebno.

**O utemeljenosti revizije**

11. Revizija ni utemeljena.

12. Revident nižjima sodiščema očita, da naj bi sodbi ne imeli razlogov o odločilnih dejstvih, ker naj ne bi pojasnili, ali je bila sodba Vrhovnega sodišča VIII Ips 226/2008 z dne 22. 6. 2010, s katero je spremenilo odločitev Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 705/2007 z dne 15. 2. 2008, zakonita. Sodišči naj ne bi odgovorili na trditve, da je Vrhovno sodišče odločitev spremenilo zaradi drugače ugotovljenega dejanskega stanja oziroma naj ne bi obrazložili stališča, da je Vrhovno sodišče v sporni odločbi le drugače uporabilo materialno pravo. Vrhovno sodišče ugotavlja, da pritožbeno sodišče ni prezrlo pritožbenih navedb glede zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ki jih je revident navajal na 6. in 7. strani pritožbe. Ocenilo je, da iz obrazložitve Vrhovnega sodišča v zadevi VIII Ips 226/2008 evidentno izhaja, da v dejansko stanje, ugotovljeno na prvi stopnji, ni posegalo, temveč je le drugače uporabilo materialno pravo (glej točke 11-14 obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča). Pritožbeno sodišče je pojasnilo, da je bilo v delovnem sporu tako za odločitev pritožbenega kot revizijskega sodišča odločilno dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Razlog za spremembo odločitve na pritožbeni stopnji je bila drugačna materialnopravna presoja, ki jo je nato Vrhovno sodišče ob odločanju o reviziji ocenilo kot zmotno ter sodbo pritožbenega sodišča spremenilo tako, da je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče je revidentu pojasnilo, da ima Vrhovno sodišče v primeru, ko je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, v 380. členu ZPP zakonsko pooblastilo za spremembo pravnomočne sodbe. Tako ne drži, da se pritožbeno sodišče glede zakonitosti odločitve Vrhovnega sodišča v delovnem sporu ni opredelilo. Poleg tega revident ni podal konkretnejših navedb o tem, katere njegove posamezne pritožbene navedbe naj bi pritožbeno sodišče spregledalo, zato navedeno zadošča za zavrnitev revizijskega očitka, upoštevaje že pojasnjeno, da za odškodninsko odgovornost države ni dovolj kakršnakoli nepravilnost, temveč mora biti izpolnjen standard kvalificirane napačnosti odločitve zaradi očitne in grobe kršitve prava in sodniških dolžnosti kot merila protipravnega ravnanja toženke. V konkretnem primeru ima še posebno in dodatno težo dejstvo, da je bila odločitev v delovnem sporu preizkušena na Vrhovnem sodišču kot najvišjem sodišču v državi. Revizijsko sodišče v tem postopku ne sme postati instanca revizijskemu sodišču v zadevi VIII Ips 226/2008 in preizkušati morebitne („navadne“) materialne in procesnopravne pravilnosti odločitve v delovnem sporu.

13. Revizijske navedbe, da naj bi tožniku sodišče prve stopnje na naroku 19. 10. 2016 odvzelo besedo in ga neenakopravno obravnavalo, so nedopustne novote, saj te procesne kršitve tožnik v pritožbi ni uveljavljal. V pritožbi je trdil le, da na tem naroku zastopniku toženca ni smel postavljati vprašanj. Takšen očitek je bil zavrnjen z ustreznim pojasnilom, da sodišče na naroku 19. 10. 2016 ni izvajalo dokaznega postopka z zaslišanjem strank in prič, temveč so bile na zapisnik podane le navedbe strank. Tožniku pravica do izjave ni bila kršena, saj je imel možnosti podati navedbe glede svojega zahtevka in odgovoriti na ugovorne navedbe nasprotne stranke. V fazi podajanja trditvene podlage postavljanje vprašanj nasprotni stranki ni predvideno, zato v tožnikovo pravico do izjave s prepovedjo postavljanja vprašanj (ki sicer iz zapisnika naroka ni razvidna) niti ni moglo biti poseženo.

14. Glede zavrnitve dokaznega predloga za zaslišanje direktorice zavoda A., B. B. pa je pritožbeno sodišče tožniku pojasnilo, da je bila priča predlagana za dokazovanje dejstva, da naj bi na njegovo škodo zagrešila kaznivo dejanje, kar za odločitev v tem sporu, v katerem se presoja protipravno ravnanje sodišč, ni relevantno in nanjo ne bi moglo vplivati. Tožnik v reviziji navaja, da bi z zaslišanjem te priče lahko dokazal, da so bila njena ravnanja protipravna, kar naj bi pomenilo, da je bila tudi odločitev Vrhovnega sodišča VIII Ips 226/2008 nepravilna. Te povezave konkretneje ne pojasni. Vrhovno sodišče se strinja s presojo pritožbenega sodišča, da so za odločitev o odškodninski odgovornosti države za protipravna ravnanja sodišča bistvene ugotovitve, kako je postopalo sodišče v delovnem sporu, in ne (ponovna) presoja, ali je direktorica tožnikovega delodajalca A. v razmerju do tožnika ravnala protipravno. Z zavrnitvijo dokaza, predlaganega za dokazovanje nerelevantnih dejstev, ni poseženo v načelo kontradiktornosti niti zagrešena postopkovna kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker revident ne trdi, da naj bi bila priča predlagana tudi za dokazovanje drugih dejstev, pa ni mogoče pritrditi stališču, da zavrnitev dokaznega predloga ni bila prepričljivo obrazložena.

**Odločitev o reviziji**

15. Revizija po obrazloženem ni utemeljena in jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).