Jedro

Sodišče prve stopnje je tožnika pravilno razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti in mu priznalo pravico do nadomestila za invalidnost. S tem ni odločilo mimo tožbenega zahtevka (za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti), saj je bistvo uveljavljanja pravic iz invalidnosti poleg razbremenitev pri delu tudi priznanje pravic do denarnih prejemkov.

Pravice do premestitve samozaposlenemu zavarovancu res ni mogoče priznati, vendar to ne pomeni, da tožniku ni treba določiti omejitev pri delu, ki so pomembne tako za uveljavljanje pravic pri toženi stranki kot za uveljavljanje pravic iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Če bo tožena stranka ugotovila, da tožnik kot samozaposleni dejavnosti kleparstva in krovstva (svoje glavne dejavnosti) ne more opravljati, se bo štelo, da je tožniku dejavnost prenehala neodvisno od njegove volje oziroma krivde, tako da bo po prenehanju izplačevanja morebitnega nadomestila za primer brezposelnosti upravičen do nadomestila za invalidnost v višini 60 % invalidske pokojnine,

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba v izpodbijanem delu (8. toč. izreka) spremeni tako, da se znesek 447,00 EUR nadomesti z zneskom 224,00 EUR.

V ostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem izpodbijanem delu (1. do 6. toč. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odpravilo dokončno odločbo št. ... z dne 10. 8. 2009 ter prvostopenjsko odločbo Območne enote ... št. ... z dne 26. 3. 2009, s katerima je tožena stranka zavrnila tožnikovo zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja (1. toč. izreka). V 2. toč. izreka je tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni v višini 30 % in zaradi posledic poškodbe pri delu v višini 70 %, od 11. 6. 2007 dalje. Tožniku je v 3. toč. izreka priznalo pravico do nadomestila za invalidnost ter mu v 4. toč. naložilo, da se v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe prijavi pri pristojnem Zavodu za zaposlovanje. V 5. toč. izreka je toženi stranki naložilo, da odloči o višini in izplačevanju nadomestila za invalidnost. S 6. toč. je ugotovilo, da je tožnik v delokrogu svojega poklica zmožen za drugo ustrezno delo oz. drugo delo z omejitvami, ki je fizično lažje, psihično manj zahtevno, ne na višini, brez dela v globokem predklonu, brez dvigovanja in prenašanja bremen nad 10 kg, pretežno sede, ne z vsiljenim tempom ali ritmom dela, v polnem delovnem času od 11. 6. 2007 dalje. Tožnikov zahtevek, da se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in priznajo pravice na tej podlagi je v 7. toč. zavrnilo, v 8. toč. pa je toženi stranki naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 447,00 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo v celoti, iz razlogov sodbe pa izhaja, da le zoper ugoditveni del, torej ne zoper 7. toč. izreka, se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08) in predlagala, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je prvostopenjsko sodišče odločitev oprlo na mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti ter odločilo, da je tožnik v delokrogu svojega poklica še vedno zmožen za drugo delo z omejitvami. V obravnavanem sporu gre predvsem za pravno vprašanje, na kar je tožena stranka opozorila že v izpodbijani dokončni odločbi z dne 10. 8. 2009, ko se je sklicevala na določbo 3. odst. 66. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). Tožnik je zahteval razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravic na tej podlagi, na tak zahtevek je sodišče vezano. V 6. toč. sodbe ni odločilo o pravici iz invalidskega zavarovanja temveč je le ugotovilo zmožnost tožnika za drugo delo, kar je v nasprotju z 81. in 82. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04 in 10/04). Sodišče je kršilo materialno pravo, ker je priznalo pravico do nadomestila za invalidnost, ki je tožnik sploh ni uveljavljal, brez predhodno priznane pravice do premestitve. Odločitev sodišča je v nasprotju z določbo 60. čl. in 3. odst. 66. čl. ZPIZ-1, ki za samozaposlene predvideva pridobitev pravic na podlagi III. kategorije invalidnosti le, če gre za zmanjšano delovno zmožnost. Status, na podlagi katerega so zavarovanci vključeni v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, je pomemben za obseg pravic iz invalidskega zavarovanja. Pri tožniku tudi po podanem izvedenskem mnenju ni mogoče ugotoviti I. kategorije invalidnosti in tudi ne zdravstvenih razlogov za krajšanje delovnega časa, zato pri njem po 60. čl. v povezavi s 3. odst. 66. čl. ZPIZ-1 ni podlage za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Obseg sodne presoje pravilnosti in zakonitosti dokončnega upravnega akta je vezan na dejansko in pravno stanje do izdaje dokončne odločbe. Ustavno sodišče v zadevi št. U-I-40/09 z dne 4. 3. 2010 ni razveljavilo določbe 3. odst. 66. čl. ZPIZ-1, sprejelo je ugotovitveno odločbo, zakonodajalec določbe še ni dopolnil. Ker je bila izpodbijana dokončna odločba izdana pred odločitvijo Ustavnega sodišča in ker omenjena določba ZPIZ-1 še vedno velja, je sodišče na takšno določbo vezano. Ustavno sodišče je tudi ugotovilo, da se pravica do premestitve po naravi stvari ne more nanašati na samozaposlene, ker jo lahko zagotovi le delodajalec. V primeru omejene delovne zmožnosti ZPIZ-1 samozaposlenemu ne daje pravic iz invalidskega zavarovanja. Tožnik ni uspel s tožbenim zahtevkom, zato je sodišče neutemeljeno toženi stranki naložilo povračilo stroškov postopka.

