Jedro

Zaradi nedopustnega spreminjanja dejanskega stanja na seji senata revizija sodišču druge stopnje utemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče druge stopnje je s tem, da je samo, brez pritožbene obravnave, ugotavljalo odločilna dejstva, ki jih sodišče prve stopnje ni ugotovilo, poseglo v pravico tožene stranke do izjave, zato je podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 11. 2014 ter za poziv nazaj na delo, za vpis delovne dobe v evidenco zaposlitve za čas od 6. 10. 2014 do vrnitve (na delo), priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja ter izplačilo pripadajočega nadomestila plače z odvodom davkov in prispevkov. Ugotovilo je, da je podan odpovedni razlog iz 4. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), saj tožnica, ki več kot pet dni zaporedoma ni prišla na delo, o razlogih za svojo odsotnost ni obvestila delodajalca, čeprav bi to morala in mogla storiti. Ocenilo je, da je tožena stranka utemeljeno odločila, da tožnici pogodba o zaposlitvi preneha s prvim dnem neupravičene odsotnosti dela to je 7. 10. 2014, čeprav je ZZZS po podani odpovedi pogodbe o zaposlitvi za nazaj odločil, da je bila tožnica v bolniškem staležu tudi v obdobju od 7. 10. 2014 do 27. 10. 2014. Sodišče prve stopnje je štelo, da je podan tudi odpovedni razlog iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, saj je tožnica kršila dolžnost obveščanja delodajalca. Ocenilo je, da upoštevaje vse okoliščine in interese obeh strank delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka.

2. Sodišče druge stopnje je na pritožbo tožnice sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku. Soglašalo je s stališčem, da je podan odpovedni razlog iz 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ne pa tudi stališčem, da nadaljevanje delovnega razmerja ni bilo možno niti do izteka odpovednega roka. Pri tem je naštelo katerih od ugotovljenih pravno relevantnih dejstev sodišče prve stopnje ni upoštevalo in zaključilo, da glede na okoliščine ni šlo za takšno kršitev, ki bi onemogočala nadaljevanje delovnega razmerje in opravičevala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi kot skrajni ukrep.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navedla je, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo določbo prvega odstavka 109. člena ZDR-1, saj je pri presoji, ali je delovno razmerje možno nadaljevati do izteka odpovednega roka, upoštevalo zgolj interese tožnice. Tožena stranka je na podlagi izpovedbe direktorja tožene stranke dokazala, da je zaupanje do tožnice porušeno. Podana je bistvene kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami), saj je sodišče druge stopnje brez obravnave spremenilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožena stranka se pri tem sklicuje na stališča iz sklepa Vrhovnega sodišča VIII Ips 85/2001 z dne 26. 2. 2002. 4. Tožnica je v odgovoru na revizijo prerekala revizijske navedbe in predlagala zavrnitev revizije kot neutemeljene.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Sodišče druge stopnje je zavrnilno prvostopenjsko sodbo spremenilo v ugodilno z argumentom, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo naslednjih ugotovljenih pravno relevantnih dejstev: - da je tožnica delala z delovnim časom, krajšim od polnega; - da je bila tožnica invalidka III. kategorije; - da je bila tožnica v letih od 2011 do 2014 večji del časa v bolniškem staležu (v letih 2013 in 2014 je bila skupaj prisotna na delu le 13 dni); - da je bilo tožnici odrejeno delo v pralnici ter - da je tožena stranka delavcem, ki so bili veliko odsotni, odrejala delo sproti in jih ni upoštevala v vnaprejšnjih razporedih dela, zato zaradi enkratnega nesporočanja odsotnosti ni mogla imeti težav pri organizaciji delovnega procesa.

