Jedro

S pogodbo z dne 16.6.1991 je tedanja imetnica stanovanjske pravice dovolila toženi stranki souporabo stanovanja. Medsebojne pravice in obveznosti pogodbenih strank so v pogodbi jasno opredeljene. Obe pogodbeni stranki sta stanovanje na enak način, kot je bil dogovorjen s pogodbo z dne 16.6.1991 in z nespremenjenimi obveznostmi, uporabljali tudi potem, ko je pravna prednica stanovanje odkupila na podlagi določb stanovanjskega zakona in postala lastnica stanovanja. Pravna prednica tožeče stranke je kot lastnica s stanovanjem lahko prosto razpolagala. Pravilno je zato stališče pritožbenega sodišča, da je potrebno za razmerje, ki je nastalo med pravno prednico tožeče stranke kot lastnico stanovanja in toženo stranko, ki je z dovoljenjem lastnice uporabljala del stanovanja, uporabiti splošna pravila o najemu (zakupu - 567. in nasl. členi Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR) in ne tistih določb Stanovanjskega zakona, na katera se revizija izrečno sklicuje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je dovolilo objektivno spremembo tožbe in nato z vmesno sodbo odločilo, da je utemeljen zahtevek tožeče stranke za plačilo uporabnine za stanovanje v Ljubljani. Določitev višine uporabnine in odločitev o stroških postopka si je pridržalo za končno odločbo.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti kot neutemeljen zavrnilo. Glede stroškov postopka je odločilo, da jih mora tožeča stranka povrniti toženi stranki v znesku 128.556 SIT.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo in uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Pogodbe z dne 16.6.1991 niti po prejšnjem ZSR niti po sedanjem Stanovanjskem zakonu ni mogoče šteti za najemno pogodbo. Potem, ko je pravna prednica tožeče stranke postala lastnica stanovanja, bi morala tožena stranka določila pogodbe z dne 16.6.1991 uskladiti z določbami 147., 156. in 51. člena SZ. Ker tega ni storila, uporablja stanovanje brez pravnega naslova. Če pa bi sodišče že štelo, da najemno razmerje obstaja, bi moralo upoštevati, da pomoč, ki jo je namesto najemnine nudila tožena stranka pravni prednici tožeče stranke, po smrti pravne prednice tožeče stranke ni bila več potrebna. Zato bi morala tožena stranka po smrti pravne prednice najemnino plačevati v denarju. Reviziji naj se ugodi, sodba sodišča druge stopnje pa spremeni. Podrejeno naj se sodba sodišča druge stopnje razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP/77, tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je glede na določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (ZPP/99) pri odločanju v tej zadevi uporabilo določbe Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (ZPP/77).

V skladu z načelom dispozitivnosti odloča sodišče v pravdnem postopku v mejah postavljenega tožbenega zahtevka (2. člen ZPP/77) ob upoštevanju tožbenih trditev, ki predstavljajo dejansko podlago tožbe. Tožeča stranka je v pravdnem postopku zahtevala od tožene stranke plačilo uporabnine za stanovanje, svoj zahtevek na plačilo uporabnine pa je utemeljevela s trditvami, da tožena stranka stanovanje uporablja brez pravnega naslova (tedaj nezakonito).

Po izvedbi predlaganih dokazov in oceni teh dokazov je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka uporabljala stanovanje na podlagi pogodbe, ki je bila dne 16.6.1991 sklenjena s pravno prednico tožeče stranke in da sta obe pogodbeni stranki s pogodbo prevzete obveznosti izpolnjevali. Tožeča stranka, ki je bila ves čas postopka mnenja, da dne 16.6.1991 sklenjena pogodba ne more predstavljati veljavnega pravnega naslova za uporabo stanovanja (zaradi česar naj bi po njenem mnenju tožene stranke stanovanje uporabljale nezakonito), trditev, da je ta pogodba nehala veljati, ni postavila. Sodišči zato v tej smeri dokaznega postopka utemeljeno nista izvajali. V revizijskem postopku, in še to pogojno postavljena trditev, "četudi bi sodišče štelo, da je najemno razmerje obstajalo bi moralo upoštevati, da je najemnino predstavljala pomoč, ki pa po smrti pravne prednice tožeče stranke ni bila več potrebna", predstavlja šele v revizijskem postopku (pa še to le pogojno) uveljavljeno dopolnitev dejanskih trditev, ki pa ob upoštevanju vsebine sklenjene pogodbe niti ni popolna, saj tožena stranka s pogodbo ni prevzela le obveznosti nuditi pomoč pravni prednici tožeče stranke, ampak se je zavezala tudi, da bo plačevala vse stroške, ki so nastali zaradi uporabe stanovanja (tedaj tudi stroške, ki bi sicer bremenili pravno prednico tožnice). Po ugotovitvah obeh sodišč je tožena stranka v času, ko je stanovanje uporabljala, vse s pogodbo prevzete obveznosti v celoti izpolnjevala.

