Jedro

Nižji dokazni standard se sprejme v položajih, ko upravičeni razlogi zahtevajo olajšanje dokaznega bremena. Do tega pride le izjemoma. Neutemeljena je razlaga tožencev, da je takšen tudi predmetni primer. V tej zadevi namreč ne gre za pretežko dokazno breme (dokazno stisko), ki bi opravičevalo takšno postopanje.

S cesijsko pogodbo ni mogoče prenašati stvarnih pravic, temveč le obligacijske pravice, torej terjatve.

Značilnost fiduciarnega posla je v tem, da upnik pridobi lastninsko pravico na nepremičnini, ki je dana v zavarovanje, ne pa njene posesti.

Tožnika zahtevata plačilo na podlagi pogodbe, s katero je družba tožencema prodala nepremičnine, toženca pa sta se zavezala, da bosta kupnino poravnala v roku 30 dni od dneva sklenitve pogodbe. Naknadno z aneksom so se stranke dogovorile, da se tožencema vrača del kupnine v znesku 119.256,39 EUR, ta znesek pa bosta plačala na račun prodajalca najpozneje v 24-tih mesecih od sklenitve pogodbe. Toženca ne zanikata prejema tega zneska in tudi ne dejstva, da sta kasneje vrnila oziroma plačala le 31.000,00 EUR. Ta znesek sta po cesiji nakazala tožniku, dolgujeta pa mu še preostanek.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da se predlog tožene stranke o prekinitvi pravdnega postopka zavrne (I. točka izreka). Razsodilo je, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 71234/2011-2 z dne 26. 5. 2011 v delu 1. odstavka in v 3. odstavku izreka, po katerih je dolžna tožena stranka nerazdelno v roku 8 dni plačati tožeči stranki znesek 105.147,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 5. 2011 dalje do plačila in stroške izvršilnega postopka v višini 36,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 6. 2011 dalje do plačila, v veljavi, v preostalem delu 1. odstavka je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki pravdne stroške v znesku 10.398,72 EUR v 15 dneh od izdaje sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Zavrnilo je pobotni ugovor tožene stranke, da se ugotovi, da se odreče pravni učinek cesiji do višine, kot tožnica postavlja svoj zahtevek (IV. točka izreka).

