Jedro

Tožnik niti v prošnji niti v tožbi ni zatrjeval dejanj relevantnega preganjanja, katerih intenzivnost bi bilo mogoče šteti za preganjanja, kot jih določa 26. člen ZMZ. Kljub navajanju, da tožnik pravzaprav ne izpolnjuje pogojev iz 26. in 28. člena ZMZ, pa je tožena stranka svojo odločitev oprla na določbi 1. in 2. točke prvega odstavka 55. člena v zvezi s 54. členom ZMZ in po nepotrebnem štela, da je tožnik prispel v Republiko Slovenijo in tu zaprosil za mednarodno zaščito izključno iz ekonomskih razlogov. Zato je po presoji Vrhovnega sodišča odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilna.

Tožnik zmotno meni, da je zatečeni begunec. Vrhovno sodišče se pridružuje stališču, da je na tožnikovi strani dolžnost navajanja razlogov za mednarodno zaščito in da je tožnik imel (še zlasti po seznanitvi pogojev za podajo prošnje) možnost navajati relevantne razloge tako v prošnji kot tudi v tožbi, vseskozi pa je imel tudi kvalificiranega zastopnika. Če pa prosilec kljub takim pogojem ne navaja relevantnih dejstev za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito, pa ne more svoje nedejavnosti in posledic te nedejavnosti očitati toženi stranki in sodišču.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe tretje alineje drugega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) razsodilo, da je izpodbijana odločba zakonita, vendar na drugi pravni podlagi, torej ne na podlagi 1. in 2. točke 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ), ampak na podlagi 3. točke 55. člena ZMZ v zvezi s tretjo alinejo prvega odstavka 52. člena ZMZ glede subsidiarne zaščite, glede statusa begunca pa na podlagi prve alineje 53. člena ZMZ. V tem upravnem sporu je tožnik izpodbijal odločbo tožene stranke, št. 2142-139/2012/2 (1312-15) z dne 5. 10. 2012, s katero je tožena stranka zavrnila kot očitno neutemeljeno tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, ker naj bi tožnik vstopil v Republiko Slovenijo iz ekonomskih razlogov (1. točka 55. člena ZMZ) in ker je v postopku pridobitve mednarodne zaščite navajal zgolj dejstva, ki so nepomembna oziroma zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite (2. točka 55. člena ZMZ). Presodila je, da tožniku tudi ne grozi resna škoda v smislu tretje alineje 28. člena ZMZ, da bi se mu lahko priznala subsidiarna zaščita v Republiki Sloveniji. Zato je pristojni organ na podlagi tretje alineje 52. člena ZMZ in ob upoštevanju 54. člena ZMZ odločil o zavrnitvi tožnikove prošnje za mednarodno zaščito.

2. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navaja, da tožnik glede na svoje navedbe v prošnji in tožbi, ni pripadnik določene družbene skupine v smislu četrte alineje prvega odstavka 27. člena ZMZ. Tudi „prepričanja“ o konceptu svobode ni utemeljeval v smeri kot ga opredeljuje prva alineja petega odstavka 27. člena ZMZ. Tožnik ne zatrjuje, da je na Kubi vsakršna svobodna profesionalna iniciativa in nastopanje na trgu popolnoma prepovedana. V tej zadevi tudi ni izkazana morebitna podlaga za preganjanje iz pete alineje prvega odstavka 27. člena ZMZ. Po presoji sodišča so tožnikove navedbe, da bo na Kubi kaznovan z zaporom od 20 do 25 let, ker je vložil prošnjo za mednarodno zaščito, neverodostojne, saj poseduje potni list, v katerem je tudi dovoljenje za izhod iz države. Glede zavrnitve prošnje za subsidiarno zaščito pa sodišče ugotavlja, da tožnik ni z zadostno mero zanesljivosti izkazal, da mu grozi nesorazmerno dolga zaporna kazen ali pa nehumane razmere v zaporu. Sodišče graja procesno vodenje postopka tožene stranke, ki tožnika ni osebno zaslišala, vendar ta pomanjkljivost ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve, saj je tožnik imel možnost, da se pred izdajo odločbe izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (prvi odstavek 9. člena in prvi odstavek 138. člena ZUP). Tožnika je že ob podaji prošnje zastopal pooblaščenec za begunce iz Pravno informacijskega centra nevladnih organizacij (v nadaljevanju PIC). Pa tudi sicer dejanske okoliščine primera, ki jih je tožnik navedel, v nobenem primeru ne morejo pomeniti preganjanja. Pri tem se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS Up 96/2009. 3. Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in izpodbijano odločba odpravi oziroma podrejeno, da Vrhovno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Ni zatrjeval, da pripada določeni družbeni skupini, pač pa da njegov koncept svobode izhaja iz njegovega liberalnega političnega prepričanja v smislu pete alineje prvega odstavka 27. člena ZMZ v povezavi s sedmim odstavkom 27. člena ZMZ. Ne strinja se s stališčem sodišča, da bi moral izrecno izkazati, da je svoja stališča javno izražal. Iz prošnje je razvidno, da mu je njegovo svobodno opravljanje poklica na Kubi popolnoma onemogočeno. Državni uslužbenci so mu zasegli orodje in rezervne dele. Zavrača tudi stališče sodišča, da je izkazal visoko mero neverodostojnosti glede izjave, da bi bil zaradi prošnje za mednarodno zaščito zaprt 20 do 25 let. Nikoli ni zatrjeval, da je brez dovoljenja zapustil matično državo. Ima status zatečenega begunca iz razloga, ker ga bodo v primeru vrnitve v matično državo zadele sankcije zaradi pretečenega dovoljenja. Določeno nasprotje je podano tudi v sodbi. Sodišče bi moralo razpisati glavno obravnavo, da bi se razčistilo dejansko stanje.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožnik kot prosilec za mednarodno zaščito v svoji izjavi, ki jo je podal ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito, dovolj argumentirano izkazal zatrjevana dejanja preganjanja v izvorni državi Kubi, ki naj bi imele lastnosti preganjanja v smislu 1A člena Ženevske konvencije. Tožena stranka je njegove izjave o pritiskih države nanj, zaradi katerih ni mogel svobodno opravljati svojega poklica, in zaradi katerih je odšel s Kube, da bi svobodno delal in tako preživljal sebe in družino, presodila v pospešenem postopku in prošnjo zavrnila, ker naj bi v postopku navajal zgolj dejstva, ki so nepomembna oziroma zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite ter da naj bi vstopil v Republiko Slovenijo izključno iz ekonomskih razlogov. Sodišče prve stopnje pa je presodilo, da je pri tožniku očitno, da (sploh) ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen ZMZ (3. točka prvega odstavka 55. člena v zvezi s prvo alinejo 53. člena ZMZ).

