Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je podana kršitev po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, saj tožnica več kot 5 dni zaporedoma ni prišla na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ni obvestila delodajalca, čeprav bi to morala in mogla storiti. Zmotno pa je uporabilo materialno pravo s tem, ko je ugotovilo, da zgolj zaradi dejstvo, da tožnica tožene stranke enkrat ni obvestila o začetku bolniškega staleža, nadaljevanje delovnega razmerja med strankama tega individualnega delovnega spora ni več mogoče. Pri svoji odločitvi sodišče prve stopnje ni upoštevalo ugotovljenih pravno relevantnih dejstev, zlasti, da je tožnica delala z delovnim časom, krajšim od polnega, da je invalidka III. kategorije, da je bila večji del časa v bolniškem staležu, da je tožena stranka delavcem, ki so bili veliko odsotni, odrejala delo sproti in jih ni upoštevala v vnaprejšnjih razporedih dela. Zato ni mogoče šteti, da bi zaradi obravnavanega enkratnega nesporočanja razloga za odsotnost tožnice tožena stranka imela težave pri organiziranju delovnega procesa. Šlo je za enkratno kršitev tožnice, ki glede na okoliščine po svoji teži ni taka kršitev, ki bi onemogočala nadaljevanje delovnega razmerja in opravičevala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi kot skrajni ukrep. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Izrek

I. Pritožbi tožnice se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: "1. Odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 11. 2014, ki jo je izdala tožena stranka, je nezakonita.

2. Tožena stranka je dolžna tožnico v roku 15 dni pozvati nazaj na delo in ji za čas od 6. 10. 2014 dalje do vrnitve na delo vpisati delovno dobo v evidenco zaposlitve, ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja ter ji za ves čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati pripadajoče nadomestilo plače, kot če bi delala, od njega odvesti vse davke in prispevke, ter ji izplačati ustrezni neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečne zapadlosti dalje do plačila.

3. Tožena stranka je dolžna tožnici v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 344,65 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila."

II. Tožena stranka je dolžna tožnici v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 229,36 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 11. 2014, reintegracijo in reparacijo (I. točka izreka). Odločilo je še, da tožnica sama krije svoje stroške sodnega postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo pravočasno po pooblaščencu vlaga pritožbo tožnica zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je do izdaje bolniškega lista 5. 11. 2014 utemeljeno verjela, da je v bolniškem staležu od 7. 10. 2014, šele naknadno (3. 12. 2014) pa je ZZZS odločil, da je bila v bolniškem staležu tudi v obdobju od 7. 10. 2014 do 27. 10. 2014, ko naj bi neopravičeno izostala. Poudarja, da glede na navedeno ni bila neopravičeno odsotna niti en dan. Navaja vrsto dejstev, iz katerih po njenem prepričanju izhaja, da je bila tožena stranka obveščena o njenem bolniškem staležu. Po njenem mnenju sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov glede odločilnega dejstva, da je bila na razporedu dela tožnica vodena kot odsotna zaradi bolniškega staleža. Meni, da do odpovedi ne bi prišlo, če ne bi bilo pisne napake na bolniškem listu. Trdi, da se ji je v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi očital prav neupravičen izostanek z dela, ta razlog pa ni bil podan. Po njenem mnenju ni izpolnjen pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 109. členu ZDR-1, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja. Meni, da oskrba v domu za ostarele ne more biti odvisna od njene prisotnosti ali odsotnosti, saj je že več let skoraj ves čas v bolniškem staležu, je invalidka III. kategorije, ki dela s polovičnim delovnim časom, njeno delo pa je pranje perila. Pove, da je bila štiri leta pred odpovedjo skoraj ves čas v bolniškem staležu, pa je tožena stranka kljub temu zagotovila nemoteno izvajanje svojih storitev. Sklicuje se na izpoved priče A.A., da so tožnico celotni oktober vodili kot delavko v bolniškem staležu, zaradi česar sploh ni bila planirana za kakršnokoli delo, zato ni moglo priti do motenj delovnega procesa in razporejanja dela. Trdi, da zaupanje v tožnico ne more biti porušeno do te mere, da delovnega razmerja ne bi bilo mogoče nadaljevati le zato, ker enkrat ni obvestila tožene stranke o bolniškem staležu. Meni, da obveščanje o bolniškem staležu ni najpomembnejša obveznost na tožničinem delovnem mestu ter da ni kršila obveznosti, ki so povezane z izvajanjem del in nalog na njenem delovnem mestu. Dalje nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da tožene stranke o bolniškem staležu ni obvestila na običajen splošno izkustveno zanesljiv način ter pove, da posebnih navodil o tem ni prejela. Navaja, da je dokazno breme o načinu obveščanja o bolniškem staležu ter o tem, da so delavci dobili navodila o tem, na toženi stranki, ki pa tega po njenem mnenju ni dokazala. Zatrjuje absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj naj sodišče prve stopnje ne bi navedlo razlogov o odločilnih dejstvih. Pritožbo vlaga tudi zaradi nepridobitve razčlenjenega izpisa klicev na številko tožene stranke pri operaterju B. in razporeda dela, v katerem je bila tožnica vodena kot delavka na bolniškem staležu, ter zaradi neizvedbe dokazov z zaslišanjem prič C.C. in D.D. ter E.E.. Trdi, da sodišče zavrnitve teh dokaznih predlogov tudi ni obrazložilo. Glede na navedeno zatrjuje kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku ter po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da je sodišče prve stopnje navedlo neobstoječo pravno podlago, saj se je sklicevalo na četrti odstavek 110. člena ZDR-1, tožena stranka pa je kot pravno podlago izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi navajala 2. in 4. alinejo prvega odstavka 110. člena ZDR, kar je prav tako neobstoječa pravna podlaga. Dalje še navaja, da je tožena stranka odpoved podala zunaj 30-dnevnega roka od ugotovitve domnevnega razloga za izredno odpoved, saj je v odpovedi zatrjevala, da je imela že dne 7. 10. 2014 zaradi tožničine odsotnosti z dela hude težave pri organizaciji delovnega procesa, zaradi česar je odpoved, podana 28. 11. 2014, prepozna. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku oziroma njeno razveljavitev ter vrnitev sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo po pooblaščencu pravočasno odgovarja in predlaga zavrnitev pritožbe tožnice kot neutemeljene.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ni utemeljena, saj se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh pravno pomembnih dejstev. Prav tako zaradi zavrnitve predlaganih dokazov ni podana kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj so bili ti za ugotovitev dejanskega stanja nepotrebni.

7. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, s katero je tožnica izpodbijala ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka izredno odpoved podala prepozno. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da je tožena stranka podala odpoved pravočasno. Ob dejstvu, da se tožnica do 6. 11. 2014, ko je predložila bolniški list za mesec oktober 2014, ni vrnila na delo, je neutemeljeno zavzemanje za to, da je tožena stranka ugotovila razlog za izredno odpoved že 12. 10. 2014, ko je poteklo prvih pet dni tožničine odsotnosti.

8. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno in popolno ugotovilo naslednja odločilna dejstva: - da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 8. 2012 na delovnem mestu „strežnica (II) I A.) oddelek invalid“ s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno za nedoločen čas, - da je bila od 7. 10. 2014 dalje tožnica odsotna z dela, - da je 6. 11. 2014 predložila potrdilo o upravičeni zadržanosti od dela z dne 5. 11. 2014, iz katerega izhaja, da ji je bil bolniški stalež odobren za obdobje od 27. 10. 2014 do 31. 10. 2014, - da je tožnici z odločbo ZZZS z dne 26. 11. 2014 v povezavi s sklepom ZZZS z dne 12. 12. 2014 retroaktivno odobren bolniški stalež še za obdobje od 7. 10. 2014 do 26. 10. 2014, - da tožnica o svoji odsotnosti od 7. 10. 2014, ko bi to morala in mogla storiti, tožene stranke ni obvestila na način, ki je bil pri toženi stranki običajen in ustaljen ter tako, da bi za njeno odsotnost tožena stranka zanesljivo vedela, - da 6. 10. 2014 poslano SMS sporočilo sodelavki F.F. ne pomeni izpolnitve tožničine dolžnosti obveščanja delodajalca o odsotnosti.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je podana kršitev po 4. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 – ZDR-1), saj tožnica več kot 5 dni zaporedoma ni prišla na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ni obvestila delodajalca, čeprav bi to morala in mogla storiti. Za svojo odločitev je navedlo pravilno pravno podlago. Pravilno je presojalo zakonitost izredne odpovedi z dne 28. 11. 2014, v kateri se je tožnici očitala huda kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja ter da je bila odsotna z dela najmanj pet dni zaporedoma, o razlogih za svojo odsotnost pa ni obvestila delodajalca, čeprav bi to morala in mogla storiti. Pritožbene navedbe, s katerimi tožnica graja predvsem dokazno oceno sodišča prve stopnje glede ugotovitve, da tožene stranke o razlogu za svojo odsotnost ni obvestila, niso utemeljene. Dokazna ocena sodišča prve stopnje v zvezi s tem je argumentirana in prepričljiva in pritožbeno sodišče vanjo ne dvomi.

