Jedro

Presoja stopnje krivde udeležencev prometne nesreče in višine denarne odškodnine za negmotno škodo, nastalo tožeči stranki.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik se je kot 14 let star mopedist hudo telesno poškodoval v prometni nesreči, v kateri je bil udeležen tudi zavarovanec tožene stranke. Sodišče prve stopnje je po ugotovljenih dejanskih okoliščinah prometne nesreče presodilo, da je zavarovanec tožene stranke za tožnikovo škodo kriv do 40 odstotkov, sam tožnik pa je prispeval do 60 odstotkov. Tožniku je za telesne bolečine in nevšečnosti odmerilo vseh zahtevanih 3,000.000,00 SIT, od zahtevanih 1,000.000,00 SIT za strah mu je odmerilo 500.000,00 SIT, od zahtevanih 1,000.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi skaženosti 800.000,00 SIT in od zahtevanih 5,000.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti 2,500.000,00 SIT. Na skupno 6,800.000,00 SIT odmerjeno odškodnino je zaradi tožnikovega prispevka znižalo na 2,720.000,00 SIT in ta znesek naložilo v plačilo toženi stranki, presežno zahtevano odškodnino za nepremoženjsko škodo in vseh zahtevanih 15.000,00 SIT za premoženjsko škodo pa je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Predlaga tako spremembo izpodbijanih sodb, da se prisodi revizijskemu obsegu izpodbijanja ustrezno višja odškodnina. Glede odločitve o samem temelju meni, da bi bilo pravilno obrnjeno razmerje, da je torej tožena stranka odgovorna za 60 odstotkov, on sam pa za 40 odstotkov nastale škode. Pri tem opozarja na okoliščine, da je do prometne nesreče prišlo v času počitnic, da gre za slabo preglednost, da se po pešpoti redno vozijo mopedisti in kolesarji, da je ta pešpot edina cesta, ki iz večjega naselja oziroma samopostrežbe pripelje do Grbinske ceste in da so bile vse te okoliščine zavarovancu tožene stranke kot domačinu dobro poznane. Kljub temu je vozil s hitrostjo dobrih 60 km/h, iz česar se da tudi sklepati, da je za malenkost presegel dovoljeno hitrost. Če bi bil skrben voznik, bi moral glede na tako prometno situacijo voziti posebej pazljivo, da bi se lahko izognil trčenju. Njegova pozornost pa je bila zelo slaba, zaradi česar ni mogel pravočasno reagirati na tožnika, ki je v loku zavijal preko ceste. Vse te okoliščine in primerjava lastnosti osebnega avtomobila in mopeda narekujejo tako presojo odgovornosti obeh udeležencev, kot jo uveljavlja tožnik v reviziji. Sodišči sta zmotno uporabili materialno pravo tudi pri prisoji odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti in za duševne bolečine zaradi skaženosti, saj prisojena odškodnina ni pravična. Ugotovljene omejitve in prikrajšanja, ki jih je tožnik utrpel pri 14 letih in jih bo torej prestajal še najmanj 50 let, z njimi pa tudi duševne bolečine zaradi teh omejitev, utemeljujejo višjo odškodnino. Gre za nikoli popravljive posledice. Tožnikova mladost in predvideno trajanje duševnih bolečin zaradi brazgotin, ki se nahajajo tudi na obrazu in ima tožnik zato komplekse pri navezovanju stikov z drugimi ljudmi, zlasti z dekleti, utemeljujejo prisojo višje odškodnine tudi za to obliko nepremoženjske škode.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP/77).

Revizija ni utemeljena.

Glede na prehodno določbo prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (Ul. RS, št. 26/99) je revizijsko sodišče v tej pravdni zadevi uporabilo določbe ZPP/77. Pretežno večino okoliščin o poteku prometne nesreče, ki jih tožnik poudarja v reviziji, sta sodišči druge in prve stopnje upoštevali pri oceni o deležu odgovornosti vsake pravdne stranke. Upoštevali nista le trditve, da naj bi bila pešpot, s katere je tožnik pripeljal na Grbinsko cesto, edina cestna povezava s samopostrežbo oziroma večjim naseljem. Ne glede na vprašljivost te zatrjevane okoliščine revizijsko sodišče ugotavlja, da gre za novo trditev, ki v rednem postopku ni bila ugotovljena in ki zato meri na nepopolnost ugotovljenega dejanskega stanja. Tega zaradi izrečne prepovedi iz tretjega odstavka 385. člena ZPP/77 v revizijskem postopku ni mogoče uveljavljati. Poleg ostalih revizijsko uveljavljanih okoliščin sta sodišči upoštevali tudi druge dejanske ugotovitve o poteku prometne nesreče, ki ne govore v prid tožniku in jih revizija ne omenja. Tako je bila o temelju tožbenega zahtevka v tej pravdni zadevi ugotovljena naslednja dejanska podlaga.

