Jedro

Tožeča stranka je prekršila eno temeljnih cestnoprometnih pravil, ko ni upoštevala, da bi morala voziti po desni strani vozišča v smeri vožnje, čim bliže desnemu robu vozišča (prvi in drugi odstavek 41. člena ZTVCP). Poleg tega je imel tožnik ob zaznavi nasproti vozečega vozila možnost reagirati z umikanjem v desno, česar pa ni storil. K nesreči pa je prispeval tudi drugi toženec, ki je vozil s hitrostjo približno 80 km/h. Takšna hitrost vožnje na področju nezgode, kjer je mogoče pričakovati vsakovrstne udeležence v prometu, je bila po oceni izvedenca cestnoprometne stroke, ki sta jo sprejeli nižji sodišči, zelo tvegana, pa čeprav je bila tehnično mogoča in dovoljena.

Sodišči sta materialnopravno pravilno (drugi odstavek 178. člena ZOR) porazdelili odgovornost med pravdnima strankama tako, da sta prva in druga tožena stranka solidarno odgovorni za škodo, ki je nastala tožeči stranki, v višini 20%, prispevek tožeče stranke pa znaša 80%.

Izrek

Revizija prve in druge tožene stranke glede premoženjske škode se zavrže, sicer se reviziji zavrneta.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da sta prva in druga tožena stranka solidarno odškodninsko odgovorni za škodo, ki jo je tožeča stranka utrpela v prometni nezgodi 14.7.1994, prispevek tožeče stranke pa znaša 80%. Ocenilo je, da je do nezgode prišlo predvsem zaradi protipravne vožnje tožeče stranke, ki ni vozila po desni polovici ceste, niti ni ob zaznavi nasproti vozečega osebnega avtomobila reagirala z umikanjem v desno; cestnoprometne predpise pa je kršil tudi drugi toženec, saj je bila vožnja s hitrostjo 80 km/h na cesti, kjer je mogoče pričakovati vsakovrstne udeležence v prometu, zelo tvegana.

Pritožbeno sodišče je pritožbe vseh pravdnih strank zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z oceno o razmerju odgovornosti pravdnih strank, ki jo je napravilo sodišče prve stopnje.

Zoper to sodbo sta vložili revizijo tožeča ter prva in druga tožena stranka.

Tožeča stranka uveljavlja revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Predlaga, naj ji Vrhovno sodišče ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da razveljavi sodbi sodišč prve in druge stopnje in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po njenem mnenju je pritožbeno sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker v svoji odločitvi ni navedlo razlogov, zakaj je zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper vmesno sodbo. Prav tako je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je obravnavalo vprašanje odgovornosti obeh udeležencev v prometu. Izrecno se je oprlo na ugotovitev, da bi bila primerna hitrost ob srečanju obeh vozil skupaj 20 km/h. Hitrost drugega toženca v trenutku trčenja je bila še vedno 52,9 km/h. Jasno je, da je prav njegova vožnja tista, zaradi katere je prišlo do prometne nesreče. Prva in druga tožena stranka uveljavljata revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlagata, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajata, da je krivda za škodni dogodek izključno na strani tožeče stranke, ki je vozila po levi strani ceste, poleg tega pa je imela možnost, da bi pravočasno zaznala nasproti vozeče vozilo drugega toženca.

Reviziji sta bili vročeni Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, vsaka pa tudi nasprotni stranki, ki nanju nista odgovorili.

Revizija prve in druge tožene stranke glede premoženjske škode (v reviziji sporno 1.097,71 EUR, prej 263.055,42 SIT) ni dovoljena, revizija tožeče stranke glede premoženjske škode in reviziji pravdnih strank glede nepremoženjske škode pa nista utemeljeni.

O zavrženju revizije prve in druge tožene stranke v delu, ki se nanaša na premoženjsko škodo: Revizija je dovoljena zoper pravnomočno sodbo, če vrednost izpodbijanega dela presega 4.172,92 EUR (drugi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 36/04 - ur. p. b., ZPP). Z revizijo izpodbijani del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na plačilo premoženjske škode v višini 1.097,71 EUR, ne presega revizijskega praga. Dejanska in pravna podlaga tožbenega zahtevka v tem delu je samostojna in drugačna kot dejanska in pravna podlaga tožbenega zahtevka, ki se nanaša na plačilo nepremoženjske škode, zato se tudi vrednost spornega predmeta upošteva ločeno (primerjaj z drugim odstavkom 41. člena ZPP).

Ker revizija v tem delu ni dovoljena, jo je moralo revizijsko sodišče zavreči (377. člen ZPP).

