Jedro

Čeprav je Ustavno sodišče v razlogih svoje odločbe navedlo, da glede na različno naravo kmetijske dejavnosti oziroma opravljanja dejavnosti samozaposlenega in dela pri delodajalcu pravice teh zavarovancev in delavcev niso nujno enake, pri čemer je omenilo zlasti pravico do premestitve, je ob izostanku ustrezne zakonske ureditve za samozaposlene, ki še vedno opravljajo delo in so zavarovani, v skladu s 3. členom ZS treba primerjati položaj delavca, pri katerem je ugotovljena III. kategorija invalidnosti, in ki lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen, in ima prav zato tudi pravico do premestitve in drugih pravic, s položajem samozaposlenega, ki v okviru svojega poklica po ugotovitvi omejene zmožnosti začne opravljati drugo ustrezno delo v delokrogu svojega poklica, ne pa del, za katera v skladu z invalidsko odločbo ni več sposoben.

Odločitev o priznanju nadomestila za invalidnost je preuranjena, saj tožena stranka niti sodišči druge in prve stopnje doslej nista ugotavljali dejstev v smeri, katera dela, če sploh, tožnik ob ugotovljeni omejeni delovni zmožnosti v svojem poklicu še naprej opravlja. Gre za presojo izpolnjevanja pogoja za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost iz četrte alineje prvega odstavka 94. člena ZPIZ-1 (zaposlitev na drugem delovnem mestu), ki jo je treba razlagati z upoštevanjem razlogov, zaradi katerih je Ustavno sodišče ugotovilo neustavnost določbe tretjega odstavka 66. člena ZPIZ-1.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v zvezi s točkami 3, 4 in 5 izreka sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v tem delu glasi: „Tožena stranka mora v roku 30 dni od vročitve te sodbe izdati nov upravni akt, v katerem bo odločila o pravici do nadomestila za invalidnost ter o višini in izplačevanju tega nadomestila.“ Sicer se revizija zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo izpodbijani odločbi tožene stranke št. I-5055702 z dne 10. 8. 2009 in z dne 26. 3. 2009, s katerima je tožena stranka zavrnila tožnikovo zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja (1. točka izreka). Tožnika je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni v višini 30 % in zaradi posledic poškodbe pri delu v višini 70 %, od 11. 6. 2007 dalje (2. točka izreka), mu priznalo pravico do nadomestila za invalidnost (3. točka izreka) ter mu naložilo, da se v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe prijavi pri pristojnem Zavodu za zaposlovanje (v 4. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da odloči o višini in izplačevanju nadomestila za invalidnost (5. točka izreka). Nadalje je ugotovilo, da je tožnik v delokrogu svojega poklica zmožen za drugo ustrezno delo oziroma drugo delo z omejitvami, ki je fizično lažje, psihično manj zahtevno, ne na višini, brez dela v globokem predklonu, brez dvigovanja in prenašanja bremen nad 10 kg, pretežno sede, ne z vsiljenim tempom ali ritmom dela, v polnem delovnem času od 11. 6. 2007 dalje (6. točka izreka). Tožnikov zahtevek, da se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in priznajo pravice na tej podlagi, je zavrnilo (7. točka izreka). Odločilo je tudi o stroških postopka, in sicer je toženi stranki naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 447 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (8. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje glede odločitve o stroških postopka (8. točka izreka) spremenilo tako, da je znesek 447 EUR nadomestilo z zneskom 224 EUR. Ocenilo je, da je tožnik z zahtevkom uspel do polovice (zahteval je namreč razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje ustreznih pravic), zato je znesek v prvostopenjski sodbi prisojeni stroškov v skladu z določbo 154. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) znižalo na polovico odmerjenih. Sicer se je strinjalo z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje ter je v ostalem pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu (točke 1 do 6 izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je status, na podlagi katerega so zavarovanci vključeni v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, pomemben za obseg pravic iz invalidskega zavarovanja. Tožnik je bil v času nastanka invalidnosti zavarovan po 15. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1) kot samostojni podjetnik posameznik, po podanem izvedenskem mnenju Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti pa pri njem ni mogoče ugotoviti I. kategorije in ne zdravstvenih razlogov za krajšanje delovnega časa. Ker je še vedno zmožen opravljati drugo delo z omejitvami v polnem delovnem času, glede na določbe 60. člena ZPIZ-1 v povezavi s tretjim odstavkom 66. člena ZPIZ-1 ni pravne podlage za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Določba tretjega odstavka 66. člena ZPIZ-1 namreč za samozaposlene predvideva pridobitev pravic na podlagi III. kategorije invalidnosti le, če gre za zmanjšano (ne omejeno) delovno zmožnost, kar pa v tožnikovem primeru ni bilo ugotovljeno. Obseg sodne presoje pravilnosti in zakonitosti dokončnega upravnega akta je vezan na dejansko in pravno stanje do izdaje dokončne odločbe. Ustavno sodišče v zadevi št. U-I-40/09 z dne 4. 3. 2010 ni razveljavilo določbe tretjega odstavka 66. člena ZPIZ-1, temveč je sprejelo ugotovitveno odločbo in zakonodajalcu določilo rok šestih mesecev za odpravo ugotovljene neskladnosti. Ker je bila izpodbijana dokončna odločba izdana še pred odločitvijo Ustavnega sodišča, in ker omenjena določba ZPIZ-1 še vedno velja, je sodišče na takšno določbo vezano. Podobno stališče je Vrhovno sodišče zavzelo v zadevi VIII Ips 386/2007 z dne 9. 2. 2009. Ustavno sodišče je tudi ugotovilo, da se pravica do premestitve po naravi stvari ne more nanašati na samozaposlene, ker jo lahko zagotovi le delodajalec. V primeru omejene delovne zmožnosti tako ZPIZ-1 samozaposlenemu ne daje nobenih pravic iz invalidskega zavarovanja. Opozarja tudi na stališča v pritrdilnem ločenem mnenju mag. Marte Klampfer, da „zakonodajalec ugotovljene neustavnosti ne bo mogel odpraviti le s spremembo presojane zakonske določbe, temveč bo to lahko storil s sprejemom povsem novih določb, ki bodo odraz modernizacije invalidskega sistema in bodo na celovit način uredile ne le položaj zaposlenih, temveč tudi samozaposlenih kmetov in drugih oblik dela“. Dokler takšna modernizacija ne bo opravljena, po mnenju tožene stranke sodišče ne more priznavati pravic samozaposlenim, ki jim po ZPIZ-1 ne pripadajo. Glede pravice do nadomestila za invalidnost tožena stranka navaja, da tožnik ne izpolnjuje pogojev iz 94. člena ZPIZ-1 in 161. člena ZPIZ-1. Prav tako mu ni bila priznana pravica do premestitve po 91. členu ZPIZ-1, ki je pogoj za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost, glede prijave pri pristojnem zavodu za zaposlovanje pa sodišču očita nepravilno uporabo določb 97. člena ZPIZ-1, saj tožnik ni brezposelna oseba. Nadalje navaja, da je nepravilna tudi odločitev sodišča v 6. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje, da je tožnik v delokrogu svojega poklica zmožen za drugo ustrezno delo oziroma drugo delo z omejitvami v polnem delovnem času, saj takšne odločitve ugotovitvene narave (brez priznanja ustreznih pravic iz invalidskega zavarovanja) ne predvidevata niti ZPIZ-1 niti Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1). Zatrjuje tudi bistvene kršitve določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je toženi stranki naložena izdaja odločbe z napotki, ki niso pravilni oziroma jih tožena stranka ne more izvršiti.