Bistveno vprašanje, od katerega je ob upoštevanju med postopkom s strani tožeče stranke zatrjevane dejanske podlage tožbe odvisna odločitev o (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka je zato le vprašanje, ali je materialnopravno pravilna presoja izpodbijane sodbe, da je tožena stranka stanovanje uporabljala na veljavni pravni podlagi (in tedaj ne nezakonito, kot je ves čas postopka zatrjevala tožeča stranka). Odgovor na to vprašanje pa je tudi po presoji revizijskega sodišča pritrdilen. S pogodbo z dne 16.6.1991 je namreč tedanja imetnica stanovanjske pravice dovolila toženi stranki souporabo stanovanja. Medsebojne pravice in obveznosti pogodbenih strank so v pogodbi jasno opredeljene. Obe pogodbeni stranki sta stanovanje na enak način, kot je bil dogovorjen s pogodbo z dne 16.6.1991 in z nespremenjenimi obveznostmi, uporabljali tudi potem, ko je pravna prednica stanovanje odkupila na podlagi določb stanovanjskega zakona in postala lastnica stanovanja. Pravna prednica tožeče stranke je kot lastnica s stanovanjem lahko prosto razpolagala. Pravilno je zato stališče pritožbenega sodišča, da je potrebno za razmerje, ki je nastalo med pravno prednico tožeče stranke kot lastnico stanovanja in toženo stranko, ki je z dovoljenjem lastnice uporabljala del stanovanja, uporabiti splošna pravila o najemu (zakupu - 567. in nasl. členi Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR) in ne tistih določb Stanovanjskega zakona, na katera se revizija izrečno sklicuje. Potem, ko je pravna prednica tožeče stranke postala lastnica stanovanja, tožena stranka v stanovanju ni imela statusa podnajemnika. Zato ni mogoča uporaba določbe 51. člena SZ, ki določa, da se določbe SZ, če ta zakon ne določa drugače, uporabljajo tudi za urejanje podnajemnih razmerij. Tudi določba 156. člena SZ v obravnavanem primeru ne pride v poštev, saj tožena stranka pred uveljavitvijo SZ z lastnikom (stanovanje je bilo pred uveljavitvijo SZ v družbeni lastnini) ni sklenila nobene pogodbe, še zlasti pa ne pogodbe v skladu s 34. členom prejšnjega Zakona o stanovanjskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 35/82 in 14/84).

Določba 147. člena SZ, ki jo tožeča stranka v reviziji tudi omenja, pa se nanaša na sklepanje najemnih pogodb v tistih primerih, ko imetniki stanovanjske pravice (v obravnavanem primeru je bila to pravna prednica tožeče stranke in ne tožena stranka) stanovanj niso odkupili, ampak so se odločili, da bodo s subjekti, ki so postali lastniki stanovanj po določbah SZ, sklenili najemne pogodbe. Ta določba SZ bi tedaj prišla v poštev, če se pravna prednica tožeče stranke ne bi odločila za odkup stanovanja (kar pa se je), ampak le za najem. V tem primeru bi se na podlagi te določbe na novo (v skladu z določbami SZ) uredilo pravno razmerje (namesto prejšnjega imetništva stanovanjske pravice najemno razmerje) med pravno prednico tožeče stranke in lastnikom stanovanja.

Po povedanem se je pokazalo, da v reviziji uveljavljeni revizijski razlogi niso podani. Ob preizkusu po uradni dolžnosti (386. člen ZPP/77) je revizijsko sodišče še ugotovilo, da sodišči druge in prve stopnje med postopkom nista zagrešili bistvene kršitve iz 10. točke drugaga odstavka 354. člena ZPP/77. Zato je revizijo zavrnilo (393. člen ZPP/77).