Jedro

Tožnik, ki opravlja odvetniško dejavnost s polovico delovnega časa in mu je že bila priznana pravica do starostne pokojnine, ima pravico do delne pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik krije stroške odgovora na pritožbo sam.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 21. 4. 2010 in z dne 10. 2. 2010. Tožniku je priznalo pravico do delne pokojnine od 1. 1. 2010 dalje. Toženi stranki pa je naložilo, da je dolžna v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe s posebno odločbo tožniku odmeriti delno pokojnino ter mu v istem roku tudi izplačati vse, od 1. 1. 2010 dalje že zapadle zneske delnih starostnih pokojnin (I., II. in III. točka izreka izpodbijane sodbe). Za zapadle zneske starostne pokojnine (pravilno: delne pokojnine) je tožena stranka dolžna obračunati zakonske zamudne obresti od zapadlosti vsakega posameznega zneska do plačila, ter tako obračunane zamudne obresti tožniku izplačati v 60 dneh po poteku roka iz III. točke izreka sodbe. Toženi stranki je tudi naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v višini 558,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku 15 dnevnega roka za izpolnitev, do plačila (IV. in V. točka izreka izpodbijane sodbe).

Zoper sodbo je zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožbo vložila tožena stranka. V pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da se tožniku od 1. 1. 2010 dalje prizna pravica do polovice starostne pokojnine, v III. točki izreka besedilo „odmeriti delno pokojnino“ nadomesti z „določitvijo višine zneska polovice starostne pokojnine“ in da besedilo v III. točki izreka „zneske delnih starostnih pokojnin tudi izplača“ nadomesti z besedno zvezo „zneske polovice starostnih pokojnin tudi izplača“, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi tožena stranka navaja, da sodba v II. in III. točki izreka ni pravilna in da je sodišče zmotno priznalo pravico do delne pokojnine od 1. 1. 2010 dalje na podlagi 58. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). Iz dejanskega stanja je namreč razvidno, da je bila tožniku že priznana pravica do starostne pokojnine in jo je tudi že užival na podlagi odločbe št. ... z dne 6. 1. 1994 od 31. 12. 1993 dalje. Izplačevanje starostne pokojnine je bilo z odločbo št. ... z dne 10. 5. 1994 ustavljeno s 5. 5. 1994, ker se je tožnik ponovno vključil v zavarovanje, na podlagi opravljanja odvetniške dejavnosti s polnim delovnim časom. Od 1. 1. 2010 dalje pa opravlja odvetniško dejavnost le s polovico delovnega časa. Tožnik je torej kot uživalec pokojnine ponovno stopil v zavarovanje ter je še vedno vključen v zavarovanje s polovico polnega delovnega časa. V tem primeru bi moralo sodišče odločiti o izplačevanju polovice starostne pokojnine po določbi 178. člena ZPIZ-1, ne pa po določbi 58. člena ZPIZ-1. Razlika med priznano pravico do delne pokojnine po določbi 58. člena ZPIZ-1 in po določbi 178. člena ZPIZ-1 je bistvenega pomena, ker določbi urejata različne statuse oseb, ki imajo posledično vpliv na odmero. Določba 58. člena ZPIZ-1 se namreč uporablja le za tiste osebe, ki še niso bili uživalci pokojnin, odmera za njih pa je urejena v določbi 2. odstavka 58. člena ZPIZ-1. Določba 178. člena ZPIZ-1 pa se uporablja za uživalce pokojnin, ki ponovno vstopi v zavarovanje. Ponoven vstop upokojenca v zavarovanje pomeni, da se mu priznana pokojnina za čas (ponovnega) zavarovanja ne izplačuje. Razlog je jasen, saj ni mogoče biti sočasno zavarovanec pokojninskega zavarovanja in uživalec pravic iz tega zavarovanja. Izjema je določena v 2. odstavku 178. člena ZPIZ-1, ki takšnemu upokojencu omogoča izplačevanje polovice pokojnine, ker je zavarovan za največ polovico polnega delovnega časa. V tožnikovem primeru gre za „reaktiviranca“, torej za osebo, ki je že v preteklosti uživala pravico do pokojnine ter nato ponovno vstopila v zavarovanje za polni delovni čas in nato spremenila zavarovanje za polovico polnega delovnega časa.

V odgovoru na pritožbo tožnik navaja, da je pritožba tožene stranke nesmiselna in povsem neutemeljena. Tožena stranka svoja pritožbena izvajanja ponovno temelji na določbah ZPIZ-1, glede katerih je Ustavno sodišče RS že v letu 2006 odločilo, da nista skladni z ustavo. Tožena stranka tudi neresnično navaja, da je prvostopenjsko sodišče odločilo na podlagi določbe 58. člena ZPIZ-1. V izpodbijani sodbi ni zaslediti, da bi sodišče pri svoji odločitvi uporabilo neustavni določbi ZPIZ-1. Tožnik zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 21. 4. 2010, s katero je zavrnila pritožbo vloženo zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 10. 2. 2010. Je pa tožena stranka z dokončno odločbo posegla v izrek prvostopenjske odločbe tako, da je zahtevo za izplačilo polovico starostne pokojnine od 1. 1. 2010 dalje zavrnila.

Glede na pritožbene navedbe je v zadevi sporno, ali ima tožnik pravico do delne pokojnine kot je le-ta urejena v 58. členu ZPIZ-1, ali pa gre v predmetni zadevi za dejansko stanje, kakršno je urejeno v 2. odstavku 178. člena ZPIZ-1, torej da se tožniku s tem, ko opravlja dejavnost v polovičnem delovnem času, izplačuje polovica že priznane pokojnine.

Za odločitev v zadevi je odločilna tožnikova vloga (zahteva), ki jo je za priznanje pravice vložil pri toženi stranki. Po vpogledu v dokumentacijo upravnega spisa je razvidno, da je tožnik dne 12. 1. 2010 podal vlogo za priznanje pravice do delne pokojnine. Tožena stranka je bila torej dolžna odločiti o pravici do delne pokojnine, saj ne more sama, spreminjati povsem jasne zahteve. Tudi v postopku pred sodiščem prve stopnje je tožnik postavil zahtevek, da se mu prizna pravica do delne pokojnine od 1. 1. 2010 dalje. To pa pomeni, da je sodišče prve stopnje utemeljeno odločalo o priznanju pravice do delne pokojnine po določbi 58. člena ZPIZ-1, kjer je določeno, da zavarovanec, ki je izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine (v sporni zadevi je tožnik izpolnil te pogoje, saj mu je že bila priznana pravica do starostne pokojnine), lahko pridobi pravico do delne pokojnine, če je v delovnem razmerju z največ polovico polnega delovnega časa. Tožnik je torej zahteval priznanje pravice do delne pokojnine in na tak zahtevek sta bila vezana tako tožena stranka kot tudi sodišče prve stopnje.

Glede odmere delne pokojnine, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v točki III. izreka odmero delne pokojnine naložilo toženi stranki. Ker o tem (o odmeri delne pokojnine) še ni bilo odločeno, tudi pritožbeno sodišče ni imelo podlage za presojo, ali je tožena stranka tožniku delno pokojnino pravilno odmerila.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Glede stroškov odgovora na pritožbo je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 155. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi stroške odgovora na pritožbo, saj navedeni odgovor ni v ničemer vplival na odločitev pritožbenega sodišča v zvezi z vloženo pritožbo.