2. Zoper odločitev o predlogu za prekinitev pravdnega postopka se tožena stranka (v nadaljevanju toženca) ne pritožujeta. Pritožujeta se zoper sodbo v 1. alineji II. točke izreka ter glede III. in IV. točke izreka iz vseh pritožbenih razlogov in predlagata, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožnika v celoti zavrne in v celoti razveljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 26. 5. 2011. Podredno predlagata, da se sodba razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Uvodoma navajata, da se je sodišče zadovoljilo zgolj s formalno dokazno oceno, da se je ukvarjalo z nerelevantnim dejstvom, zakaj pogodbeniki niso sklenili pogodbe o nakupu po Zakonu o varstvu kupcev stanovanj in enostanovanjskih stavb (ZVKSES), da se je do listinske dokumentacije negativno opredelilo zgolj zato, ker "listina ni datirana oziroma podpisana", da je nepoklicano izvedlo zaključke o tem, kako naj bi se finančna konstrukcija tožencev že od začetka ne izšla, da je spregledalo poudarek, da je bilo bistvo, da toženca dobita nepremičnino ugodneje od rednih tržnih cen, da se je samovoljno odmaknilo od dokaznega pomena izjave, ki so jo kot uradni zaznamek naredili policisti, da je formalistično naredilo zaključke na podlagi listin in zahtevek zavrnilo, ker toženca nista sklenila kupoprodajne pogodbe za nezgrajeno nepremičnino po določilih ZVKSES in ker slovensko pravo ne daje možnosti fiduciarnega prenosa lastninske pravice na nepremičninah v zavarovanje. Povzemata dejanski stan zadeve, ki ga zatrjujeta, in izpostavljata, da slovenski pravni sistem obligacijskega prava temelji na prostem urejanju obligacijskih razmerij. Dogovor pogodbenikov, da ena pogodbena stranka zagotovi finančna sredstva preko najema kredita, ki jih nadalje posreduje drugi pogodbeni stranki, v slovenskem pravu ni posebej urejen, vendar ni predpisana posebna obličnost, še manj, da bi bil tak dogovor prepovedan. Ravno to je bistvo dogovora oziroma pogodbena kavza vseh dogovarjanj. Tu je sodišče v celoti zgrešilo bistvo problema, saj je spregledalo, da pogodbenik B. ni izpolnil svoje osnovne zaveze, da bi v danem roku dosegel vseljivost objekta v Tacnu. Sodišče ni presojalo jedra problema. Razlogi, ki sta jih opisovala toženca s svojimi ugovori, so hkrati pravno odločilna dejstva, glede katerih je umanjkala pravna presoja, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče tako ne obravnava bistva oziroma jedra dogovora med pravdnimi strankami. Toženca argumente sodbe izpodbijata po točkah, kot jih v obrazložitvi uporablja sodišče. Navajata, da sodišče napačno povzema, da sta toženca spreminjala svoje navedbe, saj sta ves čas konsistentno zatrjevala, da se je osnovni dogovor med pogodbenima strankama nanašal na (takrat še nezgrajeno) nepremičnino v Tacnu. Kasneje sta svoje trditve zgolj dodatno konkretizirala in dopolnila glede na nove navedbe tožeče stranke (tožnika). Sodišče je neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge, in sicer listine o bilancah stanja družbe B. in poslovne izkaze. Glede na obdobje, na katero se nanašajo, predstavljajo dokaz, da je B. rabil denar in ne drži, da ne gre za dokaz pravno odločilnih trditev. Sodišče zavrača vmesni ugotovitveni zahtevek. Stališče sodišča je zmotno in ne drži, da je sporna le vsebina, sporna je tudi višina zahtevka. Glede pobotnega ugovora je sodišče materialnopravno zmotno presodilo, da gre samo za nedenarno terjatev, saj toženca ves čas poudarjata, da ni odprtih terjatev in da je plačano vse v celoti. Zmotna presoja materialnega prava je zaznavna v 14. točki obrazložitve glede zastaranja. Ne drži, da je ugovor zastaranja zahtevka prepozen. Stranke ga lahko vložijo do konca postopka na prvi stopnji, če so dejstva, potrebna za presojo zastaranja, uveljavljena do prvega naroka, kar je bilo v konkretnem primeru izpolnjeno. Glede ničnosti cesijske pogodbe navajata, da je napačen zaključek sodišča, da je veljavnost dokazana iz dejstva, da priča D. D. priznava veljavnost le-te. Njegova ravnanja nasprotujejo njegovim trditvam, da je bila terjatev prenesena, saj je dejansko vselej on in ne zastopnica tožnika nastopal kot tisti, ki ima terjatev (sklepal najemno pogodbo s S., sestankoval, izsiljeval plačilo 31.000,00 EUR). Razen pogodbe, kljub ugovoru tožencev, tožnik ni predložil nobene druge listine, iz katere bi bil razviden prenos terjatve. Napačen je zaključek, da je pogodba o odstopu terjatve veljavna, ker je D. D. terjal izpolnitev od tožencev na račun tožnika. Tožnik ni predložil niti enega dokaza, da je družba B. ali kasneje tožnik terjal plačilo kupnine. Glede presoje ugovora navideznega pravnega posla toženca obširno izpodbijata dokazno oceno sodišča prve stopnje. Uvodoma navajata, da ne drži, da sta spreminjala navedbe. V ugovoru zoper sklep o izvršbi nista mogla razložiti vseh dejstev, temveč sta to storila na prvem naroku za glavno obravnavo. V nadaljnjih pripravljalnih vlogah in zaslišanjih sta ves čas konsistentno navajala, da je šlo za navidezen pravni posel in je bila v ozadju pogodba za nepremičnino v Tacnu. Bistvo dogovora je bilo drugačno, šlo je za finančno pomoč tožencev, za katero sta si zagotovila boljšo gradbeno ceno. D. D. je v pripravljalnih vlogah zatrjeval, da sestanka na domu tožencev ni bilo, nato pa je spremenil zagovor in trdil, da je sestanek bil, toda v letu 2010. Ne drži, da hčerki nista slišali ničesar o Tacnu, saj je bilo na zaslišanju jasno povedano, da se denar dolguje zaradi nerealizacije Tacna. S. V. sodišče ocenjuje kot verodostojno, kar je sporno že zato, ker gre za pričo z interesom. Nelogično je, da najprej trdi, da ne ve nič o zadevi, nato pove, da je bila na sestanku leta 2010. Napačen je zaključek sodišča, da sta toženca spreminjala navedbe glede S. V. Napačen je tudi zaključek, da bi že pogodba o nakupu za Vižmarje morala predvidevati vrnitev dela kupnine v višini 119.258,00 EUR. Sodišče spregleda trditve tožencev, da je bil namen sklenitve prodajne pogodbe za nepremičnino v Tacnu in ne za Vižmarje in je bil aneks sklenjen zato, da so se sredstva v navedeni višini nakazala na račun tožencev. Takoj po vzpostavitvi etažne lastnine za Tacen bi se sklenila menjalna pogodba. Glede tega se sodišče ni opredelilo. Prav tako ni upoštevalo e-maila s strani toženke, kjer je navedeno, da bodo tako in tako aneks razdrli. Sodišče tudi ni upoštevalo e-maila toženca, poslanega z računalnika toženke. Napačen je zaključek sodišča, da ne verjame izpovedi tožencev, da nista sklenila prodajne pogodbe za Tacen izključno iz razloga, ker nepremičnina še ni bila zgrajena. Toženka se ukvarja s kreditnimi posli in je vedela, da potrebuje za pridobitev stanovanjskega kredita overjen izvirnik kupoprodajne pogodbe. Nerazumljiv je bistven argument sodišča, da zaradi razlike 5,75 EUR ni povezave med aneksom k prodajni pogodbi in listino B13, kjer jasno piše, da gre za znesek za aneks. Ni prepričljivo, da se sodišču dvom vzbudi zaradi razlike nekaj evrov. Do take razlike je prišlo zaradi napak pri končnem preračunavanju. Sodišče strank ni opozorilo, da bi ta razlika lahko predstavljala dvom. Prav tako s strani sodišča podan dvom, da listine projekt Tacen, obračun - C. niso podpisane in datirane, ne more biti razlog, da te listine ne obstajajo. Toženca sta pojasnila, zakaj listine niso bile datirane in podpisane. Tudi iz vsebine je razvidno, da je D. D. strankama primerjalno napisal kar nekaj nepremičnin s cenami in je obračun - C. služil kot osnova za pogajanje o tlorisu in ceni za nepremičnino za Tacen. Iz vpogleda v celotno