Tožnik se je kot 14 let star mopedist hudo telesno poškodoval v prometni nesreči v Litiji 24.8.1993, ko je s pešpoti z mopedom zapeljal in zavil v levo na Grbinsko cesto ter na sredini cestišča trčil z avtomobilom zavarovanca tožene stranke. Ta je pripeljal z njegove leve strani po Grbinski cesti izza rahlega ovinka.

Preglednost na tem mestu je omejena tudi zaradi ograje in okrasnega grmičevja na desni strani ceste, gledano v smeri vožnje zavarovanca tožene stranke. Voznik avtomobila je lahko tožnika zagledal šele na razdalji 25 do 35 metrov. Pešpot, po kateri je pripeljal tožnik, ni namenjena za vožnjo, ob njenem zaključku so zato betonski stebrički, poleg tega pa se nahaja pod nivojem ceste. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pred tožnikom pripeljal po pešpoti na cesto drug mopedist. Trčenju z njim se je zavarovanec tožene stranke uspel izogniti, ne pa tudi trčenju s tožnikom, ki je pripeljal za prvim mopedistom. Ob ugotovljeni preglednosti in hitrosti avtomobila 60 km/h zavarovanec tožene stranke trčenja ne bi mogel preprečiti niti v primeru, če bi reagiral v normalnem reakcijskem času ene sekunde, ampak samo, če bi vozil s hitrostjo 40 km/h. Zavarovanec tožene stranke je vozil dobrih 60 km/h, torej v okviru dovoljene hitrosti, vendar bi jo moral zmanjšati glede na razmere, ki so mu bile poznane, torej slabo preglednost in dejstvo, da pešpot uporabljajo tudi kolesarji in mopedisti. Obe sodišči pa sta pravilno poudarili, da je bil tožnik tisti, ki je povzročil nevarno situacijo, ker je vozil po pešpoti in nato tudi zapeljal na cesto na mestu, kjer se ni mogel prepričati, ali to lahko varno stori. Ob upoštevanju teh okoliščin ter tudi tožnikove mladosti in podrejenosti mopedista, sta sodišči presodili, da je tožnik prispeval k nastanku škode v višini 60 odstotkov, zavarovanec tožene stranke pa 40 odstotkov.

Revizijsko sodišče pritrjuje taki materialnopravni presoji obeh sodišč, saj je skladna z določbo drugega odstavka 178. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ul. SFRJ, št. 29/78, 39/85, 57/89; v nadaljevanju ZOR) in ustreza vsem ugotovljenim dejanskim okoliščinam o poteku obravnavane prometne nesreče. Na drugačno materialnopravno presojo deležev ne more vplivati niti revizijska domneva, da izraz "dobrih 60 km/h" lahko pomeni, da je bila dovoljena hitrost za malenkost presežena, niti tožnikove trditve o premajhni pozornosti voznika avtomobila. Nobena od teh trditev ni v pravno upoštevni vzročni zvezi s trčenjem, saj je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenčevih izračunov in ugotovitev poudarilo, da glede na preglednost na mestu nesreče voznik avtomobila pri dovoljeni hitrosti 60 km/h in reagiranju v reakcijskem času 1 sekunde ne bi mogel preprečiti nesreče. Uspešno bi bilo le reagiranje v okviru ene sekunde in pri hitrosti 40 km/h. Nekoliko podaljšan reakcijski čas voznika avtomobila sta sodišči tudi sicer pripisali ugotovljenemu dejstvu, da se je voznik avtomobila pred trčenjem s tožnikom izogibal trčenju z mopedistom, ki je na enak način pripeljal na cesto pred tožnikom.