Pritožba je delno utemeljena le glede sklepa o povrnitvi stroškov postopka, v ostalem pa je neutemeljena.

Kršitve postopka, ki jih navaja pritožnica, na zakonitost sodbe niso vplivale. S preizkusom po uradni dolžnosti na podlagi 2. odst. 350. čl. ZPP sodišče druge stopnje ugotavlja, da v postopku ni bilo tam navedenih bistvenih kršitev.

Dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo ter pravilno uporabilo materialno pravo.

Za podajo izvedenskih mnenj o invalidnosti, kadar je to potrebno za uveljavitev pravic iz zavarovanja, so v skladu s 1. odst. 261. čl. ZPIZ-1 pri toženi stranki ustanovljene invalidske komisije. Obe komisiji, prvostopenjska in drugostopenjska sta v postopku pri toženi stranki podali skladno mnenje, da tožnik ni več zmožen opravljati dela „na katerega je razporejen“, to je dela kleparja – krovca. S polnim delovnim časom in z delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, je zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oz. delo na drugem delovnem mestu, ki je fizično lažje, psihično manj zahtevno, ne na višini, brez dela v globokem predklonu in pretežno sede. Obstoj tožnikove invalidnosti, ki ustreza definiciji iz 1. odst. ter 3. alineje 2. odst. 60. čl. ZPIZ-1, je dokazan tudi z izvedenskim mnenjem Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, ki ga je pridobilo sodišče prve stopnje.