dokumentacijo projekt Tacen se vse vidi. Opozarjata na zapis D. D. na 3. in 4. strani dokumentacije. Sodišče je projekt Tacen prezrlo, ker nima podpisa in štampiljke. Ni ovrglo in postavilo dvoma, da to ni resnični projekt. Če je bil prisoten dvom, bi lahko sodišče zahtevalo projekt, ki je služil kot podlaga za izdajo gradbenega dovoljenja in bi s primerjavo ugotovilo, da je to ta projekt. Tako pa sodišče zaključuje, da iz projekta ni moč zaključiti, kateremu projektu dokumentacija pripada. Na dokumentaciji je zapisano, da gre za projekt Tacen. Nerazumljivo je mnenje sodišča, da je tudi priča M. izpovedala samo to, da se je pogovarjala s S. B. o stanovanju v Tacnu v letu 2007 in da sodišče v povezavi s povedanim ne more zanesljivo zaključiti, da so se pogodbeniki dogovorili za fiduciaren posel. Toženca sta jasno povedala, zakaj je prišlo do sklenitve aneksa in kdo je pripravil vsebino aneksa, in sicer, da je družba B. lahko vrnila denar v znesku, ki je bil dogovorjen kot razlika med kupnino za Vižmarje in dejansko dogovorjeno kupnino za Tacen. Znesek je jasno viden iz aneksa in iz projekta Tacen. Sodišče napačno zaključuje, da naj bi bil aneks sklenjen zaradi tega, ker bi toženca rabila denar. Ne drži, da je bila manj kot polovica pridobljenega kredita namenjena za plačilo nepremičnine. Toženca sta do leta 2013 normalno vračala kredit. Dogovor je bil, da bo Tacen zgrajen najpozneje v dveh letih, zato je bila celotna finančna konstrukcija s strani tožencev načrtovana za to obdobje. Denarna sredstva je potrebovala družba B., sodišče pa je zaključilo, da verjame D. D., da on ni potrebovala finančnih sredstev, čeprav finančni izkazi govorijo drugače. Sodišče ne verjame, da sta toženca kupila nepremičnine v Tacnu po ugodnejši gradbeni ceni in primerja ceno stanovanj za Tacen in ceno stanovanj za Vižmarje, kar je napačno, saj je nepravilno primerjati ti dve lokaciji med seboj. Iz projekta Tacen je razvidno, koliko je prodajna cena za kupca, to je 3.477,00 EUR, pri obračunu C. je upoštevana cena 2.050,00 EUR za m2, zato je sodišče napačno ocenilo, da ni šlo za ugoden nakup. Zaključek sodišča, da ne verjame tožencema, je nerazumljiv. Gre za napačno ugotovitev dejanskega stanja in napačen zaključek sodišča. Ne gre prezreti poročila o kaznivem dejanju, posredovanega s strani Policijske uprave Ljubljana - Šiška Okrožnemu državnemu tožilcu. D. D. je povedal, da sta zakonca C. dejansko hotela stanovanje v Tacnu in sta mu dala tudi celotno kupnino v znesku 270.000,00 EUR. Uradni zaznamek je bil zapisan v juniju 2011. Kasneje je D. D. odšel na policijsko postajo, kjer je vse zanikal. Policist si ni mogel sam izmisliti stvari. Najmanj gre za listino, enakovredno ostalim predloženim tekom postopka, ki jo mora sodišče presojati v skladu z načelom proste presoje dokazov. Nelogična je razlaga sodišča, da ne gre za sklenitev fiduciarnega posla, ker toženca nista takoj vpisala lastništva. Po mnenju tožencev iz vseh izpovedi prič izhaja, da je šlo za sklenitev fiduciarnega posla za nepremičnino v Tacnu in sodišče napačno zaključuje, da toženca nista zmogla dokaznega bremena. Sodišče samo zaključuje, da je bila nepremičnina namenjena nadaljnji prodaji. Toženca sta jasno povedala, da bi se morda prodala ena nepremičnina, morda nobena in bi morda le-to podarila hčerkama. Sodišče se ni spuščalo v presojo dokazov v zvezi z nepremičnino v Tacnu, ker po oceni sodišča toženca nista uspela dokazati, da je sporna pogodba z aneksom navidezna in da prikriva sklenjeno pogodbo o nakupu nepremičnine v Tacnu. Toženca opozarjata na pogodbo B. s povezano družbo - A. v času, ko sta toženca od tožnika zahtevala sestanek in vračilu denarja. A. je ves čas vlagal zaznambe vrstnega reda, vpisal pa se je šele leta 2015. Toženca še poudarjata, da bi bilo treba v konkretnem primeru znižati dokazni standard in relevantna dejstva šteti za dokazana že na podlagi ustrezne stopnje verjetnosti o njihovem obstoju, ne pa na podlagi prepričanja. Takšen standard se sprejme v položajih, ko upravičeni razlogi zahtevajo olajšanje dokaznega bremena, takšen primer je nedvomno predmetni. Toženca sta predlagala izvedbo dokaza z izvedencem grafologom, ki bi dokazoval pristnost pisave priče D. D. na dokumentaciji Tacen in ki ga je sodišče zavrnilo, nato pa zaključilo, da toženca nista zmogla dokaznega bremena. Toženca s plačilom 31.000,00 EUR nista pripoznala nobene terjatve, saj tožniku nista dolgovala ničesar. Do plačila 31.000,00 EUR je prišlo zaradi izsiljevanja D. D. Toženca sta točno opisala, kdaj se je to zgodilo in kako. Sodišče je napačno povzelo, da sta toženca plačala znesek 31.000,00 EUR, ker sta D. D. zaupala in ker je zakonita zastopnica tožnika zakonska partnerica D. D.. Kasneje naj bi navajala, da je šlo za izsiljevanje in pogojevanje z zamenjavo ključavnice. Podrobno opisujeta, kako je do nakazila zneska 31.000,00 EUR prišlo. Napačen je zaključek sodišča, da je D. D. ključe kupovalki izročil že dan pred opravljenim nakazilom, saj je bil prevzem stanovanja in plačilo 31.000,00 EUR opravljeno istega dne, to je 24. 12. 2010. Ne drži, da je D. D. za prodajo izvedel šele sredi meseca novembra, saj sta ga toženca o tem ves čas obveščala. Sodišče je sledilo izpovedi D. D., da sestanka v letu 2009 ni bilo, čeprav iz zaslišanja prič in tožencev a[bsolutno izhaja, da je sestanek takrat bil. Toženca podarjata, da je bil D. D. pravnomočno spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja samovolje. Res je bil na podlagi predloga za varstvo zakonitosti oproščen, vendar ne zato, ker očitanih ravnanj ni storil, temveč iz materialnopravnih razlogov. Sodišče zaključuje, da ne gre za dogovor, da so s plačilom 31.000,00 EUR ugasnile vse terjatve in da je poplačan celoten dolg. Opira se na D. D., ki ni hotel ničesar podpisati. To drži. Iz listin in zaslišanj je razvidno, da je bila sklenjena pogodba z aneksom navidezna in da prikriva sklenjeno pogodbo o nakupu nepremičnine v Tacnu. Dogovor je bil, da se ob prodaji stanovanj razlika kupnine vrne, v kolikor bi do te razlike prišlo. Toženca v nadaljevanju še povzemata predhodne navedbe in navajata, da je napačna tudi odločitev o pravdnih stroških.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Neutemeljene so uvodne navedbe obrazložitve pritožbe, s katerimi toženca sodišču očitata zgolj formalno dokazno presojo, ukvarjanje z nerelevantnim dejstvom, nepoklicano izvajanje zaključkov in navajata, da je sodišče zgrešilo bistvo, se odmaknilo od dokaznega pomena izjave oziroma uradnega zaznamka policista in naredilo formalistične zaključke na podlagi listin ter ugovor tožencev zavrnilo. Toženca povzemata le posamezne zaključke sodišča prve stopnje in jih jemljeta iz konteksta. Ne drži, da se je sodišče zadovoljilo zgolj s formalno dokazno oceno, da se je ukvarjalo z nerelevantnim dejstvom ter naredilo formalistične zaključke. Kot bo razvidno iz nadaljevanja, je sodišče prve stopnje napravilo popolno in pravilno dokazno oceno, skladno z 8. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki jo sprejema tudi sodišče druge stopnje. Na posamezne očitke tožencev podrobneje odgovarja v nadaljevanju. Neutemeljen je očitek, da naj bi sodišče zgrešilo bistvo problema, da v sodbi ni razlogov o odločilnih dejstvih ter je sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je namreč presojalo (tudi) ugovor navideznega pravnega posla, pravilno zaključilo, da takšnega pravnega posla toženca nista dokazala ter navedlo razloge o vseh odločilnih dejstvih. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