4. Tožnik v odgovoru na revizijo prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije.

5. Revizija je delno utemeljena.

6. Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri materialno pravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje.

7. Tožena stranka poleg zmotne uporabe materialnega prava kot revizijski razlog uveljavlja tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pri čemer pa ta revizijski razlog v nadaljevanju utemelji zgolj s splošnimi navedbami, da se izpodbijana sodba ne more preizkusiti, ter z nesubstanciranim očitkom protispisnosti. Iz revizijskih navedb ni razvidno, katere so tiste formalne pomanjkljivosti, ki onemogočajo preizkus izpodbijane sodbe. Tožena stranka ne pojasni, v čem naj bi bila podana zatrjevana protispisnost. Navaja sicer, da ji je bila naložena izdaja odločbe z napotki, ki niso pravilni oziroma jih ne more izvršiti, vendar pa te navedbe ne utemeljujejo zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. oziroma 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ampak bi šlo, v kolikor bi bila ta podana, lahko kvečjemu za relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki pa je v pritožbi ni uveljavljala. Po drugem odstavku 350. člena ZPP pritožbeno sodišče preizkuša izpodbijano sodbo v mejah tistih razlogov, ki so navedeni v pritožbi, po uradni dolžnosti pazi le na določene bistvene kršitve določb pravdnega postopka in pravilno uporabo materialnega prava. Tako je ravnalo tudi v tej zadevi. Z revizijo se izpodbija drugostopenjska sodba, zato v njej ni mogoče uveljavljati okoliščin izven meja pritožbenega preizkusa. Uveljavljanje obravnavanih navedb, ki niso bile zatrjevane v pritožbi, pomeni t. i. preskakovanje pravnih sredstev in ga ni mogoče upoštevati.