8. Od zgoraj navedenih dejstev, ki so vsa relevantna za presojo ali je izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka, je sodišče prve stopnje ugotovilo zgolj to, da je tožnica delala s krajšim delovnim časom. Glede vseh ostalih dejstev, ki jih sodišče druge stopnje šteje za odločilna za spremembo prvostopenjske sodbe, je sodišče prve stopnje sicer izvajalo dokaze, vendar pa teh dejstev v razlogih sodbe ni ugotovilo. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedb prič A. A. in B. B. ter izpovedbe zakonitega zastopnika tožene stranke zaključilo, da je medsebojno zaupanje porušeno, ker mora vodja delovnega procesa pri pripravi delovnega razporeda zmeraj vedeti, kateri delavci bodo na delu in kateri ne, sodišče druge stopnje pa je glede teh vprašanj prišlo do povsem drugačnega zaključka.

9. Možnosti pritožbenega sodišča za poseg v dejansko stanje, kakršnega je ugotovilo sodišče prve stopnje, so določene v 347., 348., 355. in 358. členu ZPP. Zaradi varstva načela neposrednosti je poseg v dejansko stanje na pritožbeni stopnji možen le v primeru, če sta sodišči prve in druge stopnje v enakem spoznavnem položaju. V enakem spoznavnem položaju sta, kadar pritožbeno sodišče drugačno dejansko stanje ugotovi na podlagi pritožbene obravnave (drugi odstavek 347. člena ZPP, 355. člen ZPP, 1. alineja 358. člena ZPP). Brez pritožbene obravnave pa sta sodišči prve in druge stopnje v enakem spoznavnem položaju le v primeru, če se prvostopenjska sodbo opira samo na listine, pisne izjave prič, ogledne predmete, ki so v spisu ali pa posredno izvedene dokaze (2. alineja 358. člena ZPP) ali pa če sodišče prve stopnje ni presodilo listin in pisnih izjav prič, oglednih predmetov ter posredno izvedenih dokazov, stranke pa so imele možnost obravnavanja teh dokazov v postopku pred sodiščem prve stopnje (3. alineja 358. člena ZPP) oziroma, če gre za indično sklepanje (4. alineja 358. člena ZPP). V vseh ostalih primerih v določbah ZPP ni podlage, da bi pritožbeno sodišče lahko na seji senata spremenilo prvostopenjsko dokazno oceno, ki sloni na neposredno izvedenih dokazih.

10. Sodba sodišča prve stopnje ni temeljila le na listinah ali posredno izvedenih dokazih in tudi dejstva, ki jih je kot odločilna za spremembo ugotovilo sodišče druge stopnje niso temeljila na takšnih dokazih. Sodišče druge stopnje je kot odločilni dejstvi za presojo, da ni izpolnjen pogoj, da delovnega razmerja ni možno nadaljevati do izteka odpovednega roka, upoštevalo tudi, da je bilo tožnici odrejeno delo v pralnici in da je tožena stranka delavcem, ki so bili veliko odsotni, delo odrejala sproti in jih ni upoštevala v vnaprejšnjih razporedih dela. Navedeni dejstvi ne izhajata iz listin v spisu, temveč iz izpovedb prič, ki so bile zaslišane pred sodiščem prve stopnje, vendar je te izpovedbe sodišče prve stopnje očitno presodilo drugače. Tudi tožnica se v odgovoru na revizijo v zvezi s tem, kako so tožnico upoštevali pri planiranju dela (kar se vsebinsko nanaša na zadnjega od dejstev, ki jih je kot odločilna za spremembo sodbe sodišča prve stopnje upoštevalo sodišče druge stopnje) sklicuje na izpovedbo prič A. A. in B. B. Zaradi navedenega sodišče druge stopnje v tem obsegu ni imelo pravne podlage, da pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje dopolnjuje na seji senata, temveč bi moralo izvesti pritožbeno obravnavo.

11. Zaradi nedopustnega spreminjanja dejanskega stanja na seji senata revizija sodišču druge stopnje utemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče druge stopnje je s tem, da je samo, brez pritožbene obravnave, ugotavljalo odločilna dejstva, ki jih sodišče prve stopnje ni ugotovilo, poseglo v pravico tožene stranke do izjave, zato je podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

12. Glede na vse navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje, da odloči ob upoštevanju zgornjih izhodišč.

13. V skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP je Vrhovno sodišče odločitev o revizijskih stroških pridržalo za končno odločbo.