6. Neutemeljene so navedbe, da sodišče napačno povzema, da sta toženca svoje navedbe spreminjala. Ne drži, da sta ves čas konsistentno zatrjevala osnovni dogovor med pravdnima strankama, ki naj bi se nanašal na takrat še nezgrajeno nepremičnino v Tacnu, saj so bile njune trditve, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, predhodno (torej pred vložitvijo pripravljalne vloge na prvem naroku za glavno obravnavo) drugačne. Dejstvo je, da sta v ugovoru zoper sklep o izvršbi toženca navajala drugače, kot od prvega naroka za glavno obravnavo dalje. Sodišče je glede na sprejeto dokazno oceno po izvedenem dokaznem postopku pravilno zaključilo, da sporna pogodba z aneksom ni navidezna in da ne prikriva sklenjene pogodbe o nakupu nepremičnine v Tacnu in zavarovanja nakupa s prenosom lastninske pravice na nepremičninah v Vižmarjih. Zato je neutemeljen očitek, da je sodišče zgrešilo bistvo problema in bistvo dogovora oziroma pogodbeno kavzo dogovarjanj (delno pa so trditve v zvezi s pogodbeno kavzo tudi nedopustne, saj jih toženca nista pravočasno zatrjevala). Neutemeljen je, glede na predhodne ugotovitve, tudi očitek, da manjka presoja pomena roka glede objekta v Tacnu in dejstva, da obveza ni bila izpolnjena v dogovorjenem roku. Toženca ponavljata svojo različico poteka dogodkov, ki pa je nista dokazala, zato podrobnejši odgovor na tovrstne navedbe iz sklepnih trditev pritožbe ni potreben.

