Jedro

Motorno vozilo je v smislu določil 178. čl. ZOR avtonomen pojem, ki se nujno ne prekine s pojmom motornega vozila, vsebovanem v drugih predpisih. Kolo z motorjem je šteti za nevarno stvar, zato je, glede na konkurenco dveh nevarnih stvari - avtomobila in kolesa z motorjem, treba odgovornost voznika avtomobila in voznika kolesa z motorjem oceniti v sorazmerju s stopnjo njune krivde.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbi zoper sklep se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se tožnika oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 2,720.000,00 SIT odškodnine z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila ter mu povrniti pravdne stroške v višini 190.647,00 SIT, prav tako z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek tožnika je zavrnilo. Z izpodbijanim sklepom sodišče prve stopnje ni ugodilo tožnikovemu predlogu za oprostitev plačila sodnih taks.

Zoper zavrnilni del sodbe in zoper sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožnik, ki uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, smiselno pa sodišču prve stopnje očita tudi nepravilno ugotovljeno dejansko stanje. Predlaga, da se pritožbi ugodi, tako da se spremeni izpodbijano sodbo in sklep in ob ugotovitvi višjega dela odgovornosti na strani tožene stranke, zviša dosojena odškodnina, temu ustrezno prizna vse pravdne stroške in tožnika oprosti plačila sodnih taks. Tožnik v zvezi s temeljem odškodninske obveznosti v obrazložitvi pritožbe povzema nekatere ugotovitve sodišča prve stopnje in dodatno navaja, da se je zavarovancu tožene stranke očitno mudilo v službo, zaradi česar naj bi bila njegova pozornost med vožnjo avtomobila bistveno zmanjšana.

Zavarovanec tožene stranke naj bi cesto dobro poznal in vendar ni vozil s hitrostjo, pri kateri bi vozilo lahko ustavil pred sicer pričakovano oviro. Tožnik še poudarja, da je bil v času nesreče star 14 let in da je vozil kolo z motorjem, ki ne more razviti velike hitrosti. Sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo 178. člena ZOR, saj kolo z motorjem ni motorno vozilo v smislu določb Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa. V vsakem primeru pa bi po njegovem mnenju odgovornost tožene stranke morala biti bistveno višja. V zvezi z višino prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo navaja, da ne predstavlja pravične odškodnine. Pri tem izpostavlja zlasti odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in za duševne bolečine zaradi skaženosti. Posledice poškodb, ki jih je utrpel, so ga namreč prikrajšale možnosti športnega udejstvovanja, zaradi velikih brazgotin na telesu pa je zaznamovan za vse življenje. Pritožbo zoper sklep o oprostitvi plačila sodnih taks utemeljuje s tem, da je učenec in brez sredstev za preživljanje, kot tujec pa o teh dejstvih ne more predložiti ustreznih potrdil. Pritožba zoper sodbo ni utemeljena, utemeljena je le pritožba zoper sklep.

Kolikor tožnik s pritožbenimi navedbami, da se je zavarovancu tožene stranke mudilo v službo, zaradi česar naj bi bila njegova pozornost zmanjšana, očita sodišču prve stopnje nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje skrbno pretehtalo in ocenilo izsledke dveh izvedenskih mnenj ter prišlo do pravilne ugotovitve, da je zavarovanec tožene stranke pred nesrečo vozil v okviru dovoljene hitrosti. Pritožbena navedba, da se je zavarovancu mudilo, torej ni utemeljena, izpodbijana sodba pa vsebuje tudi izčrpno obrazložen in po oceni pritožbenega sodišča pravilen zaključek, da je do določene zakasnitve v reakciji zavarovanca tožene stranke na tožnikov moped prišlo zato, ker je zavarovanec najprej zaviral zaradi kolesa z motorjem, ki je peljalo pred tožnikom, in šele nato nadaljeval z zaviranjem. Pritožba kot nesprejemljiv izpostavlja zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik za nastalo nesrečo sam odgovoren do 60 %. Po oceni pritožbenega sodišča izpodbijana sodba ustrezno upošteva tako tožnikovo mladost v času nesreče, njegovo neizkušenost in podrejen položaj, v katerem se je znašel kot voznik kolesa z motorjem, na kar sedaj posebej opozarja pritožba. Vendar po drugi strani ne gre oporekati pravilnemu zaključku sodišča prve stopnje, da je tožnik nevarno situacijo povzročil sam, s tem da je prečkal cesto na mestu, kjer se sploh ni mogel prepričati, ali to lahko varno stori, in pri tem zaprl pot zavarovancu tožene stranke. Tudi sklicevanje na dejstvo, da je vozil počasen moped, tožniku ne more posebej koristiti, saj bi pri nevarnem prečkanju ceste moral pač toliko bolj upoštevati zmogljivosti svojega vozila. Odgovornost zavarovanca tožene stranke se po drugi strani opira na šibkejši očitek, da bi že zaradi svojega preteklega poznavanja ceste moral voziti s hitrostjo 40 km/h, četudi je bila sicer najvišja dovoljena hitrost 60 km/h. V zvezi z nadaljnjim pritožbenim očitkom, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določila 178. člena ZOR, ker tožnikovo vozilo - kolo z motorjem - po določbah Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa ni motorno vozilo, gre poudariti, da je motorno vozilo v smislu določil 178. člena ZOR avtonomen pojem, ki se nujno ne prekriva s pojmom motornega vozila, vsebovanem v drugih predpisih. Tudi sicer je po oceni pritožbenega sodišča ugotovitev sodišča prve stopnje, da gre kolo z motorjem šteti za nevarno stvar, pravilna. Tedaj je glede na konkurenco dveh nevarnih stvari - avtomobila in kolesa z motorjem - v vsakem primeru potrebno odgovornost tožnika ter zavarovanca tožene stranke oceniti v sorazmerju s stopnjo njune krivde. Ne drži torej pritožbena navedba, da je podana objektivna odgovornost tožene stranke. Upoštevajoč vse navedeno, kot tudi dejstvo, da sodbo izpodbija le tožnik, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik za nastalo nesrečo sam odgovoren do 60 %, pravilen in da je torej tožena stranka odgovorna tožniku za nastalo škodo le do 40 % (drugi odst. 178. čl. ZOR).