Tožena stranka v pritožbi povzema določbo 3. odst. 66. čl. ZPIZ-1, ki določa splošne pogoje za pridobitev pravic na podlagi invalidnosti. Tožnik je bil v času nastanka invalidnosti zavarovan kot samozaposlen, zato po omenjeni določbi v primeru III. kategorije invalidnosti lahko uveljavi pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega in pravico do delne invalidske pokojnine, če izpolnjuje pogoje, ki jih ZPIZ-1 določa za pridobitev teh pravic. Ustavno sodišče RS je z odločbo opr. št. U-I-40/09 z dne 4. 3. 2010 (objavljena v Ur. l. RS, št. 27/2010 dne 2. 4. 2010) ugotovilo, da je 3. odst. 66. čl. ZPIZ-1 v neskladju z Ustavo ter Državnemu zboru naložilo, da neskladje odpravi v roku 6 mesecev po objavi odločbe. Odločitev Ustavnega sodišča temelji na ugotovitvi, da so na podlagi plačila prispevkov zavarovanci, ne glede na to, ali so zavarovani kot delavci ali kot kmetje oz. samozaposleni, v enakem položaju. Enak položaj zavarovancev zahteva, da so pri pridobitvi pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja obravnavani enako. Ugotovilo je, da je raven varstva primerjanih zavarovancev bistveno različna, za takšno razlikovanje pa ni razumnega razloga, ki bi izhajal iz narave stvari. Razlikovanje je v neskladju s splošnim načelom enakosti pred zakonom iz 2. odst. 14. čl. Ustave. Pritožba sicer pravilno navaja, da Ustavno sodišče omenjene določbe ni razveljavilo, ker je ugotovilo, da gre za položaj iz 1. odst. 48. Zakona o ustavnem sodišču (ZUST, Ur. l. RS, št. 15/94 s spremembami). Sprejelo je ugotovitveno odločbo in Državnemu zboru naložilo, da ugotovljeno protiustavnost odpravi. Rok za odpravo je že potekel. Pomanjkljivost ureditve v ZPIZ-1 je v tem, da ne ureja pravice samozaposlenih v primeru spremenjene ali spremenjeno zmanjšane delovne zmožnosti. Za takšne primere je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi opr. št. VIII Ips 211/2008 z dne 19. 4. 2010 v obrazložitvi navedlo, da gre za primere, ko določene pravice samozaposlenih na podlagi obveznega zavarovanja niso urejene. Neustavnost zakonske določbe je v tem, da zakon nečesa, kar bi moral, ne ureja. V primeru zakonske praznine je sodišče, kot določa 2. odst. 2. čl. ZPP, dolžno odločiti o zahtevku. Uporabiti je potrebno določbo 2. odst. 3. čl. Zakona o sodiščih (ZS, Ur. l. RS, št. 19/94 s spremembami), po kateri upošteva sodnik predpise, ki urejajo podobne primere, če se civilno pravno zadeva ne da rešiti na temelju veljavnih predpisov; če je rešitev zadeve kljub temu pravno dvomljiva odloči v skladu s splošnimi načeli pravnega reda v državi. Pri tem ravna v skladu s pravnim izročilom in z utrjenimi spoznanji pravne vede.

Ker je sodišče prve stopnje tožnika na podlagi ugotovljenih dejstev pravilno razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti, mu je, skladno z določbo 94. čl. ZPIZ-1, pravilno priznalo pravico do nadomestila za invalidnost. Vrhovno sodišče je v sklepu opr. št. VIII Ips 3/2006 z dne 7. 11. 2006 zavzelo tudi stališče, da tožbeni zahtevek za priznanje invalidnosti I. kategorije vključuje tudi zahtevek za II. kategorijo in po prepričanju tega sodišča tudi zahtevek za priznanje III. kategorije invalidnosti. Sodišče prve stopnje zato ni odločilo mimo tožbenega zahtevka, saj je bistvo uveljavljanja pravic iz invalidnosti poleg razbremenitev pri delu tudi priznanje pravic do denarnih prejemkov. Sodišče prve stopnje je pri tožniku ugotovilo preostalo delovno zmožnost, kot določa 1. odst. 61. čl. ZPIZ-1. Pravice do premestitve samozaposlenemu zavarovancu res ni mogoče priznati, kot je ugotovilo že Ustavno sodišče v omenjeni odločbi, to pa po prepričanju sodišča druge stopnje ne pomeni, da tožniku ni potrebno določiti omejitev pri delu, saj je to pomembno tako za uveljavljanje pravic pri toženi stranki kot za uveljavljanje pravic iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti.