7. Neutemeljen je očitek, da je sodišče napačno zavrnilo dokazne predloge, to je listine o bilancah stanja družbe B. in poslovne izkaze. Sodišče je namreč pravilno navedlo, da se navedene bilance in poslovni izkazi ne nanašajo na sporno obdobje, to je leto 2007, za katero toženca trdita, da je bila družba B., d. o. o. v slabem ekonomskem položaju. Drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene.

8. Neutemeljen je očitek tožencev glede dokaza z izvedencem grafologom. Toženca sta res predlagala izvedenca grafologa (gl. l. št. 164) v zvezi z na naroku vloženim dokazom (B61) ter zatrjevala, da je na listinah lastnoročna pisava ter skice g. D. D., kar naj se v primeru spornosti potrdi z izvedenstvom po grafologu. Kot je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, navedena listina B61 prikazuje tlorisa dveh stanovanj (na njej je lastnoročna pisava in skice), vendar pa iz te listine ni mogoč zaključek, na kateri objekt se nanaša, niti ni razvidno iz listine, kdaj je bila izročena tožencema. Ker odgovorov na ta vprašanja sodni izvedenec grafolog ne more dati, ga sodišče pravilno ni angažiralo in so očitki sodišču prve stopnje neutemeljeni.

9. Neutemeljen je očitek, da bi bilo treba v konkretnem primeru znižati dokazni standard in bi moralo sodišče relevantna dejstva šteti za dokazana že na podlagi ustrezne stopnje verjetnosti o njihovem obstoju, ne pa na podlagi prepričanja. Toženca pravilno navajata, da se nižji dokazni standard sprejme v položajih, ko upravičeni razlogi zahtevajo olajšanje dokaznega bremena. Do tega pride torej le izjemoma. Vendar pa je neutemeljena razlaga tožencev, da je takšen tudi predmetni primer. V tej zadevi namreč ne gre za pretežko dokazno breme (dokazno stisko), ki opravičevalo takšno postopanje.1

10. Vmesni ugotovitveni zahtevek sploh ni bil postavljen, zato so nerelevantne navedbe, da je zmotno stališče sodišča, da je sporna le vsebina in ne tudi višina zahtevka, glede na podano trditev, da je vse plačano.

11. Glede pobotnega ugovora je neutemeljena navedba, da je sodišče zmotno presodilo, da gre samo za nedenarno terjatev, ker tožena stranka poudarja, da ni odprtih terjatev in da je plačano vse v celoti. Sodišče je namreč pravilno navedlo, da sta toženca v pobot uveljavljala nedenarno terjatev, tožnik pa je na toženca naslovil denarni zahtevek in pogoji za pobot niso bili izpolnjeni. Razlogi sodišča prve stopnje so pravilni in se sodišče druge stopnje nanje, v izogib ponavljanju, sklicuje.

12. Nerelevantne so pritožbene navedbe v zvezi z ugovorom zastaranja za "podredni" tožbeni zahtevek. Sodišče prve stopnje je namreč ugodilo "primarnemu" tožbenemu zahtevku in pravilno ugotovilo, da sta se toženca zavezala vrniti kupnino v višini 119.250,83 EUR v roku 24-tih mesecev. Terjatev je zapadla v plačilo dne 28. 9. 2009 in bi zastaranje pričelo teči 29. 9. 2009 ter nastopilo 29. 9. 2014. Predlog za izvršbo, ki je pretrgal tek zastaranja, je bil vložen 25. 5. 2011 in ugovor zastaranja terjatve ni utemeljen.