8. Z odločbo U-I-40/09 z dne 4. 3. 2010, ki je bila objavljena v Uradnem listu Republike Slovenije št. 27/2010, je Ustavno sodišče odločilo, da je tretji odstavek 66. člena ZPIZ-1 v neskladju z Ustavo Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) in državnemu zboru naložilo, da mora ugotovljeno neskladnost odpraviti v roku šestih mesecev po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije. Iz citirane odločbe izhaja, da so zavarovanci na podlagi plačila prispevkov, ne glede na to, ali so zavarovani kot delavci ali kot kmetje oziroma samozaposleni, v enakem položaju. Enak položaj zavarovancev zahteva, da so pri pridobitvi pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja obravnavani enako. V primeru nastanka invalidnosti III. kategorije je obseg pravic, ki gredo zavarovancem delavcem bistveno večji od obsega pravic, ki gredo zavarovancem kmetom oziroma samozaposlenim. Na podlagi tretjega odstavka 66. člena ZPIZ-1 lahko kmet oziroma samozaposleni uveljavi pravico kot invalid III. kategorije le, če je pri njem ugotovljena zmanjšana delovna zmožnost. Če pa je ugotovljena omejena delovna zmožnost, to je če lahko opravlja drugo ustrezno delo v svojem poklicu s polnim delovnim časom, ZPIZ-1 kmetu oziroma samozaposlenemu ne daje nobene pravice. Očitno je, da je ravno varstvo primerjalnih zavarovancev bistveno različno, za takšno razlikovanje pa ni razumnega razloga, ki izhaja iz narave stvari. Zato je Ustavno sodišče ugotovilo, da je tretji odstavek 66. člena ZPIZ-1, po katerem so kmetje in samozaposleni za primer invalidnosti III. kategorije upravičeni le do pravice do dela s krajšim delovnim časom in delne invalidske pokojnine, v neskladju s splošnim načelom enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena URS. Opozorilo je tudi na to, da različni statusi zavarovancev ne pomenijo nujno tudi enakih pravic, kar izhaja že iz različne narave kmetijske oziroma samostojne dejavnosti, in sicer da se npr. pravica do premestitve iz 91. člena ZPIZ-1 po naravi stvari ne more nanašati na kmeta oziroma samozaposlenega, saj jo lahko zagotavlja le delodajalec.

9. To svojo odločbo je Ustavno sodišče sprejelo na podlagi 48. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Ur. l. RS, št. 15/94 in nadaljnji, v nadaljevanju ZUstS). Ta določa, da v primerih, če Ustavno sodišče oceni, da je zakon, drug predpis ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, protiustaven ali nezakonit zato, ker določenega vprašanja, ki bi ga moral urediti, ne ureja ali ga ureja na način, ki ne omogoča razveljavitve oziroma odprave, sprejme o tem ugotovitveno odločbo (prvi odstavek). Zakonodajalec oziroma organ, ki je izdal protiustaven oziroma nezakonit predpis ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, mora ugotovljeno protiustavnost oziroma nezakonitost odpraviti v roku, ki ga določi Ustavno sodišče (drugi odstavek).

10. Odločba Ustavnega sodišča U-I-40/09 z dne 4. 3. 2010 je bila v Uradnem listu Republike Slovenije objavljena 2. 4. 2010, zakonodajalec pa ugotovljene neustavnosti ni odpravil v roku šestih mesecev, kot mu je bilo naloženo. Po presoji revizijskega sodišča je zaradi tega nastala zakonska praznina, ki jo lahko sodišče zapolni z upoštevanjem določenih pravil (1). Pravno podlago za takšno ravnanje ima v določbi drugega odstavka 3. člena Zakona o sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/94 in nadaljnji, v nadaljevanju ZS), ki določa, da upošteva sodnik predpise, ki urejajo podobne primere, če se civilnopravna zadeva ne da rešiti na temelju veljavnih predpisov; če je rešitev zadeve kljub temu pravno dvomljiva, odloči v skladu s splošnimi načeli pravnega reda v državi. Pri tem ravna v skladu s pravnim izročilom in z utrjenimi spoznanji pravne vede.

11. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje odločalo že po izteku roka šestih mesecev za odpravo ugotovljene neskladnosti z Ustavo, ki ga je Ustavno sodišče zakonodajalcu določilo z odločbo U-I-40/09 z dne 4. 3. 2010, vendar le-ta svoje dolžnosti ni izpolnil. Na podlagi navedene ugotovitvene odločbe Ustavnega sodišča sicer res niso nastopile posledice, ki jih ZUstS določa za razveljavitev zakonske določbe po 43. in 44. členu ZUstS, je pa zaradi zakonodajalčeve neaktivnosti nastopila neustavna zakonska praznina. Le-to je sodišče prve stopnje poskušalo zapolniti z upoštevanjem razlogov, zaradi katerih je Ustavno sodišče ugotovilo neustavnost določbe tretjega odstavka 66. člena ZPIZ-1. Sodišče namreč ne sme odkloniti sodnega varstva (2. člen ZPP) in mora odločiti o tožbenem zahtevku. V primeru zakonskih praznin pa je naloga sodnika, da ugotovljeno vrzel v zakonu zapolni in pri tem v skladu z zgoraj citiranimi določbami drugega odstavka 3. člena ZS upošteva določena pravila. Veljavne predpise je sodnik dolžan razlagati v skladu z Ustavo. V obravnavanem primeru to pomeni tudi z upoštevanjem razlogov iz obravnavane odločbe Ustavnega sodišča. 12. Iz izvedenskega mnenja, ki ga sprejema tudi sodišče, izhaja, da tožnik, ki je bil v času nastanka invalidnosti zavarovan po 15. členu ZPIZ-1 kot samostojni podjetnik posameznik, ni zmožen za svoje delo (klepar-krovec), v delokrogu svojega poklica pa je v polnem delovnem času zmožen za drugo ustrezno z omejitvami, ki je fizično lažje, psihično manj zahtevno, ne na višini, brez dela v globokem predklonu in pretežno sede. Omejena delovna zmožnost tožnika ustreza opredelitvi III. kategorije invalidnosti, vendar prav v takšnem primer ZPIZ-1 pravic teh zavarovancev ne ureja oziroma jih ne daje.

13. Iz 91. člena ZPIZ-1 izhaja pravica do premestitve invalida III. kategorije invalidnosti, iz 92. člena pa tudi pravica do nadomestila za invalidnost v skladu s 94. členom. Ta je v prvem odstavku tega člena določena le v primerih zavarovanca, ki ob nastanku invalidnosti ni bil zaposlen oziroma ni bil obvezno zavarovan, zavarovanca, ki mu je delovno razmerje prenehalo neodvisno od njegove volje oziroma krivde, ali je delovno razmerje prekinil po lastni volji ali krivdi, ali se je zaposlil na drugem delovnem mestu. Takšno nadomestilo po 98. členu ZPIZ-1 zagotavlja tožena stranka, in sicer od prenehanja delovnega razmerja oziroma obveznega zavarovanja – dokler se zavarovanec ponovno ne zaposli oziroma vključi v obvezno zavarovanje, oziroma od pričetka dela na drugem delovnem mestu, dokler ima zavarovanec sklenjeno delovno razmerje oziroma je obvezno zavarovan (161. člen ZPIZ-1).

14. Čeprav je Ustavno sodišče v razlogih svoje odločbe navedlo, da glede na različno naravo kmetijske dejavnosti oziroma opravljanja dejavnosti samozaposlenega in dela pri delodajalcu pravice teh zavarovancev in delavcev niso nujno enake, pri čemer je omenilo zlasti pravico do premestitve, je ob izostanku ustrezne zakonske ureditve za samozaposlene, ki še vedno opravljajo delo in so zavarovani, v skladu s 3. členom ZS treba primerjati položaj delavca, pri katerem je ugotovljena III. kategorija invalidnosti, in ki lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen, in ima prav zato tudi pravico do premestitve in drugih pravic, s položajem samozaposlenega, ki v okviru svojega poklica po ugotovitvi omejene zmožnosti začne opravljati drugo ustrezno delo v delokrogu svojega poklica, ne pa del, za katera v skladu z invalidsko odločbo ni več sposoben (2). V primeru opravljanja drugega ustreznega dela v delokrogu svojega poklica, oziroma del v skladu z omejitvami iz izvedenskega mnenja, bi bil položaj takšnega samozaposlenega lahko primerljiv s položajem delavca, ki je po ugotovljenih enakih omejitvah s priznanjem III. kategorije invalidnosti tudi dejansko premeščen na drugo delovno mesto in mu zato pripada tudi pravica do nadomestila za invalidnost. 15. Glede na vse navedeno sta sodišči druge in prve stopnje ob upoštevanju razlogov, ki izhajajo iz odločbe Ustavnega sodišča U-I-40/09 z dne 4. 3. 2010, pravilno odpravili izpodbijani odločbi tožene stranke (1. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje), na podlagi ugotovljenih dejstev tožnika razvrstili v III. kategorijo invalidnosti (2. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje) in skladno z določbami prvega odstavka 61. člena ZPIZ-1 pri njem ugotovili preostalo delovno zmožnost (6. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje).

