Jedro

Za prosto razpolaganje tožnika s spornim avtomobilom, bi bila potrebna registracija spornega avtomobila na tožnikovo ime. Ta pa bi bila možna le na podlagi listine o prenosu lastninske pravice. Le v primeru, da bi šlo za vozilo, ki bi bilo že odjavljeno iz prometa, in bi zato postalo navadna premična stvar, listina o prenosu lastninske pravice ne bi bila potrebna.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi

sodba sodišča prve stopnje.

Toženi stranki sami nosita svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbena zahtevka, da se ugotovi, da je tožnik lastnik vozila in da sta toženca dolžna vozilo tožniku izročiti v neposredno posest, ter mu izročiti ključe vozila, zavrnilo pa je tudi tožnikov zahtevek za povrnitev pravdnih stroškov. Sklenilo je še, da je tožnik dolžan toženima strankama povrniti pravdne stroške v višini 165.925,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe sodišča prve stopnje do plačila.

Pooblaščenka tožnika je proti takšni sodbi vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena ZPP. Navaja, da je sodišče napačno uporabilo določbo 538. člen OZ, ki, med drugim, na novo ureja darilno pogodbo. Člen 538 določa, da darilna pogodba nastane z golim konsezom pogodbenih strank, če je sklenjena v strogi obliki, ali če je darilo dejansko izročeno. Pogodba je v tem primeru veljavna, ko stranki druga drugi prepustita predmet izročitve. V tem je realni značaj darilne pogodbe in če darovalec prenese premično stvar – v tem primeru avtomobil na obdarjenca tako, da ta s stvarjo prosto razpolaga, ni potrebna obličnost v pisni obliki. V tem primeru se je zgodilo prav to. Tožnik je z vozilom prosto razpolagam vse od daritve dalje. Te navedbe potrjujejo izjave tožnika. Vozilo je uporabljal brez omejitev, saj je v tem času po navedbah A.D. naredil 50 do 60.000 km. Tudi izjava zavarovalnice to potrjuje – sam je sklepal zavarovanje za vozilo, plačeval račune itd. Tudi B.M. je izpovedala, da je avto hotel dati njenemu sinu – nato mu je predlagala, da ga da tožniku. Šele na izrecno vprašanje je svojo izjavo spremenila. To potrjuje dejstvo, da je bil avto dan – kar pomeni darovan. Če bi se pokojnik jezil, ker je tožnik na avtu naredil preveč kilometrov, ali ker ga ni obiskoval, bi lahko darilo kadarkoli zahteval nazaj, pa tega ni storil. Gotovo je bila njegova prva volja darovati avto tožniku, pa tudi, če šele ob smrti. Sodišče bi moralo posel presojati glede na voljo pokojnika, gotovo pa ni bila njegova volja, da avto dobi v zapuščinskem postopku brat, s katerim je bil po izjavah strank skregan že več let. V tem delu je ostalo dejansko stanje premalo razčiščeno, napačno pa je bil uporabljen materialni predpis. Sodišče povsem napačno ocenjuje izjavo tožnika, ko govori »hotela sva urediti tako pooblastilo, kot ga je uredil njegovemu očetu«. Sodišče napačno sklepa, da zapustnik ni imel namen avtomobila podariti, če je imel namen urediti tako pooblastilo. Pokojni L.D. je kupil avtomobil kot invalid. Zakon o prometnem davku, ki je veljal v času nakupa vozila in vse do 30.6.1999 (Uradni list. 4/92, 9/92 – popravljen 12/93 – odločba Ustavnega sodišča, 71/93, 16/96 in 57/97–v nadaljevanju ZPD) je v 14. točki 18. člena določal pogoje za oprostitev plačila davka in namen uporabe osebnega avtomobila. Ta je med drugim določal: »v prometno dovoljenje tako kupljenega avtomobila se vpiše podatek, da je vozilo namenjeno izključno za prevoz invalida. Če invalidna oseba oz. njeni starši ali skrbniki prodajo osebni avtomobil ali ga brezplačno ali kako drugače odtujijo ali ga dajo v rabo komu drugemu pred potekom triletnega roka od dneva nakupa, se zaračuna davek od prometa proizvodov«. V Uradnem listu št. 57/97 je objavljen Zakon o spremembi zakona o prometnem davku, ki je triletni rok zamenjal za petletni in delno spremenil to besedilo, vendar je vsebinsko ostalo enako. Tej točki pa je dodan nov zadnji odstavek, ki se glasi: »če upravičenci po tej točki niso vozniki, lahko v njihovem imenu za njihove potrebe motorno vozilo po tej točki vozijo starši oz. skrbniki ali osebe, ki imajo pisno pooblastilo upravičenca, njegovih staršev oz. skrbnika«. Ker je bil po izpovedi strank pokojni L.D. natančen človek, je hotel to formalnost urediti tudi s tožnikom. Nikakor pa samo pooblastilo, ki je bilo nujno po omenjenem zakonu, ni vplivalo na darilo. Tudi v tem delu je dejansko stanje napačno ugotovljeno in napačno uporabljen materialni predpis. Gledano v celoti, je sodba pomanjkljiva, nasprotuje sama sebi in razlogom sodbe, zato je ni moč preizkusiti. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da prvostopenjsko sodbo v celoti razveljavi in ugodi tožbenemu zahtevku oz. zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno obravnavo, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov tega postopka. Predlaga tudi, da se tožnika oprosti plačila sodnih taks, ker ima skromna finančna sredstva za preživljanje in prejema samo plačo v neto višini približno 100.000,00 SIT.