13. Pravilni so tudi zaključki sodišča prve stopnje v zvezi z ugovorom ničnosti cesijske pogodbe in pomanjkanjem aktivne legitimacije tožnika in se sodišče druge stopnje nanje sklicuje. Neutemeljen je očitek, da je napačen zaključek, da je veljavnost pogodbe dokazana tudi s tem, da D. D. sam priznava veljavnost le-te, saj njegovo ravnanje nasprotuje njegovim trditvam. D. D. je res sklepal najemno pogodbo s S. (toženca navajata še sestankovanje, menjave ključavnic in izsiljevanje plačila - o tem v nadaljevanju). Sodišče prve stopnje se je v 21. točki opredelilo, da s cesijo ni mogoče prenašati stvarnih pravic, temveč le obligacijske pravice, torej terjatve in sta se tega očitno zavedala tako odstopnik kot prejemnik in je dogovore glede posesti stanovanja urejal D. D., to je zakoniti zastopnik odstopnika terjatve (družbe B., d. o. o.) in tovrstnih zaključkov toženca ne izpodbijata. Neutemeljena je navedba, da je napačen zaključek sodišča, da je pogodba o odstopu terjatve veljavna, ker je D. D. terjal izpolnitev na račun tožnika. Nasprotno, to dejstvo in plačilo dolga v višini 31.000,00 EUR na račun tožnika, ne daje podlage za zaključek, da bi šlo za navidezno pogodbo. Sodišče prve stopnje je poleg tega svojo odločitev utemeljilo še z drugimi razlogi, ki jih toženca ne izpodbijata, sodišče druge stopnje pa jih sprejema kot pravilne. Ugovor ničnosti cesijske pogodbe torej ni utemeljen, pogodba je bila veljavno sklenjena. Pravilni pa so tudi razlogi sodišča glede aktivne legitimacije tožnika.

14. Glede ugovora navideznega pravnega posla, kot že navedeno, toženca obširno grajata dokazno oceno sodišča prve stopnje in podajata svoje zaključke. Navedeno je bilo že tudi, da sodišče druge stopnje dokazno oceno sprejema kot pravilno, v nadaljevanju pa odgovarja na posamezne pritožbene navedbe v zvezi z dokazno oceno. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da sta toženca v postopku svoje navedbe spreminjala. Pojasnilo je, da sta priči N. C. in M. C. hčerki tožencev, priča D. D. pa zakonec zakonite zastopnice tožnika in zakoniti zastopnik odstopnika, to je družbe B., d. o. o. Prvi dve priči imata večji interes za izpoved v korist tožencev, D. D. pa večji interes za izpoved v korist tožnika in je zato sodišče njihove izpovedi presojalo bolj kritično.

15. Neutemeljena je navedba, da je D. D. v pripravljalnih vlogah zatrjeval, da sestanka na domu tožencev ni bilo, saj je bil zaslišan kot priča in ni pošiljal nobenih vlog. Tudi izpovedi hčerk tožencev o sestanku (v letu 2009 oz. 2010) je sodišče pravilno ocenilo. Res sta izpovedali, da je bil denar dolgovan zaradi nerealizacije Tacna, vendar je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da hčeri tožencev, kar sta izpovedali glede vsebine pogodbe in aneksa sami nista neposredno zaznali, sta pa izpovedali, da sta na tem srečanju slišali svojega očeta vpiti, da naj mu D. D. vrne denar, kar je sodišče pravilno ocenilo. Nerazumljiv je (ob ugotovitvah o sestanku) očitek sodišču glede zaključka, da sestanek nima opore v listinski dokumentaciji in očitek, da se sodišče ni opredelilo do izpovedi prič.

16. Tudi zakonito zastopnico S. V. je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo. Sodišče se na njeno izpoved praktično ni oprlo, saj je pojasnilo, da pri dogovorih med D. D. in tožencema ni sodelovala, to pa sta v prvih vlogah navajala tudi toženca.

17. Toženca sodišču neutemeljeno očitata napačen zaključek, da bi že pogodba o nakupu za Vižmarje, če bi šlo za fiduciaren posel, kot ga skušata prikazati toženca, vsebovala določbo, da se del kupnine 119.258,39 EUR plača v dveh letih in se nepremičnina izroči v posest po njenem poplačilu, saj gre za logičen zaključek.

18. Neutemeljen je tudi očitek o neupoštevanju e-mailov s strani toženke oziroma toženca. O teh sta toženca le izpovedovala, niso pa bili e-maili predlagani kot dokaz, niti ne vloženi v spis.

19. Neutemeljen je očitek sodišču, da je napačen zaključek, da ne verjame tožencema, da nista sklenila prodajne pogodbe za Tacen izključno iz razloga, ker nepremičnina še ni bila zgrajena, saj je sodišče navedlo obsežne razloge, zakaj tožencema ne verjame in ni šlo za izključen razlog.

20. Neutemeljen je tudi očitek sodišču o nerazumljivosti argumenta, da zaradi razlike 5,75 EUR ni povezave med aneksom k prodajni pogodbi in listino B13, kjer jasno piše, da gre za znesek za aneks. Dejstvo je, da toženca te razlike v postopku nista pojasnila. Prav tako je utemeljen dvom sodišča glede listin projekt Tacen, obračun - C., glede na to, da listine niso podpisane niti datirane. Iz vsebine listine projekt Tacen je res razvidno, da je primerjalno napisanih nekaj nepremičnin s cenami ter nekaj pojasnil, vendar, glede na to, da na njih ni podpisa niti datuma, zgolj ta vsebina ne izpodbije siceršnje dokazne ocene sodišča prve stopnje, ob upoštevanju ostalih listinskih dokazov. Neutemeljen pa je tudi očitek, da bi moralo sodišče samo, brez predloga pravdnih strank zahtevati projekt, ki je služil kot podlaga za izdajo gradbenega dovoljenja in s primerjavo ugotavljati, da gre za ta projekt. 21. Ni jasen očitek, da je nerazumljivo mnenje sodišča o tem, kaj je izpovedala priča M. Sodišče je pravilno navedlo, da tudi glede na izpoved te priče, ne more zanesljivo zaključiti, da so pogodbeniki dne 14. 8. 2007 dogovorili fiduciaren posel, kot to zatrjujeta toženca. Očitek, da gre za napačen povzetek, pa je pavšalen in nekonkretiziran.

