Jedro

Zanesljivost računalniških sistemov variira in ni kar splošno znano, da bi bili inherentno nezanesljivi. Če torej odvetnik uporablja zanesljiv in preizkušen program za spremljanje rokov, ne obstaja kakšna načelna dolžnost, da bi ustrezne evidence vodil še ročno. Ocena o skrbnosti odvetnika pri zanašanju na računalniški program za spremljanje rokov je torej funkcija zanesljivosti celotnega računalniškega sistema, ki ga odvetnik uporablja. Kot dober strokovnjak bo ravnal, kadar bo uporabljal računalniški sistem, ki je varen pred vsemi predvidljivimi tveganji, ki utegnejo povzročiti zamudo rokov, vključno s tistimi, tudi banalnimi tveganji, ki so posebej lastna delovanju računalnikov in računalniških programov. Ker je izguba podatkov v elektronski obliki pričakovana posledica izpada električnega toka, bi se bil tožničin odvetnik po izpadu električnega toka ne smel zadovoljiti s tem, da njegova „IT služba ni odkrila nobenih napak“, kot je presplošno trdil, temveč bi moral posebej preveriti, ali so podatki o izteku rokov, ki jih mora spoštovati, kakor koli okrnjeni.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožnica trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje ter njeno tožbo kot prepozno zavrglo. Sam predlog je zavrnilo na podlagi ocene o njegovi nesklepčnosti (ni torej preverjalo resničnosti dejanskega stanja, na katerega se je opiral), to odločitev pa utemeljilo z več prirejenimi razlogi. Tožeča stranka naj bi tako zgolj kot verjetno dopuščala možnost, da se je podatek o prejemu odločbe Urada za varstvo intelektualne lastnine, ki jo je izpodbijala s prepozno tožbo, izgubil zaradi napake računalniškega programa, ki je v pisarni njenega odvetnika služil za spremljanje rokov, zaradi izpada električne energije ob koncu tedna (27. in 28. 9. 2008) po prejemu izpodbijane odločbe (26. 9. 2009). Treba pa naj bi bilo navesti vzrok zamude, ne le domnevo o njem. Dalje naj bi tehnične težave z računalniškim sistemom in njegova morebitna odpoved, gledano s stališča odvetnikove dolžne skrbnosti (dobrega strokovnjaka), ne bile nepričakovani in nepredvidljivi dogodki, ki se jim ne bi bilo mogoče izogniti, posledično pa tudi ne opravičen vzrok zamude. Odvetnik naj se zato ne bi smel zanašati zgolj na računalniško vodenje rokovnih evidenc (ki naj jih ne bi ogrožal samo izpad elektrike, temveč tudi številni drugi vzroki). Varnostni sistemi vodenja evidenc v odvetniški pisarni bi moral v vsakem trenutku zagotavljali pravočasno varstvo strank. V skladu z zadnjim razlogom, ki ga je tu še treba povzeti, pa naj bi skrbnost dobrega strokovnjaka od odvetnika zahtevala tudi, da po odpovedi računalniškega sistema preveri evidence glede izteka rokov v odprtih zadevah ter tako zagotovi varstvo pravic in koristi svojih strank, česar pa ta po lastnih navedbah ni storil. 2. Tožeča stranka ta sklep izpodbija s pritožbo. Uveljavlja pritožbene razloge iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 75. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Predlaga razveljavitev sklepa in povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Prizadeti stranki nasprotujeta pritožbenim razlogom in pritrjujeta stališčem sodišča prve stopnje. Predlagata zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Da tožeča stranka ni zatrjevala vzroka zamude, pač pa je zgolj domnevala, kaj naj bi ta verjetno bil, ne more biti odločilno. Tožeča stranka je navajala, da je njen odvetnik ob prejemu zadevne odločbe v programu MS Outlook rok za sprožitev upravnega spora in temu ustrezen opomnik zabeležil ter da je po pregledu odprtih spisov in spoznanju o zamujeni tožbi ugotovil, da zabeležke roka v tem programu ni bilo več. Ker pa je takšno izgubo podatkov povsem razumno pripisati izpadu električne energije, domneve tožeče stranke o izpadu kot vzroku izgube – to tezo naj bi kot verjetno dopustila tudi tožničina računalniška („IT-“) služba – ni bilo mogoče že na ravni sklepčnosti (brez preverjanja resničnosti tožničinih trditev) odpraviti kot nezadostno zatrjevanje opravičenega vzroka zamude.