Toženi stranki sta v odgovoru na pritožbo, ki jo je vložila njuna pooblaščenka, navedli, da je pritožba tožnika neutemeljena ter predlagata, da jo pritožbeno sodišče zavrne in tožniku naloži plačilo stroškov odgovora na pritožbo z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča druge stopnje do plačila, v petnajstih dneh pod izvršbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu, ki ga je opravilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti glede kršitev, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku; dalje: ZPP) ugotovilo, da je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Razlogi sodbe so jasni, sodba nima napak, ki jih očita pritožba. Tožnik v pritožbi izpostavlja, da je L.D. kot invalid kupil avto, bil zato oproščen plačila prometnega davka ter imel v prometnem dovoljenju vpisan podatek, da je vozilo namenjeno izključno za prevoz invalida. Vendar pa navedena dejstva ne morejo prepričati , da je pokojni L.D. hotel tožniku dati pooblastilo, kot ga je dal njegovemu očetu, to je drugotoženi stranki (na list. št. 15 spisa) zgolj zaradi tega, ker je bil natančen človek in je hotel to formalnost urediti tudi s tožnikom, sicer pa da mu je osebni avtomobil podaril. Če bi bilo res, kar trdi tožnik, da mu je pokojni L.D. avtomobil podaril, pooblastilo za vožnjo ne bi bilo potrebno. Vendar pa že tožnikove navedbe, da mu je pokojni L.D. rekel, da prepisa ne bosta naredila, dokler bo on živ (ko je bil zaslišan kot stranka- na list. št. 32 spisa), ovržejo trditev, da je šlo za darilo. Tako lahko pooblastilo, ki mu ga je, po navedbah tožnika, pokojni nameraval dati (enako kot njegovemu očetu) lahko pomeni le pooblastilo za vožnjo z osebnim avtomobilom, pa še to le za potrebe L.D.. Tudi pritožbene navedbe, da je tožnik sklepal zavarovanje za vozilo in plačeval račune niti sklicevanje na izjavo prvotožene stranke, da je pokojni L.D. najprej hotel dati avto njenemu sinu, nato pa da mu je predlagala, da ga da tožniku, ne more privesti do zaključka, da je pokojni L.D. sporni avtomobil podaril tožniku. Iz nobenega od računov, ki jih je tožnik predložil niti iz police za avtomobilsko zavarovanje namreč ni razvidno, da je tožnik karkoli plačal kot lastnik vozila (na list. št. A2 do A6 spisa). Če je tožnik osebni avtomobil vozil tudi, ko ni šlo za potrebe L.D. (vozili so ga tudi drugi; po navedbah drugotoženca on, po navedbah tožnika, pa tudi njegov brat), to še ne pomeni, da je pokojni L.D. osebni avtomobil prenesel na tožnika tako, da bi ta lahko z njim prosto razpolagal (538. člen OZ). Za prosto razpolaganje tožnika s spornim avtomobilom (na primer tudi za možnost prodaje), bi bila potrebna registracija spornega avtomobila na tožnikovo ime. Ta pa bi bila možna le na podlagi listine o prenosu lastninske pravice. Le v primeru, da bi šlo za vozilo, ki bi bilo že odjavljeno iz prometa, in bi zato postalo navadna premična stvar, listina o prenosu lastninske pravice ne bi bila potrebna. Kolikor pa tožnik v pritožbi trdi, da je bila zapustnikova prava volja darovati avto tožniku, »pa tudi, če šele ob smrti«, pa je treba opozoriti na določbo 545. člena OZ, ki v primeru darilne pogodbe, ki se mora izpolniti ob darovalčevi smrti, izrecno zahteva, da je darilna pogodba sklenjena v obliki notarskega zapisa in listina o sklenjeni pogodbi izročena obdarjencu. V obravnavanem primeru pa tudi za tožnika ni sporno, da darilna pogodba v pisni obliki ne obstaja. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnik ni dokazal, da je njegov tožbeni zahtevek utemeljen. Zato je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo, in ob ugotovitvi, da sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo kršitev, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

O predlogu za oprostitev stroškov postopka bo moralo odločiti sodišče prve stopnje (1. odstavek 169. člena ZPP).

Odločitev o stroških odgovora na pritožbo temelji na določbi 155. člena ZPP. Pritožbeno sodišče namreč upošteva le tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. Ker toženi stranki z odgovorom na pritožbo nista prispevali k rešitvi zadeve, je pritožbeno sodišče odločilo, da toženi stranki sami nosita svoje stroške odgovora na pritožbo.