22. Toženca sta res izpovedala, zakaj je prišlo do sklenitve aneksa in kdo je pripravil vsebino aneksa, vendar jima sodišče prve stopnje ni verjelo. Neutemeljen je očitek sodišču, da napačno zaključuje, da je bil aneks sklenjen zato, ker bi toženca rabila denar, saj je o tem izpovedal sam drugi toženec. Sodišče je zato pravilno navedlo, da se zapis v aneksu, da se del kupnine vrne zaradi finančnih potreb tožencev, pokaže za resničen in ne navidezen in se toženca neutemeljeno sklicujeta na zapis iz projekta Tacen, katerega dokazna vrednost je že bila ocenjena. Sodišče je pravilno zaključilo, da verjame D. D., da on ni potreboval finančnih sredstev in ne drži, da finančni izkazi (ki se nanašajo na drugo obdobje) govorijo drugače. 23. Toženca sta izpovedala, da sta kupila nepremičnino v Tacnu po ugodnejši gradbeni ceni. Glede tega pritožba sodišču prve stopnje očita, da neutemeljeno primerja ceno stanovanj za Tacen in ceno stanovanj za Vižmarje in da napačno ugotavlja, da je šlo tudi pri ceni za Tacen za tržno ceno. Očitki so nerelevantni, saj sta toženca zatrjevala, da sta se dogovorila za gradbeno ceno. Ker je sodišče ugotovilo, glede na izpoved priče M., da je gradbena cena za m2 znašala od 900,00 - 1.500,00 EUR za m2, zatrjevana cena za Tacen pa znaša 2.050,00 EUR za m2, toženca svoje trditve o gradbeni ceni nista dokazala.

24. Neutemeljen je tudi očitek glede dokazne vrednosti in ocene uradnega zaznamka B23, glede katerega pravilnosti zapisa D. D. ni potrdil s svojim podpisom. Sodišče prve stopnje je res navedlo, da navedeni uradni zaznamek ni javna listina v smislu dokazovanja resničnosti izjav, ki so v njej zapisane, vendar je listino ocenilo tudi sicer v skladu z načelom proste presoje dokazov in je drugačen pritožbeni očitek neutemeljen. Pravilno je navedlo, da je šlo za izjavo, ki jo je povzel policist po svoji subjektivni presoji, v času, ko dejansko stanje, še ni bilo raziskano in je izjavo policist povzel tako, kot jo je razumel, zato je zaključek sodišča, da ga ta listina ne prepriča v nasprotno od ugotovitve, da je bil dejansko sklenjen posel za nakup nepremičnin v Vižmarjih, pravilen.

25. Toženca sta zatrjevala sklenitev fiduciarnega posla. Sodišče je pravilno navedlo, da je značilnost fiduciarnega posla prav v tem, da upnik pridobi lastninsko pravico na nepremičnini, ki je dana v zavarovanje, ne pa njene posesti. Dejstvo je, da toženca nista takoj vpisala lastništva na nepremičninah, zato so tudi očitki sodišču prve stopnje glede nelogične razlage o tem neutemeljeni.

26. Pravilen je tudi nadaljnji zaključek sodišča, da toženca nista zmogla dokaznega bremena o tem, da so pravdne stranke sklenile navidezno fiduciarno pogodbo za nepremičnine v Vižmarjih. Kot že navedeno, je dokazna ocena sodišča prve stopnje pravilna. Neutemeljen pa je tudi očitek, da sodišče samo napačno in v nasprotju z izpovedmi zaključuje, da je bila nepremičnina namenjena nadaljnji prodaji, saj sta to trdila sama toženca (glej npr. list. št. 285 in 326).

27. Ker po oceni sodišča toženca nista uspela dokazati, da je sporna pogodba z aneksom navidezna in da prikriva sklenjeno pogodbo o nakupu nepremičnine v Tacnu in zavarovanje nakupa s prenosom lastninske pravice na nepremičninah v Vižmarjih v zavarovanje, je bilo ravnanje sodišča, ki se ni spuščalo v nadaljnjo presojo dokazov v zvezi z nepremičnino v Tacnu pravilno. Pritožbene navedbe o prodajni pogodbi družbe B., d. o. o. s povezano družbo Noyer iz leta 2009 (in vpisu v zemljiško knjigo šele leta 2014) sta toženca pred sodiščem podala šele 29. 12. 2014, za odločitev pa niso odločilne.