O zavrnitvi revizije tožeče stranke v delu, ki se nanaša na premoženjsko škodo, in o zavrnitvi revizij pravdnih strank v delih, ki se nanaša na nepremoženjsko škodo: Bistvene prvine dejanske podlage, ugotovljene na prvih dveh stopnjah sojenja, na katere je bilo vezano revizijsko sodišče pri preizkusu revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava v zvezi s presojo razmerja odgovornosti pravdnih strank, so: – tožeča stranka se je poškodovala 14.7.1994, ko je vozila kolo z motorjem na cesti K. - M. in je vanjo z osebnim avtomobilom trčil drugi toženec; – bilo je jasno, vidljivost dobra, asfaltna cesta, široka 3,1 m in z ozkima makedamskima bankinama, pa suha; – kraj nezgode je bil na lokalni cesti izven naselja, kjer je veljala splošna omejitev 80 km/h; – do trčenja je prišlo ob srečanju obeh vozil;– osebno vozilo se je približalo območju nezgode po klancu navzgor skozi desni ovinek s hitrostjo okrog 80 km/h, ob zaznavi nasproti prihajajočega mopedista pa je voznik osebnega vozila reagiral z rahlim zavijanjem v desno in močnim zaviranjem; – mopedist se je peljal po svoji levi polovici ceste, hitrosti njegove vožnje pa ni bilo mogoče izračunati; – ob enakem reagiranju z zaviranjem bi se osebno vozilo lahko zaustavilo do mesta trčenja, če bi vozilo s hitrostjo največ 67,9 km/h. Vendar pa bi tudi v tem primeru prišlo do trčenja, če se tožnik ne bi umaknil proti desnemu robu. V takšni situaciji pa bi imel več časa, da bi smotrno reagiral na oviro pred seboj; – tožeča stranka bi se nezgodi izognila, če bi ob zaznavi osebnega vozila reagirala z zavijanjem proti desnemu robu ceste oziroma če bi ves čas vozila ob desnem robu ceste; – primerna hitrost vožnje ob srečanju obeh vozil, po cesti široki 3,1 m, bi bila po mnenju izvedenca skupaj 20 km/h. Tožeča stranka je prekršila eno temeljnih cestnoprometnih pravil, ko ni upoštevala, da bi morala voziti po desni strani vozišča v smeri vožnje, čim bliže desnemu robu vozišča (prvi in drugi odstavek 41. člena Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa, Ur. l. SFRJ, št. 50/88 - 29/90, ZTVCP). Poleg tega je imel tožnik ob zaznavi nasproti vozečega vozila možnost reagirati z umikanjem v desno (nasproti vozeče vozilo je zaznal 17,5 m od mesta trčenja, za odmik v desno pa bi pri dani hitrosti potreboval le 12,5 m), česar pa ni storil. K nesreči pa je prispeval tudi drugi toženec, ki je vozil s hitrostjo približno 80 km/h. Takšna hitrost vožnje na področju nezgode, kjer je mogoče pričakovati vsakovrstne udeležence v prometu, je bila po oceni izvedenca cestnoprometne stroke, ki sta jo sprejeli nižji sodišči, zelo tvegana, pa čeprav je bila tehnično mogoča in dovoljena. Drugi toženec bi moral voziti s takšno hitrostjo, da bi v dosegu vidljivosti svoje vozilo lahko pravočasno zaustavil pred pričakovano oviro ali hitrost vožnje toliko zmanjšal, da bi se z vožnjo ob desnem robu ceste ali po bankini srečal z nasproti vozečim vozilom. Kršitvi obeh udeležencev prometne nezgode sta v neposredni vzročni zvezi s trčenjem, v katerem je bil poškodovan tožnik, del tožnikove krivde pa je nedvomno bistveno večji. Pravilo iz 41. člena ZTVCP, ki vozniku nalaga, da mora voziti po desni strani vozišča v smeri vožnje, je eno temeljnih pravil varnosti cestnega prometa in njegovo nespoštovanje onemogoča normalen promet, zato vselej pomeni nevarnost. Neprimerna hitrost vožnje drugega toženca bi bila odločilnejša tedaj, če bi počasnejša vožnja (67,9 km/h) lahko preprečila nastanek nesreče. V obravnavani zadevi pa je bilo ugotovljeno, da bi do trčenja prišlo tudi, če bi drugi toženec vozil počasneje, tožnik pa ne bi hkrati reagiral z zavijanjem proti svojemu desnemu robu ceste. Po drugi strani pa bi imel tožnik ob počasnejši vožnji drugega toženca vendarle več časa, da bi smotrno reagiral na oviro pred seboj, kar utemeljuje vzročno zvezo med protipravnim ravnanjem drugega toženca in škodo, ki je nastala tožeči stranki. Sodišči prve in druge stopnje sta torej materialnopravno pravilno (drugi odstavek 178. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in nasl.) porazdelili odgovornost med pravdnima strankama tako, da sta prva in druga tožena stranka solidarno odgovorni za škodo, ki je nastala tožeči stranki, v višini 20%, prispevek tožeče stranke pa znaša 80%.

Sodišče druge stopnje je obširne in konsistentne razloge, ki so narekovali materialnopravni sklep o razmerju deljene odgovornosti med pravdnima strankama, navedlo na četrti in peti strani sodbe, zato očitek o pomanjkanju odločilnih razlogov v sodbi in posledični absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

Revizijsko sodišče je v tem delu neutemeljeni reviziji pravdnih strank zavrnilo (378. člen ZPP).