10. Pritožba pa utemeljeno uveljavlja, da ni podan kumulativno predpisan pogoj za podajo izredne odpovedi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je zaradi opustitve dolžnosti tožnice, da toženo stranko obvešča o svoji odsotnosti v znatni meri prelomljeno zaupanje tožene stranke tako, da njuno nadaljnje delo in sodelovanje nista več mogoča. Zavzelo je stališče, da je izpolnjevanje delavčeve dolžnosti obveščanja bistveno za organiziranje delovnega procesa, saj mora vodja delovnega procesa pri pripravi delovnega razporeda zmeraj vedeti, kateri delavci bodo na delu in kateri ne, ter da je dejavnost tožene stranke varstvo, nega in oskrba starejših in invalidnih oseb, pri kateri je odgovornost in zanesljivost zaposlenih poglavitnega pomena, saj terja 24-urno prisotnost zaposlenih.

11. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je ugotovilo, da zgolj zaradi dejstvo, da tožnica tožene stranke enkrat ni obvestila o začetku bolniškega staleža, nadaljevanje delovnega razmerja med strankama tega individualnega delovnega spora ni več mogoče. Pri svoji odločitvi sodišče prve stopnje ni upoštevalo ugotovljenih pravno relevantnih dejstev: - da je tožnica delala z delovnim časom, krajšim od polnega, - da je bila tožnica invalidka III. kategorije, - da je bila tožnica v letih od 2011 do 2014 večji del časa v bolniškem staležu (v letih 2013 in 2014 je bila skupaj prisotna na delu le 13 dni), - da je bilo tožnici odrejeno delo v pralnici ter - da je tožena stranka delavcem, ki so bili veliko odsotni, odrejala delo sproti in jih ni upoštevala v vnaprejšnjih razporedih dela.

Glede na navedeno ni mogoče šteti, da bi zaradi obravnavanega enkratnega nesporočanja razloga za odsotnost tožnice tožena stranka imela težave pri organiziranju delovnega procesa, to je pri zagotavljanju 24-urnega varstva, nege in oskrbe starejših in invalidnih oseb. Tožnica glede na odločbe ZZZS ni bila neopravičeno odsotna z dela niti en dan. Dejstvo, da je prišlo do popravka datuma začetka bolniškega staleža za nazaj, tožnici ne more biti v škodo, četudi je do popravka prišlo šele po podani izredni odpovedi.(1) Tožena stranka je sicer utemeljeno očitala tožnici, da tožnica več kot pet dni zaporedoma ni prišla na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa je ni obvestila, čeprav bi to morala in mogla storiti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je šlo za enkratno kršitev tožnice, ki glede na okoliščine po svoji teži ni taka kršitev, ki bi onemogočala nadaljevanje delovnega razmerja in opravičevala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi kot skrajni ukrep.(2)

12. Glede na navedeno je bilo treba pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo spremeniti tako, da se tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 11. 2014 ugodi (5. alineja 358. člena v povezavi s prvim odstavkom 351. člena ZPP). Posledično je bilo treba ugoditi tudi zahtevku za reintegracijo in za reparacijo, torej za poziv nazaj na delo, za vpis delovne dobe v evidenco zaposlitve od 6. 10. 2014 dalje ter za priznanje pravic iz delovnega razmerja za čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je izplačilo pripadajočega nadomestila plače kot če bi tožnica delala, odvod vseh davkov in prispevkov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od mesečne zapadlosti dalje do plačila.

13. Do drugih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo, saj je pritožbi tožnice ugodilo, zato za odločitev niso pravno odločilne (prvega odstavka 360. člena ZPP).

14. Ker je tožnica s tožbenim zahtevkom uspela, je bilo treba na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločitev o stroških v izpodbijani sodbi spremeniti tako, da ji je tožena stranka dolžna povrniti potrebne stroške postopka pred sodiščem prve stopnje po prvem odstavku 154. člena ZPP in Zakonu o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/08 in nas. – ZOdvT). Glede na vrednost spornega predmeta po drugem odstavku 24. člena in tarifnem delu ZOdvT je upravičena do nagrade za postopek v višini 136,50 EUR, nagrade za narok v višini 126,00 EUR, poštnih in administrativnih stroškov v višini 20,00 EUR ter 22 % DDV v višini 62,15 EUR. Višji priglašeni stroški nimajo podlage v ZOdvT. Tožena stranka je tako dolžna tožnici povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v višini 344,65 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa od od 16. dne dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

15. Tožnica je s pritožbo uspela, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti tudi stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožnici glede na vrednost spornega predmeta (drugi odstavek 24. člena ZOdvT) priznalo nagrado za redno pravno sredstvo v višini 168,00 EUR, poštne in administrativne stroške v višini 20,00 EUR ter 22 % DDV v višini 41,36 EUR. Višji priglašeni stroški nimajo podlage v ZOdvT. Tožena stranka je tako tožnici dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka v skupni višini 229,36 EUR v roku 15 dni, od 16. dne dalje do plačila pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

(1) Prim. s sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 349/2006 z dne 30. 1. 2007. (2) Ugotovljeno dejansko stanje v sodbi Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 200/2014 z dne 13. 3. 2014 je bilo drugačno, zato se nanjo v predmetni zadevi ni mogoče sklicevati.