28. Glede plačila 31.000,00 EUR je sodišče povzelo, da sta toženca sprva trdila, da sta znesek plačala zato, ker sta D. D. zaupala, saj je lastnica in zakonita zastopnica tožnika zakonska partnerica D. D. Izrecne besede zaupanje sicer v navedbah ni bilo, vendar pa vsebinsko to izhaja iz trditve tožencev ("brez pomisleka in v dobri veri" - glej 6. točko pripravljalne vloge z dne 24. 10. 2010, list. št. 159). Ni jasna navedba, da toženca ne razumeta razlage sodišča, ki je navedlo, da naj bi nato navajala, da je šlo za izsiljevanje in pogojevanje z zamenjavo ključavnice. Podrobno pojasnjujeta zatrjevan potek dogajanja dne 24. 12. 2016 in sodišču očitata napačen zaključek, da je D. D. kupovalki ključe izročil dan pred opravljenim nakazilom ter vztrajata pri izsiljevanju D. D. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje verjelo tožencema, da je bila s strani D. D. izročitev ključa pogojevana s plačilom (vsaj) 31.000,00 EUR. Zaključek, da so bili ključi stanovanja izročeni dan pred opravljenim nakazilom spornih 31.000,00 EUR, je sodišče oprlo na aneks na B14 (datum 23. 12. 2010). Toženca takšen zaključek izpodbijata, izrecnih trditev v zvezi s tem pa v postopku ni bilo. Ne glede na to, je tudi v tem delu odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Toženca sta namreč zatrjevala tudi, da sta se (že pred datumom prevzema nepremičnine) z D. D. dogovorila, da z nakazilom 31.000,00 EUR ugasnejo vse medsebojne obveznosti (slednjega sicer v postopku nista dokazala). Glede na to, da bi po aneksu pod B12 toženca posest pridobila šele po plačilu celotne kupnine, pa o izsiljevanju ni mogoče govoriti.

29. Toženca navajata tudi, da ne drži ugotovitev, da je D. D. izvedel za prodajo šele sredi meseca novembra. Takšno ugotovitev je sodišče navedlo v povezavi z vstopom v stanovanje v mesecu decembru 2010 (glej 45. in 46. točko obrazložitve), vendar je le povzelo izpoved D. D. in ne gre za zaključek sodišča o odločilnem dejstvu.

30. Glede sestanka v letu 2009 je bilo že navedeno, da trditev D. D. o tem, da ni bilo sestanka v hiši tožencev, ni bilo, saj je D. D. priča in ne pravdna stranka. Sodišče je povzelo, da je bil sestanek po izpovedi tožencev in njunih hčerk konec februarja 2009, po izpovedi priče pa v letu 2010 in ne drži, da je sledilo (le) D. D. 31. Na pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje glede storitve kaznivega dejanja samovolje se toženca sklicujeta neutemeljeno, glede na to, da je bilo ugodeno zahtevi za varstvo zakonitosti in je VS RS D. D. oprostilo obtožbe glede tega kaznivega dejanja.

32. Končno so neutemeljene tudi navedbe, da sodišče zmotno zaključuje, da ni šlo za dogovor, da so s plačilom 31.000,00 EUR ugasnile vse terjatve in da je poplačan celoten dolg. Tudi glede tega je sodišče prve stopnje navedlo pravilne razloge, sodišče druge stopnje se nanje, v izogib ponavljanju, sklicuje. Toženca v povezavi s tem ponovno navajata, da je bila sklenjena pogodba z aneksom navidezna in prikriva pogodbo o nakupu nepremičnine v Tacnu, česar pa, kot že navedeno, nista dokazala.

33. Glede na opisane pravilne dejanske zaključke sodišča prve stopnje so pravilni tudi nadaljnji zaključki sodišča prve stopnje v 53. - 59. točki obrazložitve. Tožnika zahtevata plačilo na podlagi pogodbe (A3), s katero je družba B. tožencema prodala nepremičnine, toženca pa sta se zavezala, da bosta kupnino poravnala v roku 30 dni od dneva sklenitve pogodbe. Naknadno z aneksom z dne 28. 9. 2007 so se stranke dogovorile, da se tožencema vrača del kupnine v znesku 119.256,39 EUR, ta znesek pa bosta plačala na račun prodajalca najpozneje v 24-tih mesecih od sklenitve pogodbe. Toženca ne zanikata prejema tega zneska in tudi ne dejstva, da sta kasneje vrnila oziroma plačala le 31.000,00 EUR. Ta znesek sta po cesiji nakazala tožniku, dolgujeta pa mu še preostanek. Sodišče prve stopnje je tudi višino terjatve pravilno izračunalo in se sodišče druge stopnje na izračun sklicuje, posledično pa je sodišče tožbenemu zahtevku pravilno ugodilo.

34. Odločitev o pravdnih stroških toženca izpodbijata le posledično, glede na odločitev o glavni stvari. Ker je glede te odločitev pravilna, je pravilna tudi stroškovna odločitev.

35. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

36. Toženca s pritožbo nista uspela, zato nosita sama svoje stroške pritožbenega postopka. Svoje stroške nosi tudi tožnik, saj njegov odgovor na pritožbo ni prispeval k odločitvi sodišča druge stopnje in je bil tako nepotreben. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 154., 155. in 165. členu ZPP.

1 Za takšen primer gre, ko je zaradi narave oziroma specifičnosti relevantnega dejstva zahtevan dokazni standard praktično nedosegljiv - glej sodbo VS RS II Ips 153/2011 z dne 8. 9. 2011.