V zvezi z načelno pritožbeno navedbo, da je višina prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo prenizka, pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je pravično odškodnino za pretrpljene in bodoče telesne bolečine ter nevšečnosti med zdravljenjem sodišče prve stopnje ocenilo v višini, ki jo je zahteval tožnik, in glede te odškodnine torej ne more biti pomislekov.

V zvezi z odškodnino zaradi pretrpljenega strahu pritožbeno sodišče ocenjuje, da z izpodbijano sodbo določena odškodnina v višini 500.000 SIT, predstavlja pravično odškodnino za dan hudega primarnega strahu in 154 dni zmernega sekundarnega strahu za izid zdravljenja.

Pritožba nadalje posebej izpostavlja odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki jih tožnik v pritožbi konkretizira predvsem v obliki prikrajšanosti za udejstvovanje v nekaterih športih, t. j. tek, smučanje, košarka, hoja v hribe.

Sodišče prve stopnje je pri oceni višine odškodnine poleg starosti tožnika že upoštevalo, da je tožnik moral opustiti udejstvovanje v košarki in karateju, s čimer se je ukvarjal pred nesrečo, upoštevalo pa je tudi sicer trajne funkcionalne posledice poškodb zaradi katerih tožnik med drugim ne more neprekinjeno hoditi nad 2 km, stati nad 30 minut, hoditi po neravnem terenu ter se hitro ali močno odrivati z levo nogo, iz česar seveda izhajajo omejitve pri športih, ki zahtevajo tovrstne napore in zaradi katerih tožnik duševno trpi.

Pritožbeno sodišče, upoštevajoč posledice poškodb, starost tožnika in sodno prakso v podobnih primerih, ugotavlja, da 2.500.000 SIT, kolikor je tožniku prisodilo sodišče prve stopnje, predstavlja pravično odškodnino za tožnikove duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

V zvezi z odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti tožnik v pritožbi poudarja svojo mladost in posebej opozarja na neestetskost brazgotin na nogah in obrazu ter tudi prilaga dve svoji fotografiji, ki kažeta omenjene brazgotine. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi natančno opredelilo vse brazgotine in pri odmeri odškodnine upoštevalo mladost tožnika ter dejstvo, da so brazgotine moteče pri kontaktiranju s sovrstniki, saj jih tožnik zlasti pri poletni rekreaciji ne more ves čas zakrivati. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je odškodnina za tožnikove duševne bolečine zaradi skaženosti v višini 800.000 SIT pravična. Glede brazgotin na levi nogi pa še pripominja, da je v višini odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti že upoštevano, da je tožnik omejen pri poletni rekreaciji, ker mora nositi dolge hlače zaradi mehanične zaščite presajenega režnja na levi goleni. Iz tega razloga tožnikove brazgotine na levi nogi ni potrebno še dodatno upoštevati kot moteče pri kontaktiranju s sovrstniki v okoliščinah poletne rekreacije.

Ker je bila torej po obrazloženem pritožba tožnika zoper sodbo neutemeljena, jo je bilo treba zavrniti, izpodbijano sodbo pa potrditi (368. člen ZPP/77).

Pač pa je pritožbeno sodišče ugodilo tožnikovi pritožbi zoper sklep o oprostitvi plačila sodnih taks. Glede na starost tožnika ob izdaji izpodbijane sodbe (19 let) je namreč razumljivo, da od tožnika ne gre pričakovati, da bi imel dohodke ali premoženje, iz katerega bi lahko plačal stroške sodnih taks v višini 160.300 SIT oz. 105.798 SIT. Tu se ni mogoče sklicevati na dejstvo, da je bila tožniku z izpodbijano sodbo prisojena odškodnina in da zato plačilo sodnih taks ob priznani odškodnini, ne more ogroziti tožnikovega preživljanja, kajti smoter odškodnine ni v poplačilu sodnih taks. Res je, da tožnik ni predložil ustreznih dokazil, niti ni bil zaslišan, vendar je pojasnil, zakaj potrdil ne more predložiti, navedel pa je tudi, da je učenec in brez sredstev, pri čemer omenjene trditve niso bile prerekane. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremenilo, tako da je tožnikovemu predlogu za oprostitev plačila sodnih taks ugodilo.

Odločitev o pritožbi zoper sklep temelji na določbi 3. točke 380. člena ZPP/77. Tožnik s pritožbo zoper sodbo ni uspel, zato je dolžan sam trpeti svoje stroške pritožbenega postopka, s pritožbo zoper sklep pa mu posebni pritožbeni stroški niso nastali. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je zajeta v zavrnilnem izreku sodbe in temelji na določbah prvega odstavka 166. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP/77.