6. Odvetnik mora ravnati kot dober strokovnjak. Prag predvidljivosti dogodkov, ki utegnejo povzročiti zamudo rokov, je zanj postavljen nizko, saj mora računati s številnimi naključji, tudi banalnimi, ki se mu lahko pripetijo (sklep Vrhovnega sodišča II Ips 495/99 z dne 30. 3. 2000). Sodišče druge stopnje pritrjuje sodišču prve stopnje v tem, da so tehnične težave pri delovanju računalnikov v določeni meri pričakovane; ne deli pa tudi njegovega prepričanja, da je treba vedno računati s tem, da bodo ti popolnoma zatajili. Zanesljivost računalniških sistemov pač variira in ni kar splošno znano, da bi bili inherentno nezanesljivi.(1) Če torej odvetnik uporablja zanesljiv in preizkušen program za spremljanje rokov, ne obstaja kakšna načelna dolžnost, da bi ustrezne evidence vodil še ročno.(2) Pred izpadi javnega električnega omrežja, ki ogrožajo delovanje računalnikov, pa se lahko zavaruje tako, kot je nakazano v tožničinem predlogu, to je z („UPS-“)(3) napravo, ki bi morala električni tok proizvajati do odprave napake. Ocena o skrbnosti odvetnika pri zanašanju na računalniški program za spremljanje rokov je torej funkcija zanesljivosti celotnega računalniškega sistema, ki ga odvetnik uporablja. Kot dober strokovnjak bo ravnal, kadar bo uporabljal računalniški sistem, ki je varen pred vsemi predvidljivimi tveganji, ki utegnejo povzročiti zamudo rokov, vključno s tistimi, tudi banalnimi tveganji, ki so posebej lastna delovanju računalnikov in računalniških programov.

7. Tožeča stranka je glede zanesljivosti uporabljenega programa zatrjevala „do tedaj“ brezhibno beleženje in opozarjanje na procesne roke; v zvezi z varstvom pred izpadom električnega toka pa posedovanje naprave za neprekinjeno napajanje (implicitno s trditvijo, da ta naprava ni delovala). Te trditve so bile na prvi stopnji zaradi zmotnega stališča, da naj bi spremljanje rokov ne smelo biti le računalniško, puščene ob strani; vendar pa po presoji sodišča druge stopnje v obravnavanem primeru vseeno niso pomembne, ker so presplošne in pomanjkljive. Tako denimo ni bilo konkretizirano, kako dolgo pred obravnavanim dogodkom je program uporabljal tožničin odvetnik. Nadaljnja zatrjevana značilnost programa, ki naj bi kazala na njegovo zanesljivost, je, da naj bi ta do naslednjega delovnega dne shranjeval varnostne kopije vseh podatkov, vnesenih prejšnji dan, kar pa naj bi tistikrat ne delovalo zaradi izpada električnega toka in nedelovanja naprave za neprekinjeno napajanje. Ker vzrok za nedelovanje takšne naprave ne bi smel biti izpad javnega električnega omrežja (čemu jo sicer imeti?), se vsiljuje vprašanje, zakaj ni delovala. Breme zatrjevanja zlasti tega, da je bilo z rednim vzdrževanjem poskrbljeno za njeno brezhibno delovanje, je bilo na tožeči stranki (tretji odstavek 24. člena ZUS-1), ki pa o tem ni navedla ničesar. Zato je v njeno škodo nemožnost presoje, ali je njen odvetnik ravnal dovolj skrbno in svoj računalniški sistem skušal obvarovati vseh predvidljivih tveganj, lastnih delovanju računalnikov.

8. Materialnopravno pravilna je bila presoja sodišče prve stopnje, da bi po odpovedi računalniškega sistema odvetnik moral preveriti evidence glede izteka rokov v odprtih zadevah. Če se namreč že primeri dogodek, ki utegne povzročiti zamudo rokov, mora odvetnik poskrbeti, da ukrene vse potrebno, da se odvrnejo škodljive posledice tega dogodka (prim. zgoraj že citirani sklep II Ips 495/99). Ker je izguba podatkov v elektronski obliki pričakovana posledica izpada električnega toka, tožničin odvetnik pa je za spremljanje rokov po vsem sodeč uporabljal samo računalniški sistem, bi se bil po izpadu električnega toka ne smel zadovoljiti s tem, da njegova „IT služba ni odkrila nobenih napak“, kot je presplošno trdil, temveč bi moral posebej preveriti, ali so podatki o izteku rokov, ki jih mora spoštovati, kakor koli okrnjeni. Ker je to opustil, tudi po presoji pritožbenega sodišča ni ravnal dovolj skrbno.

9. Ni torej mogoče slediti pritožbi, da je bilo odvetnikovo ravnanje nezakrivljeno, kar pomeni, da tožeča stranka ni izkazala opravičenega vzroka zamude roka za tožbo. Ker je izpodbijani sklep materialnopravno pravilen, pritožbeno sodišče pa samo ni naletelo na razloge, na katere sicer pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo (76. člen ZUS-1).

10. Pritožnica mora zaradi neuspeha s pritožbo lastne pritožbene stroške (prizadeta stranka jih ni priglasila) pokriti sama, na podlagi prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99 s spr.) v zvezi s prvim odstavkom 25. člena ZUS-1. Op.št.(1):Stališče, da v računalniškem poslovanju pogosto prihaja do okvar pri programih, zaradi česar se nanje ni mogoče povsem zanesti, sicer zasledimo tudi v sklepu Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 3053/2007 z dne 13. 6. 2007. Op.št.(2):Enako stališče iz nemške sodne prakse povzema A. Galič v L. Ude in dr.: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, Uradni list in GV Založba, 2005, str. 484, op. 362. Op.št.(3):Prosto dostopni spletni viri povedo, da gre za kratico angleškega izraza Uninterruptible Power Supply, ki pomeni neprekinjeno oskrbo z električno energijo, neprekinjeno napajanje.