7. Iz predloženih spisov je razvidno, da je že tožena stranka ugotavljala, da razlogov za zapustitev izvorne države, ki jih je tožnik navedel v svoji prošnji, ni mogoče opredeliti kot dejanj preganjanja v skladu s 26. členom ZMZ. Ta namreč v prvem odstavku določa, da morajo biti dejanja preganjanja v skladu s 1A. členom Ženevske konvencije dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic, zlasti pravic, ki jih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče omejiti (prva alineja) ali morajo predstavljati zbir (akumulacijo) različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne narave ali so dovolj ponavljajoče, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic (druga alineja). Za izpolnjevanje pogojev za status begunca pa morajo biti izpolnjeni tako objektivni kot tudi subjektivni pogoji, in sicer kumulativno, to je dejanja preganjanja in utemeljen strah pred preganjanjem, pri čemer je mogoče presojati subjektivni pogoj strahu le ob obstoju relevantnega objektivnega dejanja preganjanja. Tožnik pa niti v prošnji niti v tožbi ni zatrjeval dejanj relevantnega preganjanja, katerih intenzivnost bi bilo mogoče šteti za preganjanja, kot jih določa 26. člen ZMZ. Kljub navajanju, da tožnik pravzaprav ne izpolnjuje pogojev iz 26. in 28. člena ZMZ, pa je tožena stranka svojo odločitev oprla na določbi 1. in 2. točke prvega odstavka 55. člena v zvezi s 54. členom ZMZ in po nepotrebnem štela, da je tožnik prispel v Republiko Slovenijo in tu zaprosil za mednarodno zaščito izključno iz ekonomskih razlogov. Zato je po presoji Vrhovnega sodišča odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilna.

8. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje tudi glede neobstoja razlogov za subsidiarno zaščito v Republiki Sloveniji. Poleg splošnih navedb o maltretiranju družine, tožnik ni znal natančneje pojasniti, kakšne posledice bi utrpel v primeru vrnitve v izvorno državo, iz katere je odšel s potnim listom in posebnim dovoljenjem za odhod v tujino.

9. Vrhovno sodišče kot neutemeljene zavrača pritožbene ugovore, da je tožnik zatečeni begunec ter da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da ni pojasnil v zadostni meri svojih izjav o preganjanju in da bi sodišče moralo razpisati glavno obravnavo, da bi razčistilo dejansko stanje. Tožnik zmotno meni, da je zatečeni begunec. Pri zatečenem beguncu utemeljen strah pred preganjanjem ali utemeljena nevarnost, da prosilec utrpi resno škodo, temeljita na dogodkih in dejavnostih, ki so se zgodili oziroma pri katerih je sodeloval prosilec po zapustitvi izvorne države. To dejstvo je treba upoštevati zlasti, kadar se ugotovi, da te dejavnosti predstavljajo izraz in nadaljevanje prepričanj ali usmeritev, ki jih je prosilec zagovarjal že v izvorni držav (prvi odstavek 69. člena ZMZ). Zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito in zavrnitev tožbe pa temeljita na pravilnem stališču, da tožnik sploh ni navajal preganjanja v izvorni državi, ki bi predstavljalo preganjanje v smislu Ženevske konvencije. Vrhovno sodišče se pridružuje stališču, da je na tožnikovi strani dolžnost navajanja razlogov za mednarodno zaščito in da je tožnik imel (še zlasti po seznanitvi pogojev za podajo prošnje) možnost navajati relevantne razloge tako v prošnji kot tudi v tožbi, vseskozi pa je imel tudi kvalificiranega zastopnika. Če pa prosilec kljub takim pogojem ne navaja relevantnih dejstev za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito, pa ne more svoje nedejavnosti in posledic te nedejavnosti očitati toženi stranki in sodišču. 10. Vrhovno sodišče je zavrnilo pritožbo tožnika kot neutemeljeno, saj niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi na katere mora paziti po uradni dolžnosti (76. člen ZUS-1).