16. Utemeljeno pa tožena stranka v reviziji graja odločitev nižjih sodišč v delu, v katerem sta tožniku priznali pravico do nadomestila za invalidnost (3. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje) in mu naložili, da se prijavi pri pristojnem zavodu za zaposlovanje (4. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje), toženi stranki pa, da o višini in izplačevanju nadomestila za invalidnost odloči s posebno odločbo (5. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje). Odločitev o priznanju nadomestila za invalidnost je preuranjena, saj tožena stranka niti sodišči druge in prve stopnje doslej nista ugotavljali dejstev v smeri, katera dela, če sploh, tožnik ob ugotovljeni omejeni delovni zmožnosti v svojem poklicu še naprej opravlja. Ker dejansko stanje v tem delu ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, ugotavljanje le-tega pred sodiščem pa bi bilo povezano z nesorazmernimi težavami, je revizijsko sodišče v skladu s prvim odstavkom 380. člena ZPP in prvo alinejo prvega odstavka 82. člena ZDSS-1 toženi stranki naložilo izdajo novega upravnega akta. V primeru ugotovitve, da tožnik opravlja le še druga dela v delokrogu svojega poklica in ne več del, za katera sicer ni več sposoben – torej v skladu z omejitvami iz 6. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje (3), mu bo tožena stranka morala priznati pravico do nadomestila za invalidnost ter odločiti tudi o višini in izplačevanju tega nadomestila. Pri ponovnem postopanju in odločanju naj tožena stranka zagotovi spoštovanje določb 7. in 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku.

17. Gre torej za presojo izpolnjevanja pogoja za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost iz četrte alineje prvega odstavka 94. člena ZPIZ-1 (zaposlitev na drugem delovnem mestu), ki jo je treba razlagati z upoštevanjem razlogov, zaradi katerih je Ustavno sodišče ugotovilo neustavnost določbe tretjega odstavka 66. člena ZPIZ-1. Pri tem tožena stranka pravilno opozarja, da tožnik v času nastanka invalidnosti ni izpolnjeval katerega od drugih alternativno določenih pogojev za priznanje te pravice iz prvega odstavka 94. člena ZPIZ-1. Tožnik ob nastanku invalidnosti ni bil brezposelna oseba, saj je bil zavarovan po 15. členu ZPIZ-1 kot samostojni podjetnik posameznik, s sodno odločbo pa ga tudi ni mogoče siliti v to, da preneha z opravljanjem dejavnosti in se kot brezposelna oseba prijavi pri pristojnem zavodu za zaposlovanje.

18. Glede na navedeno je revizijsko sodišče v skladu s prvim odstavkom 380. člena ZPP delno spremenilo izpodbijano sodbo v zvezi s točkami 3, 4 in 5 izreka sodbe sodišča prve stopnje tako, kot izhaja iz izreka te sodbe. V ostalem delu je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

19. Ker odgovor na revizijo ni prinesel ničesar bistvenega, je revizijsko sodišče sklenilo tudi, da tožnik krije sam stroške tega odgovora (prvi odstavek 155. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Prim. odločbe VS RS VIII Ips 172/2006 z dne 25. 10. 2007, VIII Ips 211/2008 z dne 19. 4. 2010 in VIII Ips 2/2009 z dne 25. 1. 2011. Op. št. (2): Revizijsko sodišče je svoje stališče v zvezi z obravnavanimi vprašanji obširno pojasnilo že v razlogih sklepa VS RS VIII Ips 284/2009 z dne 5. 9. 2011. Op. št. (3): Primerjaj sklep VS RS VIII Ips 284/2009 z dne 5. 9. 2011.