Tožnik je v obravnavanem škodnem dogodku dobil naslednje poškodbe: zdrobljen zlom desne goleni, zlom leve stegnenice, odprt zdrobljen zlom leve goleni, obsežen defekt kože in podkožja na levi goleni, razpočno rano na čelu (nad levim očesom) in levi strani obraza (na levem licu). Prestati je moral več operacij in se bolnišnično zdraviti, nato hoditi na fizioterapijo in dalj časa uporabljati bergle, hoditi na kontrolne preglede do avgusta 1984. V tem času je prestajal telesne bolečine različne intenzivnosti, prestajal pa jih bo tudi v bodoče. Sodišči sta tožniku za to obliko nepremoženjske škode odmerili odškodnino v celotnem zahtevanem znesku 3,000.000,00 SIT, zato ta odmera ni revizijsko izpodbijana. Tožnik tudi ne izpodbija le delne odmere odškodnine za strah v znesku 500.000,00 SIT. Ne strinja pa se z odmero odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti in za duševne bolečine zaradi skaženosti.

Iz dejanskih ugotovitev obeh sodišč o obsegu teh dveh oblik škode izhaja, da je bilo zdravljenje tožnikovih sicer hudih poškodb uspešno. Na področju zmanjšanja življenjskih aktivnosti je tožniku ostala le omejena gibljivost levega skočnega sklepa lažje stopnje ter občasen pojav otekline leve goleni. Zaradi tega tožnik ne more več neprekinjeno hoditi po ravnem terenu nad 2 km, neprekinjeno stati nad 30 minut, hoditi po neravnem terenu in izvajati opravil, kjer je potreben močan ali hiter odriv z levo nogo. Zato je opustil igranje košarke in karateja, oproščen je bil telesne vzgoje. Funkcionalna posledica je še izpad skoraj vseh funkcij kože na brazgotinah na nogi, poleg tega mora zaradi presajenega kožnega režnja na nogi poleti nositi dolge hlače. Zaradi naštetih omejitev tožnik trpi duševne bolečine. Ugotovljene omejitve po oceni izvedenca predstavljajo 13-odstotno invalidnost. Za to obliko nepremoženjske škode sta sodišči odmerili 2,500.000,00 SIT odškodnine in ne vseh zahtevanih 5,000.000,00 SIT.

Zaradi poškodb in operacij je tožniku ostalo več brazgotin na obeh nogah, vendar so zakrite tudi v poletnem času, ker mora tožnik nositi dolge hlače zaradi občutljivosti presajenega kožnega režnja, nadalje na desni strani prsnega koša in na obrazu. Za tožnika so moteče predvsem brazgotine na obrazu, zaradi katerih trpi duševne bolečine, saj ima težave pri kontaktiranju s sovrstniki in tudi z dekleti. Gre za 4 cm dolgo in 0,3 cm široko na levi strani čela nad in preko obrvi poševno potekajočo sivorjavo ravno brazgotino, ki ne sega nad nivo okolne kože. Vzporedno z njo poteka 3 cm dolga in 0,2 cm široka sivorjavo brazgotina na levi obrvi. Na levem licu pa poteka 5 cm dolga in 0,3 cm široka poševna ravna sivorjava brazgotina, ki tudi ne sega nad nivo okolne kože. Za to obliko nepremoženjske škode sta sodišči tožniku odmerili 800.000,00 SIT odškodnine in ne vseh zahtevanih 1,000.000,00 SIT.

Ob taki dejanski podlagi o obsegu obeh revizijsko še spornih oblik nepremoženjske škode sta po presoji revizijskega sodišča sodišči druge in prve stopnje materialnopravno pravilno upoštevali vse kriterije iz 200. in 203. člena ZOR za odmero pravične odškodnine. Upoštevali sta vse potrebne individualne značilnosti obravnavanega škodnega primera, ugotovili objektivno prikrajšanost tožnika, upoštevali njegove osebne okoliščine, pri čemer sta posebej poudarili tožnikovo mladost, odmerjena odškodnina pa tudi ne odstopa navzdol izven okvirov siceršnje prisoje odškodnin za podobne primere. Zato je neutemeljena tudi revizijska graja, da naj bi sodišči druge in prve stopnje prisodili prenizko odškodnino.

Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava po vsem obrazloženem ni utemeljen. V postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ni prišlo do uradno upoštevnih procesnih kršitev. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP/77 tožnikovo neutemeljeno revizijo zavrnilo, z njo pa tudi njegove priglašene revizijske stroške.