Za zavarovance v delovnem razmerju 102. in 103. čl. ZPIZ-1 določata primere, postopek in organ, ki ugotavlja podlago za odpoved pogodbe o zaposlitvi delovnemu invalidu, če mu delodajalec zaradi ugotovljene invalidnosti II. ali III. kategorije ali iz poslovnega razloga utemeljeno ne more zagotoviti pravice do premestitve na drugo delovno mesto brez ali po končani poklicni rehabilitaciji oz. pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega. Ali tožnik dejavnost krovstva in kleparstva, kar je v smislu definiciji iz 17., 18. in 3. odst. 60. čl. tudi njegov poklic, lahko še vedno opravlja, upoštevajoč delovno dokumentacijo in omejitve, kot so jih določili medicinski izvedenci, je dejansko vprašanje, na katerega bo morala odgovoriti tožena stranka in pri tem upoštevati tudi ekonomske ter organizacijske možnosti, da se takšna dejavnost z določenimi omejitvami opravlja. Ob tem, da je zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost III. kategorije, po 1. odst. 94. čl. ZPIZ-1 upravičen do nadomestila za invalidnost celo, če prekine delovno razmerje po lastni volji ali krivdi, je povsem jasno, da takšno nadomestilo pripada tudi tožniku, če preneha s samostojno dejavnostjo. Glede višine nadomestila za invalidnost v 3. alineji 3. odst. 94. čl. ZPIZ-1 ni razlike, če zavarovanec delovno razmerje prekine po lastni volji ali krivdi ali se zaposli na drugem delovnem mestu oz. v tožnikovem primeru začne z drugačno ali prilagojeno dejavnostjo. Nobene ovire ni, da komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi, kot jo določa 103. čl. ZPIZ-1, ugotovi pri invalidu – samozaposlenemu obstoj ekonomskih in organizacijskih pogojev za opravljanje pridobitne dejavnosti z omejitvami, ki so posledica ugotovljene invalidnosti. Če pa bo tožena stranka, tudi s pomočjo omenjene komisije ugotovila, da tožnik dejavnosti kleparstva in krovstva, kot izhaja iz delovne dokumentacije oz. postavljanja ostrešij in krovskih del, kot je naziv glavne dejavnosti tožnika po izpisu iz poslovnega registra Slovenije (priloga B2), ne more opravljati, bo potrebno upoštevati, da je tožniku dejavnost prenehala neodvisno od njegove volje oz. krivde in mu na tej podlagi, po prenehanju izplačevanja morebitnega nadomestila za primer brezposelnosti, pripada nadomestilo za invalidnost v višini 60 % invalidske pokojnine, kot je določeno v 2. alineji 3. odst. 94. čl. ZPIZ-1. V primeru, ko zavarovanec za opravljanje samostojne pridobitne dejavnosti ni več zmožen brez določenih omejitev, je njegova preostala delovna zmožnost, da dejavnost v določenem omenjenem obsegu še vedno opravlja, dejansko vprašanje, na katerega bo morala odgovoriti tožena stranka, ker je to breme njenega dokazovanja. Glede na pomanjkljiv postopek pri toženi stranki, ko ni bilo ugotovljeno ali bi tožnik ob upoštevanju zdravstvene zmožnosti ter ekonomskih, organizacijskih in tehničnih pogojev dejavnost v omejenem obsegu še lahko opravljal, je pravilna tudi odločitev prvostopenjskega sodišča, da se tožnik prijavi pri Zavodu za zaposlovanje, da bo lahko uveljavil pravico do nadomestila za invalidnost, kot da mu je delovno razmerje prenehalo neodvisno od njegove volje oz. krivde (2. alineja 1. odst. 94. čl. ZPIZ-1).

Odgovori na navedena vprašanja pomenijo večjo angažiranost tožene stranke, upoštevati pa je potrebno, da gre za pravno praznino. Tožena stranka je pri postopanju in odločanju dolžna omogočiti zavarovancem, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice, pri čemer je omejena le z javno koristjo, določeno z zakonom ali drugim predpisom (1. odst. 7. čl. Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami). Bistveno je vprašanje preostale delovne zmožnosti za opravljanje samostojne pridobitne dejavnosti, na katerega bo odgovor z izvedbo ustreznih postopkov morala dati tožena stranka. V nasprotnem primeru je tožnik z odjavo dejavnosti in prijavo pri Zavodu za zaposlovanje upravičen do nadomestil po Zakonu o urejanju trga dela (ZUTD, Ur. l. RS, št. 80/2010) in po prenehanju teh pravic do nadomestila za invalidnost, kot določata 160. in 162. čl. ZPIZ-1. Tožnik je zahteval razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje ustreznih pravic. S takšnim zahtevkom ni uspel oz. so mu bile pravice iz invalidskega zavarovanja priznane z izpodbijano sodbo v materialnem oziru v manjši višini, pritožba zato utemeljeno izpodbija odločitev o stroških postopka. Po oceni sodišča druge stopnje je tožnik z zahtevkom uspel do polovice, znesek priznanih stroškov je zato v skladu z določbo 154. čl. ZPP znižalo na polovico odmerjenih.

V ostalem je neutemeljeno pritožbo na podlagi 353. čl. ZPP zavrnilo.